DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080003
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080001
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.
Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.
ZDR-1 člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved škodljivega ravnanja - varstvo in zdravje pri delu - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja
Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080110
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1. KPJS člen 40, 40/1, 40/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8. ZJU člen 16, 16/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dodatek za izmensko delo - izmensko delo - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - višina dodatka - policist - razlaga kolektivne pogodbe
Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
KPJS člen 46. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 8, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8.
stalna pripravljenost - dosegljivost - telefon
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.
ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZUP člen 146.
odpis dolga - predlog - vračilo neupravičeno pridobljenih zneskov štipendije - državna štipendija - dokazila
V pritožbeni obravnavi je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti pri presoji predloga za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije, urejen v 101. do 103. členu ZŠtip-1. V četrtem odstavku 103. člena ZŠtip-1 je določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije8 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.
Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija, ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES
Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZPP člen 7, 154, 212, 214, 253, 286, 286/3, 286a, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZS člen 3, 3/1. ZZDej člen 52a. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
plačilo razlike v plači - dodatek za nadurno delo - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo zato glede na navedbe strank in tožbeni zahtevek dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s citirano pravnomočno sodno odločbo ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), glede na zakonske določbe tožnici odvzelo njene pravice, ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je posegalo v tožničine zakonske pravice, saj je bila toženkina ureditev v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je Organizacijskemu navodilu utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
ZDR-1 člen 7, 7/4, 47, 47/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1.
diskriminacija - odškodnina - poseg v osebnostno pravico - osebna integriteta - pravica do osebnega dostojanstva
V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 82, 82/1, 1053, 1053/1. ZPP člen 337, 337/1, 353, 358, 358-5.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - odpoved terjatvi - terjatev iz delovnega razmerja - odškodninska terjatev - vsebina sporazuma
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tudi terjatev delavca zoper delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom, terjatev iz delovnega razmerja (odškodninska odgovornost delodajalca je določena v 179. členu ZDR-1. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je torej pogodba med delavcem in delodajalcem o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Predmet takega sporazuma je tako lahko tudi zapadla terjatev oziroma dolg iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu. Gre za terjatev, s katero delavec lahko razpolaga, saj ne gre za kogentno določeno pravico iz delovnega razmerja.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079997
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - vojak - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas
Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353, 360, 360/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku - navodila delodajalca
Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da mu je bilo znano, na kakšen način je dolžan toženki kot delodajalcu sporočiti svojo odsotnost, da bi mu zdravstveno stanje preprečevalo obveščanje toženke in zdravnice, pa ni dokazal. Glede na to je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (neopravičen izostanek z dela in neobveščanje delodajalca o razlogu za izostanek) kršil svojo obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost obveščanja (36. člen ZDR-1) in prepoved povzročanja škode (37. člen ZDR-1) ter ni spoštoval navodil delodajalca (34. člen ZDR-1), kar je storil vsaj iz hude malomarnosti, zaradi česar je storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica s postavitvijo zahtevka za plačilo zneska 5.714,95 EUR iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na delo v času epidemije ni spremenila tožbe, ker naj bi tožbeni zahtevek že ves čas postopka zajemal tudi navedena nadomestila. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov premalo izplačane plače za mesec avgust 2021, denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust in dodatka za nočno delo ter nadure. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2022 je (poleg navedenega) zahtevala še plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov regresa za letni dopust, napitnin, dela med vikendi in prazniki. Res je tožnica v tej vlogi tudi navedla, da ji toženka v času ukrepov med epidemijo ni izplačevala nadomestil plač za čas čakanja na delo v predpisani višini. Vendar pa s tem v zvezi ni postavila tožbenega zahtevka.