absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogoji za izdajo sodbe na podlagi izostanka - pravilno vabljenje - čas za pripravo
Sodbo zaradi izostanka je dopustno izdati le, če so upoštevani vsi formalni pogoji, ki jih določa 332. člen ZPP. Mednje sodi tudi pravilno vabilo, ki predpostavlja, da je toženec imel čas za pripravo in da je zato dopustno nanj prevaliti breme izostanka. Ta čas pa ne more biti krajši kot osem dni, saj je čas osmih dni minimum, ki ga določa zakon.
Toženki nimata statusa uporabnika ob smrti imetnice stanovanjske pravice, ker prva toženka že 20 let živi z družino v Nemčiji in v materinem stanovanju ni zadovoljevala rednih stanovanjskih potreb, druga toženka pa se je v stanovanje vselila nekaj mesecev pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice. Zato je bilo ugodeno izpraznitvenemu zahtevku.
Sobi, ki sta bili preurejeni v stanovanje z adaptacijami in po volji lastnika (imetnika pravice uporabe) in z odločbo dodeljeni uporabniku, ki je plačeval za uporabo stanarino, prostore, ki predstavljajo gradbeno celoto pa je uporabnik uporabljal vrsto let, predstavljata stanovanje.
vloge vezane na rok - pravočasnost dopolnjene tožbe, ki je vezana na rok
Po 3. odst. 109. člena ZPP se šteje, da je tožba, ki je vrnjena sodišču dopolnjena v odrejenem roku, vložena tisti dan, ko je bila vložena prvotna pomanjkljiva tožba.
uporabnik - pojem - pravica po smrti imetnika stanovanjske pravice
Sodišče je moralo ugotoviti, ali toženca izpolnjujeta pogoje iz 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Ugotovilo je, da toženca s pokojno imetnico stanovanjske pravice v spornem stanovanju nista stalno stanovala, ker sta od leta 1972 skupaj s svojima otrokoma živela in delala v ZR Nemčiji. V sporno stanovanje sta prihajala le na obisk, in sicer so ti obiski trajali približno dva meseca na leto. Vse te ugotovitve so bile med strankama nesporne. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da toženca v času smrti imetnice stanovanjske pravice nista bila uporabnika stanovanja in da jima zato ne gre pravica iz 18. člena ZSR.
Ker je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik v tožbi, naknadnega zvišanja vrednosti ni mogoče upoštevati, razen če gre za primer iz 3. odstavka 40. člena ZPP, ko pravilnost ocene vrednosti preizkusi sodišče. Za tak primer pa v tej zadevi ni šlo. V konkretnem primeru ob odločilni (v tožbi navedenih) vrednosti spora 5.000,00 din revizija ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče po 392. členu ZPP zavreči.
V tožbi navedena vrednost spornega predmeta 1.000,00 din (sedaj SIT) ne presega zneska 8.000,00 din (sedaj SIT), ki je bil v času vložitve tožbe po členu 382/2 ZPP predpisan kot mejni znesek za dovoljenost revizije.
Državljan druge republike, ki je na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Republiki Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 1. odstavku 41. člena zakona o državljanstvu.
Toženec in njegovi pravni predniki so imeli sporno zemljišče najmanj dvajset let v posesti v prepričanju, da je njihovo; pri taki dejanski podlagi je pravilna pravna presoja, da je toženec dokazal priposestvovanje spornega zemljišča.
Tožnik je s plačilom takse za tožbo posredno označil vrednost spornega predmeta.
Tožnik, ki od avgusta 1991 ne živi na ozemlju Republike Slovenije (najprej je z enoto nekdanje JLA odšel v Mostar, sedaj živi v ZR Nemčiji), ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Voznik avtomobila, ki je s parkirnega prostora zapeljal na prednostno cesto, ne da bi se prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, je kriv do 70 %, medtem ko je voznik motornega kolesa, ki je po prednostni cesti pripeljal prehitro glede na omejitev (60-70 km/h pri omejitvi 40 km/h), kriv do 30 %.