Tožena stranka je odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin in izrekla opomin kot ukrep nadzora. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, skladno s katerim sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor.
Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov revidiranja uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. V predmetni zadevi pa tožeči stranki to ni uspelo, saj tega niti ni zatrjevala.
Tožena stranka je tako na tožečo stranko utemeljeno naslovila zgoraj obravnavane očitke o kršitvah pravil ocenjevanja in pravilno ocenila, da ocenjevanje vrednosti nepremičnin, zajetih v Poročilu, ni (v celoti) potekal na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti. Navedene ugotovitve tožene stranke so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar pooblaščeni ocenjevalec krši določbe predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, pa ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakonski ureditvi.
Agencija za javni nadzor nad revidiranjem v izpodbijani odloči ne trdi, da bi moral tožnik na podlagi prejete dokumentacije sprejeti drugačne zaključke. Ključna pomanjkljivost, ki se mu očita, je v tem, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi obravnaval prejeto dokumentacijo in v zvezi z njo opravil kakršne koli revizijske postopke. Enako velja tudi za opredelitev do predpostavke delujočega podjetja. Agencija dokumentacije po vsebini ni presojala, ampak je to delo, ki bi ga moral opraviti tožnik. Ker tega ni storil na način, kot to določajo ZRev-2 oziroma MSR, je po mnenju sodišča kršil pravila revidiranja s tem, ko je brez ustrezne podlage zavrnil izdajo mnenja v revizorjevem poročilu. Revizorjevo poročilo mora namreč skladno z določbo 40. člena ZRev-2 vsebovati mnenje o tem, ali so računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih resničen in pošten prikaz finančnega stanja, poslovnega izida in denarnih tokov pravne osebe v predstavljenem obračunskem obdobju. Pooblaščeni revizor mora po določbi petega odstavka 41. člena ZRev-1 zavrniti izdelavo mnenja, če mu pravna oseba ne omogoči izvajanja revizije v skladu s 37. členom Zrev-2, oziroma če pravna oseba vodi poslovne knjige, spise in računalniške zapise v nasprotju z računovodskimi standardi, in zaradi tega ali kateregakoli drugega razloga ni dovolj podlag, da bi pooblaščeni revizor lahko zanesljivo ocenil resničnost in poštenost računovodskih izkazov.
Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZRev-2, se dolžnost varovanja zaupnosti nanaša na varovanje podatkov naročnika revizije, s katerimi se Agencija seznani v postopku nadzora. Teh podatkov ni dopustno sporočati tretjim osebam niti jih ne smejo člani organov in zaposleni v Agenciji sami izkoriščati ali omogočiti, da bi jih izkoriščale tretje osebe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka direktorju družbe A. d.d. posredovala zgolj dopise, za katere sam tožnik zatrjuje, da so bili pred tem že poslani poslovodstvu družbe. Že iz tega razloga o kršitvi pravil o zaupnosti ni mogoče govoriti. Poleg tega določbe 38. člena ZRev-2 ne varujejo podatkov naročnika revizije pred samim seboj, ampak pred tretjimi nepooblaščenimi osebami.