ZPP člen 274, 311.. ZDDO člen 3, 3/1.. ZJU člen 16.
plačilo za dejansko opravljeno delo - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Tožnik ne more v delovnem razmerju uveljavljati izstavitve pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je pri delodajalcu že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so navedena oziroma, določena v pogodbi o zaposlitvi. Ker sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno, je sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da mora delodajalec delavcu zagotavljati vse pravice tistega delovnega mesta, ki ga dejansko opravlja.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/1. KZ-1 člen 82, 82/4, 82/4-3, 211.
osebni stečaj - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje goljufije - pogojna obsodba s posebnim pogojem - preklic pogojne obsodbe - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence - odločanje o predlogu za odpust obveznosti
Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo o predlogu za odpust obveznosti odločiti najkasneje do konca preizkusnega obdobja, ne pa tri mesece po poteku preizkusnega obdobja. V skladu z določbo prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP namreč sodišče "po poteku preizkusnega obdobja" izda sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti. Pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti pa mora preveriti, ali obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Stališče pritožnika, da kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 ni kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu je zmotno. Navedeno kaznivo dejanje je umeščeno v 23. poglavje KZ-1, v katerem so navedena kazniva dejanja zoper premoženje.
ZPP člen 112, 112/10, 324, 324/6, 342, 343, 343/1.
vloga vezana na rok - pritožba - pravočasna pritožba - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki v pravnem pouku - pravni pouk o pravnem sredstvu - vložitev pritožbe na nepristojno sodišče - izjema - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - postopek s pritožbo
Ker je toženka pritožbo nepravilno poslala Višjemu sodišču v Ljubljani, njenega ravnanja pa ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti, je sodišče prve stopnje pritožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj jo je prejelo po poteku petnajst dnevnega roka.
ZDKG člen 7. ZD člen 123, 172, 172/1, 216. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 46, 46/1, 125, 148, 159.
zaščitena kmetija - obseg zapuščine - preveritev statusa zaščitene kmetije po uvedbi dedovanja - predhodno vprašanje - zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - vpisi v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti - listine, ki so podlaga za vknjižbo - načelo dispozitivnosti postopka - pogoji za dovolitev vpisa - sklep o vknjižbi - pritožba - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk
Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00012610
OZ člen 197, 199, 200, 204, 206. ZVEtL člen 23, 23/4. ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 337.
neupravičena pridobitev - poslovodstvo brez naročila - nujna in koristna gestija - prepovedana gestija - pritožbene novote - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil.
Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic.
Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
ZIZ člen 1, 17, 17/1-2, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-5, 55/2.. ZN člen 3, 3/2, 4, 23, 43, 44.. ZPP člen 3, 3/3.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - kredit v CHF - kršitev prisilnih predpisov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov - uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova
Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega). Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba. To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis.
jamčevanje za napake - prodajna pogodba - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - spor z mednarodnim elementom
Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe. Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ.
Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ.
Iz dejstev navedenih v tožbi izhaja, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leto 2014, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 in da tožniku tožena stranka ni izplačala vseh dnevnic, do katerih je bil upravičen. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, torej tudi pogoj po 4. točki 1. odstavka navedenega člena.
Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek 5. 12. 2017, da je pripravljalno vlogo v zvezi z delnim plačilom vložila v spis 10. 4. 2018, tožnik pa je podal umik tožbe dne 19. 4. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Roka za umik tožbe ne določa niti ZDSS-1 niti ZPP.
Med strankami je sporno vprašanje (so)lastninske pravice, kar je v tesni zvezi z uveljavljanim odškodninskim zahtevkom. Odločitev o solastništvu nepremičnine je - kot pravilno ugotavlja prvo sodišče - predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev tudi o tožbenem zahtevku, ki ga tožniki uveljavljajo v predmetni pravdi.
NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00012554
ZVEtL člen 7, 30, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 52.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - dovozna pot - družbena lastnina - pravica do uporabe - funkcionalno zemljišče k stavbi - preiskovalno načelo
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL, sedaj pa 43. člen ZVEtL-1. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL).
Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je namreč dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe ZLNDL.
Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.
V primeru, ko je bilo pripadajoče zemljišče predmet vrnitve denacionalizacijske odločbe in vrnjeno v last upravičencu, to ni avtomatični razlog za zavrnitev zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, so namreč nične.
negatorna tožba - protipraven poseg - izvrševanje lastninske pravice - sosedsko pravo - omejitev lastninske pravice - prepoved medsebojnega vznemirjanja - načelo neminem laedere - načelo najmanjše obremenitve - gradnja čez mejo nepremičnine - protipravno vznemirjanje lastnika
Ker so sosedskopravni instituti oblikovani kot omejitve lastninske pravice, jih je treba uveljavljati kot varstvene zahtevke iz naslova lastninske pravice, čemur služi predvsem negatorna tožba. Ni dvoma, da je z investicijskimi vlaganji, ki jih je opravila tožena stranka, posegla v lastninsko pravico tožeče stranke, vendar je treba v okviru negatorne tožbe ugotoviti, ali predstavljajo izvedena dela protipraven poseg, ali pa zgolj izvrševanje lastninske pravice v okviru omejitve, ki jo je lastnik sosednje nepremičnine dolžan trpeti.
zavarovanje pred odgovornostjo - neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdna odgovornost - stanovanjska hiša - padec na mokrih in spolzkih tleh - krivdno ravnanje (opustitev) - protipravnost opustitve - čiščenje pohodne površine - objektivna predvidljivost nastanka škode - skrbnost povprečnega človeka
Pri opustitvah dolžnega ravnanja se vprašanje protipravnosti ravnanja prepleta s krivdo oziroma vprašanjem, ali je oseba, ki je opustila dolžno ravnanje, ravnala malomarno. Ugotoviti je treba, ali je potencialni oškodovalec kljub opustitvi ravnal običajno oziroma normalno glede na ugotovljene okoliščine primera: torej ali je ravnal v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti.
odgovornost za stvarne napake - jamčevalni zahtevek - zahtevek za znižanje kupnine - oblikovalni tožbeni zahtevek - sklepčnost tožbe - sprememba sodne prakse - ustaljena sodna praksa - pravica do sodnega varstva - pravice kupca - odškodninski zahtevek kot jamčevalni zahtevek - materialna škoda
Zaradi spreminjajoče se sodne prakse, ki se je dokončno ustalila po sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama ter neposredno pred vložitvijo tožbe, ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - sporna dejstva med dediči - pravna ali dejanska vprašanja - pravica do dedovanja
V obravnavanem zapuščinskem postopku ni spornih dejstev, od katerih bi bila odvisna pravica dedičev. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo le v primeru, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013049
ZPP člen 8. OZ člen 419, 393, 1020. ZGD-1 člen 498.
posojilna pogodba - veljavnost posojilne pogodbe - izpodbojnost - ničnost - vračilo posojila - aktivna legitimacija - prenos terjatev - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - obvestitev dolžnika o odstopu terjatve - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - namensko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - zakoniti zastopnik družbe - standard profesionalne skrbnosti - trditvena in dokazna podlaga - dokazno breme - poroštvena zaveza - solidarno poroštvo - oderuška pogodba
Toženca nista stranki pogodbe o odstopu terjatve, zato niso utemeljena njuna pritožbena razlogovanja o vprašljivosti odstopa glede na evidentne dokaze in obvestilo o odstopu terjatev ter dejstvo, da odstop za odstopnika in prevzemnika sploh ni sporen.
V primeru porabe posojila za drug namen, kot je bil dan, posojilna pogodba ni nična, temveč ima posojilodajalec možnost odstopiti od pogodbe, kar pa se v danem primeru ni zgodilo.
Toženca nista uspela dokazati, da naj bi šlo pri posojilu družbenika za nedovoljeno posojilo družbi namesto lastnega kapitala. Neizkazana so ostala pritožbena zatrjevanja, da naj bi bil med družbeniki sklenjen dogovor o zagotovitvi lastnega kapitala v višini danega posojila. Poleg tega ZGD-1 v 498. členu nedovoljena posojila družbi namesto lastnega kapitala sankcionira le za primere, ko tečejo stečajni postopki ali postopki prisilne poravnave. Družbeniki samostojno odločajo, kako in kdaj bodo financirali družbo. Tudi v primeru kriznih obdobij sodna praksa dopušča možnost, da družbeniki zagotovijo posojilo, zato sklicevanje pritožbe na težko finančno stanje družbe ni relevantno in nima vpliva na ničnost posojilne pogodbe.
Zakoniti zastopnik družbe mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nenazadnje je direktor odškodninsko odgovoren družbi, ki jo vodi, dokazno breme za razbremenitev te odgovornosti pa je na njem. V zakonu je določen strog standard profesionalne skrbnosti, saj direktor odgovarja tudi za opustitve dolžnega ravnanja pri vodenju poslov. Prva toženka zato ne more uspeti z nesubstanciranim sklicevanjem o njeni nevključenosti v posle družbe, kar sicer zatrjuje v pritožbi.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 18.. ZDR člen 4, 11, 11/2, 16.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnikovo delo, ki je mesečno variiralo tako glede števila delovnih dni, kot tudi glede same razporeditve, trajanja dnevne delovne obveznosti in je bilo v celoti odvisno od povpraševanja naročnikov, ne predstavlja nepretrganega opravljanja dela, temveč gre za delo po potrebi. Za presojo glede obstoja delovnega razmerja so pomembne tudi ugotovitve, da se je lahko tožnik samostojno odločal, kdaj ne bo izvajal storitev za toženo stranko, in da za njegovo odsotnost ni bila potrebna odobritev ali privolitev tožene stranke. Prav tako ni izpolnjen element opravljanja dela po navodilih in nadzoru tožene stranke. Ker v medsebojnem pogodbenem razmerju med strankama v spornem obdobju niso obstajali elementi delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - dokazno breme
Tisti, ki zatrjuje pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem mora dokazati: da je dobroverni lastnik, da je v opravičljivi zmoti, da je pretekla z zakonom določena priposestvovalna doba.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - goljufiv namen - preslepitev
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do neplačila obdolženčevih pogodbenih obveznosti do oškodovanke prišlo iz objektivnih razlogov in da ni dokazan obdolženčev goljufiv namen ob sklenitvi pogodb, ki jih je sklenil z oškodovanko. Obdolženčeva družba namreč ni prejela vseh prvotno dogovorjenih sredstev od E., obdolžencu pa tudi ni uspelo pridobiti sponzorskih sredstev v pričakovani višini, ker je prav v letu 2012 prišlo do velike finančne krize in do izpada sponzorskih sredstev, zaradi česar je tudi projekt E., pri katerem je obdolženi sodeloval, imel likvidnostne težave, kot je to izpovedala priča R.D., ki je bil predsednik komisije za nadzor nad projekti E.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00013186
OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 165, 168, 168/1, 299, 353, 378, 631. ZFPPIPP člen 164. ZPP člen 165, 165/2, 214, 214/2, 286, 286/1, 351, 351/1, 358, 358-2, 358-5, 360, 360/1. Navodila o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (2000) člen 8, 8/2.
bančna garancija - stečaj glavnega izvajalca - neposredna plačila podizvajalcem - zavarovanje obveznosti - pogodba v korist tretjega - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - odgovornost zaradi neunovčenja garancije - vzročna zveza - obstoj protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode - direktna tožba - koneksnost terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - pobot - zakonita cesija
Zahtevek po 631. členu OZ ima drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (131. člen OZ), zato neutemeljenost zahtevka po prvi ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) podlagi. Omenjena bančna garancija je krila tudi potrjene obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih izvajalec iz kakršnegakoli razloga svojim podizvajalcem ne bi poravnal ob zapadlosti, njena predložitev pa je bila skladno z 20. členom pogodbe DARS tudi pogoj za veljavnost te pogodbe. Namen teh pogodbenih določb je bil ravno v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti oziroma zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja sprejetimi na podlagi ZJN). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko (naročnika del) in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze tožene stranke, ki ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje omenjene bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim tudi v dobro tožeče stranke.
Za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnostno ravnanje izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti.
Pogoji pogodbe DARS in vsebina garancije so pri tožeči stranki že ob sklepanju podizvajalske pogodbe vzbudili utemeljeno pričakovanje, da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije.
Ob obstoju takih pričakovanj tožeče stranke, njenih izrecnih pozivov toženki najprej na neposredno plačilo (631. člen OZ), nato pa tudi izrecno opominjanje na možnost unovčenja bančne garancije, ker plačila od S. d. d. ni prejela, je toženkino neunovčitev zadevne bančne garancije brez utemeljenega razloga mogoče šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje.
Stališče, po katerem s predložitvijo (konkretne) zahteve za neposredno plačilo pride do prehoda izvajalčeve terjatve do naročnika na podizvajalca, med tem, ko je obveznost izvršiti plačilo podizvajalcu pogojena z obstojem vseh pogojev iz 631. člena OZ, je zastopano tudi v sodni praksi.
Glede na to, da je tožena stranka dala soglasje za angažiranje tožeče stranke kot podizvajalca nadalje, da je tožena stranka nedvomno vedela, da se je izvajalec zavezal k odstopu svojih terjatve do naročnika (tožene stranke) v korist podizvajalcev ter da je tožena stranka nedvomno vedela tudi, da se je izvajalec zavezal uporabljati za poplačila svojih obveznosti podizvajalcem enake roke plačil, kot so določeni v pogodbi z naročnikom, je prej navedeno stališče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, saj bi drugačna razlaga omogočala izigravanje namena 631. člena OZ, da podizvajalec dobi plačilo za svoje delo. Pojasnjeno velja še toliko bolj ob dejstvu, da je v predmetni zadevi tožena stranka izvajala plačila izvajalcu, še pred zapadlostjo njegovih začasnih situacij (kot tudi začasnih situacij tožeče stranke).