odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program - rok za predložitev dokazila - materialnopravni rok - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka za predložitev potrdila o vključitvi v ustrezen program
Sodišče prve stopnje je po izteku petnajstdnevnega zakonskega roka storilko z dopisom z dne 8.10.2024 pozvalo, da naj dokazilo o vključitvi v program oziroma potrdilo o opravi programa sodišču dostavi v treh dneh po prejemu dopisa, sicer bo sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz vsebine tega dopisa gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje storilki naklonilo dodaten rok za predložitev dokazila in ji je omogočilo enako varstvo pravice do odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot v primeru predložitve dokazila v zakonsko določenem roku, ki ga je sodišče prve stopnje podaljšalo v nasprotju z zakonom, zato je storilka z dodatno podeljenim rokom bila pri varstvu pravice do odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavedena v zmoto glede dolžine roka za izpolnitev obveznosti, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic, ko je kljub zamudi zakonsko določenega roka obveznost izpolnila v okviru dodatno podeljenega roka.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor - utemeljen sum - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter dokazov, ki jih je k obdolžilnem predlogu predložil predlagatelj, iz katerih izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat na kokain ter da je bil obdolženemu odrejen strokovni pregled. Pri tem pa je ugovorne trditve, da iz poročila toksikološke preiskave z dne 26. 11. 2024 izhaja le prisotnost metabolitov (presnovkov) kokaina v krvi obdolženca, ne pa tudi kokaina samega, pravilno zavrnilo z razlogi, da zmanjšana sposobnost voznika za vožnjo v cestnem prometu ni (več)1 zakonski znak obravnavanega prekrška.
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila za prekršek - zakonska domneva - domneva odgovornosti lastnika vozila - dokazno breme lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - razumen dvom - alibi - dokazni postopek - napačna uporaba materialnega prava - previsok dokazni standard - dokazni standard verjetnosti - ustavitev postopka o prekršku
Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvedlo na način, da je od storilca zahtevalo, da sodišče z dokazi prepriča, da kot lastnik vozila prekrška ni storil. To pa presega obseg dokaznega bremena iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki od lastnika vozila, s katerim je bil prekršek storjen, zahteva, da z dokazi izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z izjavo priče A. A. dokazoval alibi in s tem razumen dvom, da ni bil storilec prekrška, vendar je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri gotovosti, ki je najvišji dokazni standard, ki je potreben za izdajo obsodilne sodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem ugotavlja, da v dokaznem postopku niti dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, temveč je ostal na ravni verjetnosti, ki razumen dvom še vedno dopušča.
Iz odločbe o prekršku in izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je že zakonodajalec predvidel, da sta kršitvi 43. člena in 44. člena ZPOmK-1 zelo resni kršitvi.
Pritožnicama s sklicevanjem na preteklo prakso prekrškovnega organa in Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odmero sankcij nista bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Primerjava odločbe in sodb, na katere se sklicujeta, namreč pokaže, da gre za med seboj neprimerljive prekrške oziroma za neprimerljive okoliščine, v katerih je bil posamezen prekršek storjen, pritožnici pa sta podrobno analizirali zgolj višine izrečenih glob.
Omejitev vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov ureja določba 63. člena ZVoz-1.
Pri tem četrti in peti odstavek navedenega člena ZVoz-1, ki sta bila dodana z novelo ZVoz-1D, določata, da upravna enota, ki prejme zdravniško spričevalo iz prejšnjega odstavka, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in mu hkrati določi rok, v katerem mora uskladiti veljavnost vozniškega dovoljenja z veljavnim dokončnim zdravniškim spričevalom. Uskladitev se izvede na način, da imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja upravni enoti odda veljavno vozniško dovoljenje, upravna enota pa mu izda novo vozniško dovoljenje. Imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja iz prejšnjega odstavka, ki vozniškega dovoljenja do določenega roka ne uskladi z veljavnim dokončnim zdravniškim spričevalom, na podlagi katerega mu je pravica do vožnje motornih vozil omejena na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, upravna enota z odločbo omeji veljavnost vozniškega dovoljenja na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, kar izhaja iz veljavnega dokončnega zdravniškega spričevala.
Ob navedeni veljavni zakonski ureditvi (naknadne) omejitve veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvenih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da določba osmega odstavka v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 kot objektivni zakonski znak prekrška določa neveljavnost vozniškega dovoljenja kot javne listine oziroma vožnjo v nasprotju z omejitvijo, vpisano na vozniškem dovoljenju. Zgolj v evidenco vozniških dovoljenj vpisana omejitev pravice do vožnje brez hkrati izdane upravne odločbe o omejitvi veljavnosti vozniškega dovoljenja (iz katerega izhaja veljavnost do leta 2033) s strani UE, zato ne zadošča za zaključek, da je obdolženec v času prekrška vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja.
pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - neprimeren dokaz
Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe.
Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje.
splošni pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - krivda - malomarnost
Storilec ki ravna iz malomarnosti, ne deluje zaradi negativnega odnosa do poškodovane pravne dobrine, ne odloča se torej zoper to pravno dobrino, temveč ravna nepazljivo. Zveza med ravnanjem in posledico bo presegala golo naključje, ker je posledica potencialno vsebovana v ravnanju, ki nasprotuje dolžni pazljivosti. Zaključek, da storilec ravna lahkomiselno, je tako možen le ob ugotovitvi dolžne (objektivne in subjektivne) pazljivosti, pri čemer je kršitev objektivne dolžne pazljivosti del protipravnosti, kršitev subjektivne dolžne pazljivosti pa predmet ugotavljanja znotraj krivde.
Sodišče prve stopnje storilcu očita kršitev dolžne pazljivosti, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katerih dejstvih sodišče prve stopnje temelji zaključek, da je storilec v konkretnem primeru to bil dolžan preveriti. Te dolžnosti starša namreč ne določa noben zakon, iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ne izhajajo nobene ugotovljene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila ta nevarnost tako objektivno kot subjektivno predvidljiva.
ZPrCP člen 101, 101/3, 101/10. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8.
ustavitev vozila - svetlobni in zvočni signali
Določba 101. člena ZPrCP od udeležencev cestnega prometa zahteva brezpogojno ustavitev le pri predpisanem znaku modre svetilke in kratkega zvočnega signala, saj se pri ostalih znakih zahteva ustavitev vozila le, če je potrebno zaradi neovirane vožnje vozila s prednostjo oziroma vozila za spremstvo ter le v smislu zagotovitve proste poti vozilu s prednostjo oziroma vozila za spremstvo (primerjaj vse točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP).
ZP-1 člen 30, 30/1, 106, 106/3, 106/4, 106/4-5, 137, 137/2, 137/3, 184. ZEPI člen 35, 35/5, 39, 39/1, 48, 48/1, 48/1-6, 48/2. ZNPPol člen 54, 54/3, 54/4.
otrok - zaseg predmeta - obvezen odvzem predmetov - izključitev postopka o prekršku - predhodni preizkus - ustavitev postopka
Ugotovitev, da je prekršek storila oseba, ki je mlajša od 14 let, je okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku po samem zakonu, saj se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. V takem primeru sodišče obdolžilni predlog (v celoti) zavrne. Tako ni bilo podlage za postopanje sodišča po določbah drugega in tretjega odstavka 137. člena ZP-1, po katerih se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin. Na kateri pravni podlagi naj bi sicer sodišče ob zavrnitvi obdolžilnega predloga iz razloga, ker se zoper otroka ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške, odločilo tudi o odvzemu predmeta, pa prekrškovni organ tudi ne pove. Ima pa prekrškovni organ v 54. členu ZNPPol pooblastilo, da v primeru, ko zoper osebo, ki ji je bil predmet zasežen, in bil uveden postopek pred pristojnim organom, zaseženi predmet osebi vrne, razen če gre za nevarne predmete ali predmete, ki jih je po zakonu treba odvzeti, ali če je oseba nedvomno izrazila voljo, da predmete ne želi več imeti v lasti. Nevaren predmet ali predmet, ki ga je po zakonu treba odvzeti in ki ne bo vrnjen osebi, morajo policisti komisijsko uničiti ali odstopiti subjektu, ki je pristojen za njegovo uničenje, ter o tem napisati zapisnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00082169
KZ-1 člen 26, 32, 32/1. ZP-1 člen 8, 163, 163/9. ZPrCP člen 46, 46/5, 46/5-2.
zmotna uporaba materialnega prava - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila - odgovornost za prekršek - nezavestna malomarnost - zahteva za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.
S prekomernimi obremenitvami cestna infrastruktura izgublja na na kakovosti in trajnosti. Po drugi strani pa se z obremenitvijo vozila nad najvišjo, s strani proizvajalca določeno, premosorazmerno zmanjša možnost za varno upravljanje z vozilom (torej tudi v primeru, če ni hkrati presežena obremenitev, dovoljena s predpisi). Prav zato, ker obremenitve, ki so višje od s strani proizvajalca dovoljenih, predstavljajo nevarnost za varnost cestnega prometa, je bilo treba to kršitev opredeliti kot prekršek. Oba prekrška nista v razmerju inkluzije, saj ni nujno, da storilec, ki na primer krši prepoved iz 31.a člena ZCes-1, hkrati krši tudi določbo 31. člena. Enako pa velja obratno. Prekrška nista niti v razmerju konsumpcije, saj, kot rečeno varujeta različni dobrini.
kršitev materialnih določb zakona - načelo zakonitosti - zakonski znaki prekrška - opis prekrška - izvršitveno dejanje - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - zaposlovanje na črno - izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi
Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.
opis prekrška - opisano dejanje ni prekršek - elektronska registracija - ustavitev postopka o prekršku
Določbo „elektronska registracija v skladu s predpisi“ je zato treba v situaciji, ko naprava ne deluje pravilno ali na njej ni dobroimetja, razumeti tako, da mora cestninski zavezanec ob vstopu na cestninsko cesto (oziroma ko prevozi prvo cestninsko točko) preveriti, ali naprava deluje pravilno in se, če ugotovi, da ne, ustaviti na prvi informacijski cestninski točki in napako odpraviti. Šele če tega ne stori, stori prekršek po peti alineji petega odstavka 50. člena ZCestn. V opisu dejanja v predmetnem plačilnem nalogu je sicer prekrškovni organ navedel, da storilec ni izvedel elektronske registracije in da je bil opozorjen, da mikrovalovna komunikacija ni stekla, manjka pa konkretizacija zakonskega znaka, to je, da se ni ustavil na prvi uporabniški točki in napake ni odpravil.
ZPrCP člen 105, 105/4, 105/4-4. ZP-1 člen 90, 155, 155/2.
vožnja pod vplivom alkohola - elektronski alkotest
Sodišče prve stopnje je s postopanjem, ko je o dejstvu nevpliva mobitela na rezultat pri opravljanju alkotesta z Drager tip 6820 ter o verodostojnosti podatkov glede kalibracije navedenega alkotesta, ki izhajajo iz evidenčne knjižice, sklepalo le na podlagi odgovora Urada z dne 26. 3. 2024, ki se nanaša na drug tip elektronskih alkotestov in iz katerega odgovor, zakaj v digitalnem izpisu ni zavedene kalibracije ne izhaja, pri tem pa je zavrnilo vse ostale dokazne predloge obrambe v zvezi s tem, poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.
zastaranje pregona - absolutno zastaranje - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Pritožbeno sodišče poudarja, da se pri presoji vprašanja absolutnega zastaranja pregona za prekršek določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ ne upoštevajo, saj potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-11.
odločanje o zahtevi za sodno varstvo - pravica do sodnega varstva - obseg izpodbijanja
Ob tem, ko sta se vlagatelja ZSV branila s trditvami, da obstojijo okoliščine za izrek opomina oziroma celo za ustavitev postopka zaradi prekrška neznatnega pomena, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhajajo zaključki o neobstoju okoliščin, ki delajo prekršek posebno lahek, je očitno sodišče prve stopnje v tem delu štelo ZSV pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe za neutemeljeno. Ker pa v izreku sodbe sodišče prve stopnje zahteve za sodno varstvo v preostalem delu ni zavrnilo, pritožbeno sodišče glede na povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00082166
ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-6.
nasilno in drzno vedenje - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - pravica do zasebnosti - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - dokazi, pridobljeni s strani oškodovanca - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Če je storilec nasprotoval snemanju na njegovi posesti, je B. A. s snemanjem kljub prepovedi posegel v izključno pravico storilca, da sam razpolaga s svojo podobo in besedo, s tem pa v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. To pa ne pomeni, da ne bi bil tak poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi morale za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovanje zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebna, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način, in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/2, 42/3, 42/6, 136, 136/1, 136/1-4. ZIN člen 32, 38, 38-1, 38-4.
odločanje prekškovnega organa - osebna zaznava prekrška - plačilni nalog - trajajoč prekršek - neizpolnitev v roku - inšpekcijski pregled - čas storitve prekrška - izvršljiva inšpekcijska odločba - zastaranje pregona za prekršek - relativno zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje pregona
Iz zakonskega opisa prekrška po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN izhaja, da je njegov sestavni del samo neizpolnitev z odločbo odrejenih ukrepov v določenem roku, ne pa tudi vzdrževanje neizpolnitve, zaradi česar je prekršek po 6. alineji 1. točke v zvezi s 4. točko 38. člena ZIN storjen in dokončan z iztekom izpolnitvenega roka oziroma najkasneje z izvršljivostjo odločbe o odreditvi ukrepov.
Plačilni nalog vsebuje napačno časovno opredelitev prekrška, saj prekrška nista bila storjena v dneh kontrolnega inšpekcijskega pregleda (16.3.2022 in 30.8.2022), temveč je bil prekršek storjen najkasneje dne 23.10.2019, ko je odločba o odreditvi ukrepov postala izvršljiva. Zato je v času kontrolnih inšpekcijskih pregledov, na podlagi katerih je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga zoper storilca začel postopek o prekršku, že preteklo več kot dve leti in je nastopilo relativno zastaranje pregona, v vsakem primeru pa je pregon absolutno zastaral po izteku štirih let od storitve prekrška, torej dne 23.10.2023, zaradi česar je izpodbijana sodba z dne 8.11.2023 bila izdana po nastopu absolutnega zastaranja pregona.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor - utemeljen sum - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno obrazložilo, da se v tej fazi postopka dokazov še ne ocenjuje, zato očitki o njihovi neverodostojnosti niso upoštevni. Prav tako pravilno je glede na vsebino dokazov (vpogled pritožbenega sodišča v listine spisa) zaključilo, da le ti niso očitno nezakoniti. Pritožbeno vztrajanje pri trditvah, s katerimi obdolženec izpodbija verodostojnost dokazov (konkretno, da zapisnik o alkoholiziranosti ne predstavlja javne listine ter da opis prekrška ne predstavlja materialnega dokaza), je vsled obrazloženemu pravno nerelevantno, saj zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne temelji na dokazni oceni teh dokazov. Utemeljen sum, kot dokazni standard, namreč pomeni le, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani prekršek večja od verjetnosti, da ga ni storil.
ZCestn člen 50a, 50a/1. ZP-1 člen 6a, 55, 55/2, 65, 65/5, 65/9, 136, 136/1, 136/1-9.
prekrški - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - vinjeta - veljavna elektronska vinjeta - plačilo cestnine - plačilo računa - opomin - ustavitev postopka o prekršku - prekršek neznatnega pomena
Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej.
Pritožba spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni, da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe.