ZP-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1, 63/2, 65a, 65a/1, 66, 66/6, 66/7, 66/8, 67, 67/1. ZKP člen 87, 87/5.
hitri postopek o prekršku - prekrškovni organ - zahteva za sodno varstvo - nedovoljena zahteva za sodno varstvo - upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo - odločitev prekrškovnega organa - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - vloga, vezana na rok - pravočasnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - nevednost ali očitna pomota
Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti.
V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - dokazi, ki so podlaga za sodbo - nerazumljivi razlogi - sodbe ni mogoče preizkusiti - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Dokaze iz drugih prekrškovnih spisov oziroma postopkov, na katere se v zahtevi za sodno varstvo sklicuje storilec, je potrebno formalno (t.j. z ustreznim sklepom procesnega vodstva) prenesti v aktualni spis, če sodišče prve stopnje šteje, da so ti dokazi relevantni in jih uporabi pri odločanju. V nasprotnem primeru sodbe v pritožbenem postopku namreč ni mogoče preizkusiti. Čeprav pritožbeno sodišče v ZSV zadevah o pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne odloča, mora imeti vpogled v dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, saj mora v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 med drugim preveriti, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz, in ali ima sodba razloge oziroma so ti razumljivi.
ZP-1 člen 19a, 19a/3, 192c, 192c/9, 202, 202/8. ZPro člen 24, 48. ZVrt člen 21.
delo v splošno korist - nepodaljšljiv rok - nadomestni zapor
Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil.
Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.
Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D.
Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.
ZP-1-UPB3 člen 106, 106/1, 155, 155/1, 155/1-5. ZCes-2 člen 2, 2/1, 2/1-38, 11, 11/1, 11/1-8. ZPrCP člen 105, 105/1, 105/1-4, 107, 107/2.
nekategorizirana cesta - parkirišče - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - poprava predloga - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev strokovnega pregleda
Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
Predmet odločanja v tem postopku ni vprašanje, ali je bila odločba prekrškovnega organa, s katero je bil odpravljen plačilni nalog in nadomeščen z novim, izdana pravilno in zakonito, temveč vprašanje, ali je storilec že v tem trenutku upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z zahtevo za sodno varstvo zoper prvi plačilni nalog. Ker gre za en sam postopek, je odločanje o povrnitvi stroškov preuranjeno.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4.
ustavitev postopka o prekršku - opis prekrška - konkretizacija - razveljavitev sodbe
Po mnenju pritožbenega sodišča ti znaki so podani, saj opis, da je storilec oškodovanko odrinil iz vozila in nanjo kričal, pri čemer se je oškodovanka prestrašila, se počutila prizadeto in prestrašeno, zadošča in ni treba, da se dobesedno povzame besede, ki naj bi jih storilec pri kričanju izrekel. Pri zaključku, da naj bi iz izjave oškodovanke izhajalo, da je dejanje izzvala in da zato storilčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nesramnega in nasilnega, pa gre že za dokazno oceno izjave oškodovanke, kar je lahko le predmet dokaznega postopka, ki pa ga sodišče prve stopnje še ni izvajalo. Povedano pa pomeni, da pogoji za ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 niso podani.
Zavarovalna pogodba se sklene na podlagi ponudbe. Ponudba mora biti sestavljena v skladu s pogoji, po katerih zavarovalnica sklepa zavarovanje. Podpis na ponudbi torej praviloma dokazuje, da je zavarovalec s temi pogoji seznanjen, kar je, kot rečeno, namen varstva potrošnikov. Pri sklenitvi na daljavo, ko naj bi štelo že plačilo prve premije za podpis na ponudbi, pa ni mogoč enak sklep. Tak način sklepanja pogodb potrošnikom ne zagotavlja pravic in jamstev, kakršne določa ZVPot. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je šlo zato za nepošteni pogoj v smislu 23. člena ZVPot.
ZP-1 člen 57, 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/11. ZDavP-2 člen 37, 37/3, 397.
razveljavitev po uradni dolžnosti - zaprtje računa in odprtje novega - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - izvedba dokazov v ponovljenem postopku - plačilni nalog prekrškovnega organa
Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri ponudnikih plačilnih storitev ni mogla odpreti novega transakcijskega računa. S tem, ko se pravni in odgovorni osebi izreče sankcija za prekršek, pravna oseba ne dobi pravnega ali drugačnega temelja, ki bi ponudnika plačilnih storitev zavezal, da z njo sklene krovno pogodbo o izvajanju plačilnih storitev oziroma ji odpre transakcijski račun. To pomeni, da kljub izreku prekrškovne sankcije vsa tveganja glede sive ekonomije in izogibanja davkom in prispevkom, ki jih navajata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, ostajajo nespremenjena.
ZDavP-2 člen 37,37/3, 397, 397/1, 397/1-14a. ZP-1 člen 155,155/1. ZPlaSSIED člen 99,99/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - transakcijski račun - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru odločanja o odgovornosti ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022; ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek.
ZPrCP člen 3, 3/1, 3/1-7, 105, 105/4, 105/4-4, 107, 107/2,. ZMer-1 člen 9. ZUP člen 80.
vožnja pod vplivom alkohola - indikator - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti
Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti.
ZPrCP člen 3, 3/1, 3/1-10, 107, 107/1, 107/1-7, 105, 105/4, 105/4-3. ZUP člen 80, 80/1.
vožnja pod vplivom alkohola - preverjanje prisotnosti alkohola
Količina alkohola se v organizmu ugotavlja po 107. členu ZPrCP. Skladno z ureditvijo tega člena se v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu že večkrat v tem postopku obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP1) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP2) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 3. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.
Zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni zanikal, da bi prekoračil hitrost v naselju, je vsled izrecne trditve v ZSV, da storilec zanika storitev očitanega prekrška, zgoraj povzete izpovedi storilca ter obstoja zakonske domneve nedolžnosti, napačen. Ker je izpoved policista A. A. diametralno nasprotna od obrambnih trditev storilca, ki zanika storitev prekrška ter zatrjuje, da ni moglo biti merjeno njegovo vozilo, sodišče prve stopnje pa se je poleg listinskih dokazov oprlo tudi na izpoved priče A. A., pritožnik utemeljeno zatrjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe dokazna ocena izvedenih dokazov ne izhaja. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja zgolj prepis izpovedi storilca in policista A. A., ne pa tudi tehtanje teh dokazov po sodišču prve stopnje skladno z določbo 133. člena ZP-1 (vsakega zase in vseh dokazov skupaj).
pravica do poštenega postopka - načelo materialne resnice
Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa.
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je storilec v zvezi s svojimi trditvami, da ni bilo izmerjeno njegovo vozilo ter da ga policista nista mogla imeti ves čas v vidnem polju kot dokaz priložil račun z dne 17. 2. 2022, ki je bil izdan ob 19:58:53 uri. Pri tem pritožba zatrjuje, da je s tem dokazal, da policisti niso zapeljali takoj za njim, saj je v vmesnem času že natočil gorivo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je bilo izmerjeno storilčevo vozilo, pri tem pa ne izhajajo razlogi sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti prej navedenega računa, na katerem je storilec temeljil svojo obrambo.
ZPrCP člen 37, 37/56, 107, 107/12. ZP-1 člen 122, 136, 136/1, 136/1-1, 159.
konkretizacija prekrška - subjektivni element - odklonitev strokovnega pregleda - dvom v prištevnost
Ob tem, ko je z obdolžilnim predlogom obdolžencu očitano le, da dne 8. 11. 2022 ob 00.10 uri ni vozil po desni strani smernega vozišča, ampak je zapeljal preko levega smernega vozišča, z levimi kolesi na bankino in trčil v kovinsko varnostno ograjo, zapeljal na kovinsko varnostno ograjo, po nekaj metrih vožnje po ograji pa se je vozilo, preko levega boka, prevrnilo na streho in obstalo v jarku pod voziščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi po petem odstsavku 87. člena ZPrCP za prekršek odgovoren napačen, saj obdolžencu ni bilo očitano, da je vozil prehitro ter zato zapeljal s ceste. Ker iz opisa prekrška ne izhaja vzrok obdolženčevega ravnanja, pri tem pa iz opisa tudi ni mogoče sklepati, da je obdolženi imel namen voziti po levem smernem vozišču, temveč le, da je peljal preko drugega voznega pasu nato pa z vozilom zapeljal s ceste, peljal po varnostni ograji in obstal v jarku pod voziščem, pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) zaključuje, da očitano dejanje ni prekršek, saj glede na opis tega prekrška v obdolžilnem predlogu ni mogoče zaključiti, da v zvezi s tem prekrškom obstojijo tudi subjektivni zakonski znaki, zato očitano dejanje ni prekršek.
JAVNA NAROČILA - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKI
VSL00075699
ZJN-3 člen 27, 27/1, 27/1-8, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-5. ZP-1 člen 8. KZ-1 člen 31, 31/1, 32, 32/2. ZPVPJN člen 20.
javno naročanje - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - izjeme - skrajna sila - dejanska zmota - zahtevek za revizijo - predlog Državni revizijski komisiji - Državna revizijska komisija
Izjema iz 8. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3 je podana, kadar je javno naročilo nujno za takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči. Navedeno pomeni, da se ta izjema lahko uporabi pod pogojem, da je najprej nastala nesreča, zaradi katere neposredno grozi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Ni pa te izjeme možno uporabiti za preprečitev nastanka nesreče.
Za obstoj pravne zmote mora biti izkazan upravičen razlog za nepoznavanje prava, upravičenega razloga pa ni, kadar storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravila.
Obdolženec je imel na voljo možnost, ki mu jo je ponujal 20. člen ZPVPJN, ki predvideva možnost, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadar koli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, ali ustavitev postopka javnega naročanja ali zavrnitev vseh ponudb ali začetek novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja.
odvzem predmetov - odvzem osebnega vozila - uničenje - prekluzija navajanja novih dejstev
Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.
Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.
prekoračitev hitrosti v naselju - identiteta storilca in kaznivega dejanja - materialna resnica - dokazanost prekrška
Prekrškovni organ je priložil zgoščenko (priloga A2 spisa), na katerih je datoteka z izpisi meritev za zahtevani merilnik s pojasnilom, da je obravnavana meritev prikazana pod številko 138. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilec v zvezi z omenjeno zgoščenko izjavil, da se meritev hitrosti pod številko 138 ne nanaša na dan 30. 12. 20202 ter da na ta dan glede na podatke zgoščenke, meritve ob 11:02 uri ni bilo. Vsled temu je prekrškovni organ poslal novo zgoščenko ter sodišče z dopisom z dne 22. 6. 2023 obvestil ,ter da bo, v kolikor bo datoteka natisnjena kot pdf datoteka, kritična meritev prikazana pod številko 138. Storilec je izjavil, da je očitno meritev v računalniški program vnesena naknadno, in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje tem ugotovitvam storilca pridružilo. Vendar pri tem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče zgoščenki vpogledalo, saj dokaznega sklepa o tem v sodbi ni, prav tako pa iz razlogov ne izhaja opredelitev sodišča prve stopnje do zatrjevanj prekrškovnega organa, da je očitno do pomanjkljivega izpisa prišlo pri tiskanju datoteke iz omenjene zgoščenke, ne pa zato, ker te datoteke na (prvi) predloženi zgoščenki (sploh) ni bilo.