Ob upoštevanju razlogov v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, to je, da je obdolženec v postopku s policisti bil sposoben stati, se pogovarjati s policisti in podpisati zapisnik, ni mogoče potrditi zaključka sodišča prve stopnje, da se mu dvom v obdolženčevo prištevnost ni pojavil, saj te razloge sodišče prve stopnje gradi na strokovnih zaključkih (...ker je obdolženec lahko stal, se pogovarjal in podpisal zapisnik, ni dvoma v njegovo prištevnost...), za katere pa nima ustreznega znanja. Zakaj sodišče prve stopnje, kljub trditvam zahteve za sodno varstvo glede dvoma v prištevnost obdolženca, podanemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke in ugotovitvam, da je obdolženec v času prekrška imel 1,54 mg alkohola v litru izdihanega zraka, v postopku s policisti pa opotekajočo hojo, zatikajoč govor in zadah po alkoholu, v obdolženčevo prištevnost ni podvomilo, tako v izpodbijani sodbi ni razumljivo obrazloženo.
Pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na četrti odstavek 17. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da prepovedi in omejitve, označene s prometnimi znaki za prepovedi in omejitve (2200) ter posameznimi prometnimi znaki za urejanje cestnega prometa (2407, 2408, 2409, 2409-1 in 2409-2), veljajo od mesta, kjer so postavljeni, do mesta, kjer je postavljen prometni znak o njihovem preklicu, sicer pa do prvega naslednjega križišča javnih oziroma nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni promet, saj je v konkretnem primeru hitrost bila omejena s prometnim znakom ime naselja (Paka pri Velenju), zato za konkretni primer velja določba desetega odstavka 17. člena Pravilnika, iz katere izhaja, da izrecna odredba, izražena s posameznim prometnim znakom za prepovedi in omejitve (2200), nameščenim na istem drogu skupaj s prometnim znakom 2434, pri vstopu v naselje velja na območju celotnega naselja, če na posameznih cestah ali njihovih delih v naselju ni z drugim prometnim znakom označena drugačna obveznost, omejitev, prepoved ali usmeritev.
Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je v času prekrška trajal interval rdeče luči na semaforju neobičajno dolgo, da semafor deluje na podlagi zanke, pri čemer vozniki na to niso opozorjeni, storilec pa se je na glavno cesto vključil previdno in počasi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri njem pa ni nastala nobena škodljiva posledica. Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je semafor v času prekrška pravilno deloval, pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine kažejo na to, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn.
V zvezi s subjektivnim elementom prekrška je sodišče prve stopnje pojasnilo, da očitno storilec pri vožnji ni bil dovolj pozoren na hitrost vožnje in na omejitev hitrosti vožnje v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti vožnje na 50 km/h, s čimer je privolil v prepovedano posledico.
Glede na povzete razloge sodišča prve stopnje o storilčevi odgovornosti za navedeni prekršek je tako zaključiti, da so le ti v nasprotju s seboj, saj po eni strani sodišče prve stopnje storilcu očita premalo pazljivost (torej malomarnost), po drugi strani pa mu očita, da je privolil v prepovedano posledico (torej naklep).