tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec prekrška kot imetnik tujega vozniškega dovoljenja pridobljenega dne 21. 11. 2022, je imel na podlagi 13. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1 v času storitve prekrška status voznika začetnika. Ker je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja, mu je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZP-1 ter osmim odstavkom 22. člena ZP-1 namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan, ko je storil prekršek, in sicer za dobo enega leta.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00076810
ZPrCP člen 8, 8/1, 110, 110/6. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekršek - prekrški zoper varnost cestnega prometa - prometna nesreča - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - opustitev dolžnostnega ravnanja udeležencev prometne nesreče - odgovornost lastnika vozila za prekršek - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom.
V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.
ZPDZC-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 23, 23/1, 23/1-2, 23/1-5.
delo na črno - prijava delavca v zavarovanje - podjemna pogodba - rok za prijavo
Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.
opis prekrška - konkretiziranost opisa prekrška - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Navedene so krajevne in časovne okoliščine dogodka, opis konkretnega ravnanja storilca in dejstvo, da je bila oškodovanka užaljena, prestrašena in vznemirjena. Čeprav gre pri slednjem res za prepis zakonske dikcije, pa gre za izraze, ki so jasni in razumljivi in ne zahtevajo še dodatne konkretizacije, brati pa jih je treba skupaj z opisom storilčevega ravnanja.
zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - neizvedba dokazov - pravica do izjave - pravica do obrambe
Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.
ZVoz-1 člen 56, 56/10, 84, 84/2, 84/3, 84/7. ZMV-1 člen 25, 25/6. ZP-1 člen 113a, 156, 156/1, 156/1-4, 163, 163/3,163/8, 163/9.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kvalifikacija kršitve - kršitev materialnih določb zakona - uporaba pravnega predpisa - napotitev na kontrolni zdravstveni pregled - omilitev globe - izpodbijanje odločitve o sankcijah - olajševalne okoliščine
Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je inštitut v rednem sodnem postopku o prekršku, ki ga izreče sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 113.a člena ZP-1 in ga ni mogoče enačiti z odvzemom vozniškega dovoljenja z odločbo upravne enote, ker imetnik vozniškega dovoljenja ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten (napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, skladno z drugim odstavkom 84. člena ZVoz-1), v določenem roku ali ga ne opravi v celoti, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi telesna in duševna zmožnost za vožnjo motornih vozil. Sankcija za vožnjo z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo vozniku na podlagi takšne odločbe upravne enote odvzeto, je določena v sedmem odstavku 84. člena ZVoz-1, dejanje pa je kvalificirano kot prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 84. člena ZVoz-1, zato obdolženki ni mogoče očitati storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1.
prehitra vožnja - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlogi - neizvedba dokaznega predloga - pravica do izjave - pravica do obrambe - vnaprejšnja dokazna ocena
Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.
zavrženje zahteve za sodno varstvo - prepozno vložena zahteva - iztek roka na soboto
Sodišče prve stopnje je z vpogledom v podatke na spletni strani Policije ugotovilo, da je Policijska postaja vodnikov službenih psov A. ob sobotah zaprta. Če je tako, ni pomembno, da naj bi prekrškovni organ tega dne "izvajal naloge". Drugačna razlaga bi pomenila, da so stranke postavljene v negotov položaj, saj bi bil iztek roka odvisen od tega, ali nek prekrškovni organ določeno soboto slučajno dela, čeprav je po javno dostopnih podatkih zaprt.
ZP-1 člen 59, 59/1, 63, 63/1, 63/2, 65a, 65a/1, 66, 66/6, 66/7, 66/8, 67, 67/1. ZKP člen 87, 87/5.
hitri postopek o prekršku - prekrškovni organ - zahteva za sodno varstvo - nedovoljena zahteva za sodno varstvo - upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo - odločitev prekrškovnega organa - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - vloga, vezana na rok - pravočasnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - nevednost ali očitna pomota
Po določbi sedmega odstavka 66. člena ZP-1 se pritožba sicer res vloži pri prekrškovnem organu, vendar prekrškovni organ v zvezi z vloženo pritožbo nima nobene pristojnosti odločanja. Namen te določbe je izključno v tem, da se prekrškovni organ z vloženo pritožbo seznani in jo skupaj s spisom pošlje sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Ta namen pa je bil dosežen s tem, ko je sodišče o vloženi pritožbi obvestilo prekrškovni organ, ki je nato pritožbo skupaj s spisom odstopil sodišču. Zato kršitev sedmega odstavka 66. člena ZP-1, ker storilka pritožbe ni vložila pri prekrškovnem organu, ampak pri sodišču, ki je odločalo v njeni zadevi, ni mogla povzročiti procesne sankcije nepravočasnosti.
V sodbi je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču prekrškovnega organa, da A. A. ni sodil v krog upravičencev iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, skladno s katerim lahko zahtevo za sodno varstvo vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov.
zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - dokazi, ki so podlaga za sodbo - nerazumljivi razlogi - sodbe ni mogoče preizkusiti - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zavrnitev dokaznih predlogov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Dokaze iz drugih prekrškovnih spisov oziroma postopkov, na katere se v zahtevi za sodno varstvo sklicuje storilec, je potrebno formalno (t.j. z ustreznim sklepom procesnega vodstva) prenesti v aktualni spis, če sodišče prve stopnje šteje, da so ti dokazi relevantni in jih uporabi pri odločanju. V nasprotnem primeru sodbe v pritožbenem postopku namreč ni mogoče preizkusiti. Čeprav pritožbeno sodišče v ZSV zadevah o pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne odloča, mora imeti vpogled v dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, saj mora v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti skladno s 159. členom ZP-1 med drugim preveriti, ali se sodba opira na nedovoljen dokaz, in ali ima sodba razloge oziroma so ti razumljivi.
ZP-1 člen 19a, 19a/3, 192c, 192c/9, 202, 202/8. ZPro člen 24, 48. ZVrt člen 21.
delo v splošno korist - nepodaljšljiv rok - nadomestni zapor
Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil.
Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.
Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D.
Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.
ZP-1-UPB3 člen 106, 106/1, 155, 155/1, 155/1-5. ZCes-2 člen 2, 2/1, 2/1-38, 11, 11/1, 11/1-8. ZPrCP člen 105, 105/1, 105/1-4, 107, 107/2.
nekategorizirana cesta - parkirišče - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - poprava predloga - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev strokovnega pregleda
Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
Predmet odločanja v tem postopku ni vprašanje, ali je bila odločba prekrškovnega organa, s katero je bil odpravljen plačilni nalog in nadomeščen z novim, izdana pravilno in zakonito, temveč vprašanje, ali je storilec že v tem trenutku upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z zahtevo za sodno varstvo zoper prvi plačilni nalog. Ker gre za en sam postopek, je odločanje o povrnitvi stroškov preuranjeno.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1. ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4.
ustavitev postopka o prekršku - opis prekrška - konkretizacija - razveljavitev sodbe
Po mnenju pritožbenega sodišča ti znaki so podani, saj opis, da je storilec oškodovanko odrinil iz vozila in nanjo kričal, pri čemer se je oškodovanka prestrašila, se počutila prizadeto in prestrašeno, zadošča in ni treba, da se dobesedno povzame besede, ki naj bi jih storilec pri kričanju izrekel. Pri zaključku, da naj bi iz izjave oškodovanke izhajalo, da je dejanje izzvala in da zato storilčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nesramnega in nasilnega, pa gre že za dokazno oceno izjave oškodovanke, kar je lahko le predmet dokaznega postopka, ki pa ga sodišče prve stopnje še ni izvajalo. Povedano pa pomeni, da pogoji za ustavitev postopka po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 niso podani.
Zavarovalna pogodba se sklene na podlagi ponudbe. Ponudba mora biti sestavljena v skladu s pogoji, po katerih zavarovalnica sklepa zavarovanje. Podpis na ponudbi torej praviloma dokazuje, da je zavarovalec s temi pogoji seznanjen, kar je, kot rečeno, namen varstva potrošnikov. Pri sklenitvi na daljavo, ko naj bi štelo že plačilo prve premije za podpis na ponudbi, pa ni mogoč enak sklep. Tak način sklepanja pogodb potrošnikom ne zagotavlja pravic in jamstev, kakršne določa ZVPot. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je šlo zato za nepošteni pogoj v smislu 23. člena ZVPot.
ZP-1 člen 57, 155, 155/1, 155/1-8, 163, 163/11. ZDavP-2 člen 37, 37/3, 397.
razveljavitev po uradni dolžnosti - zaprtje računa in odprtje novega - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - izvedba dokazov v ponovljenem postopku - plačilni nalog prekrškovnega organa
Prekrškovna norma iz 14.a člena prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 je specifična v tem, da zavezanec za zadostitev njeni vsebini obvezno potrebuje sodelovanje tretje osebe (ponudnika plačilnih storitev) in njegova zmožnost zadostiti zavezujoči normi ni odvisna zgolj od njegove volje, ampak tudi od volje oziroma poslovne politike banke oziroma drugega ponudnika plačilnih storitev. Pritožbeno sodišče zato opozarja tudi na pravilno pravno razumevanje v ZSV in pritožbi zatrjevanega dejstva, da pravna oseba pri ponudnikih plačilnih storitev ni mogla odpreti novega transakcijskega računa. S tem, ko se pravni in odgovorni osebi izreče sankcija za prekršek, pravna oseba ne dobi pravnega ali drugačnega temelja, ki bi ponudnika plačilnih storitev zavezal, da z njo sklene krovno pogodbo o izvajanju plačilnih storitev oziroma ji odpre transakcijski račun. To pomeni, da kljub izreku prekrškovne sankcije vsa tveganja glede sive ekonomije in izogibanja davkom in prispevkom, ki jih navajata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, ostajajo nespremenjena.
ZDavP-2 člen 37,37/3, 397, 397/1, 397/1-14a. ZP-1 člen 155,155/1. ZPlaSSIED člen 99,99/1.
odgovornost pravne osebe za prekršek - transakcijski račun - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru odločanja o odgovornosti ni vsebinsko presodilo navedbe iz zahteve za sodno varstvo, da je bil transakcijski račun podjetja enostransko zaprt s strani banke. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu te okoliščine ni navedel. Tudi sodišče prve stopnje zavestno in voljno sestavino direktnega naklepa v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe navezuje zgolj na okoliščine, da odgovorna oseba ni ponovno odprla transakcijskega računa po zaprtju dne 20. 10. 2022; ne opredeli pa se do vsebine teh sestavin ob upoštevanju v ZSV zatrjevanega dejstva, da ni bila odgovorna oseba pravne osebe tista, ki je TRR zaprla. Logična predpostavka odgovornosti za prekršek je dejstvo, da je posameznik objektivno zmožen zadostiti zavezujoči (zapovedni ali prepovedni) normi, katere kršitev je določena kot prekršek.