MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00064039
URS člen 15, 15/3, 37.
varstvo ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - varstvo osebnostnih pravic - poseg v ustavne pravice posameznika - komunikacijska zasebnost - pravica do komunikacijske zasebnosti - poslovna komunikacija - poseg v zasebnost - prisluhi - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - test sorazmernosti - nujnost posega - objava članka - javni interes - demokratična družba - pravica javnosti do obveščenosti - novinarsko poročanje - objektivno poročanje novinarja - novinarska svoboda - kodeks novinarske etike - dobrovernost - poseg v čast in dobro ime - žaljiva vsebina - vrednostna sodba - nastanek škode - pavšalne navedbe - izvajanje dokazov - odmera pravdnih stroškov
Prva toženka je z objavo prisluhov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča, kršila tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti, vendar je bil, glede na to, da je bil v obravnavanem primeru podan močan javni interes za seznanitev javnosti z okoliščinami prodaje Mercatorja kot enega največjih slovenskih podjetij, ta poseg dopusten.
Novinar je članek napisal na podlagi objavljenih prisluhov. Vrednostna sodba, ki jo je uporabil novinar, ne predstavlja objektivno žaljivega zapisa, saj je imela podlago v že prej objavljenih dejstvih (prisluhih), poleg tega pa je sodišče na podlagi izpovedi avtorja ugotovilo, da je slednji želel zgolj opozoriti na funkcioniranje družbe, v kateri živimo, zaradi česar avtor ni imel žaljivega namena. Avtor je pri svoji kritiki ostal v mejah novinarske svobode.
Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Za vročanje na drugem naslovu, za kar si prizadeva toženka, ni podlage. Zakonita vročitev se lahko opravi le na naslovu, vpisanem v register. Toženkine navedbe, da je poslovanje na naslovu, vpisanem v register, opustila, niso upoštevne. Pravne osebe (ne pa fizične osebe) so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj, oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register (prvi odstavek 48. člena ZGD-1, v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZGD-1).
Za postopanje, ko pisanja ni mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, kot torej vročitev subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, med katere sodijo pravne osebe, ni mogoča po 133. členu ZPP, se smiselno uporabljajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pisanje izroči pošti v kraju stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Na obvestilu in na pisanju vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev se po četrtem odstavku tega člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.
Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga.
Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča.
Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve.
Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.
V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025564
ZZZDR člen 106, 106/2, 106/6. ZNP člen 35, 35/3, 35/5. ZIZ člen 272, 272/2.
spor iz razmerja med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev obsega stikov - določitev stikov med počitnicami - preprečevanje stikov - onemogočanje otrokovih stikov - denarna kazen - izrek denarne kazni - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - predodelitev otroka - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - stroški postopka v družinskih sporih - skupni stroški postopka - krivdno načelo - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VSL00024281
ZDen člen 73, 73/1, 92. ZIKS člen 145a, 145b.
postopek za določitev odškodnine - vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje - denacionalizacijski zavezanec - odločbe Ustavnega sodišča - samoupravna lokalna skupnost - občina - odplačna pridobitev nacionaliziranega premoženja
Določba 73. člena ZDen se ne uporablja v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZIKS.
Občina kot samoupravna lokalna skupnost je (bila) torej zavezana le k vrnitvi tistega premoženja, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ne pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ga je pridobila kasneje.
ZFPPIPP člen 14/2-3, 14/2-3(1), 14/2-3(2), 14/3-1, 121, 121/1. ZPP člen 206, 206/1.
predhodni postopek zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja - aktivna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost obstoja terjatve - nepravnomočna sodba - dokazovanje insolventnosti - domneva insolventnosti - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - smiselna uporaba določb ZPP
Upnik je insolventnost dolžnika gradil na zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti in daljše plačilne nesposobnosti kot stanjih, ki dokazujeta insolventnost dolžnika. Vse zakonske domneve pa je temeljil na dejstvu obstoja terjatve (iz nepravnomočne sodbe), ki je le verjetno izkazana. Ker mora biti insolventnost dolžnika kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka dokazana, ta standard ne more biti izpolnjen, če zakonske domneve insolventnosti temeljijo na predpostavki, ki je le verjetno izkazana.
Toženec ni zatrjeval nobene izredne okoliščine, ki bi utemeljila njegovo stališče, da je bilo njegovo življenje ogroženo, da bi sam verjel, da je njegovo življenje ogroženo, ali da zaradi kakšnega razloga svojega ravnanja ni mogel imeti pod nikakršno kontrolo (tudi sladkorna bolezen, hipertenzija in ostala stanja, ki jih našteva toženec, ne izključujejo možnosti zavestnega ravnanja, po navedbah toženca povzročajo zgolj močnejše čustvene odzive). Razumljivo je, zakaj je toženec neprimerno reagiral na napad z megafonom, kar utemeljuje 15 % soprispevek tožnika za škodni dogodek. Reakcija toženca, ki je tožnika prijel za vrat, pa ne predstavlja ravnanja v okviru dovoljene samopomoči. Samopomoč je lahko le obrambno dejanje. Prijeti osebo za vrat brez izkazanih okoliščin, zaradi katerih toženec svojih dejanj ne bi mogel nadzorovati, kaže na toženčevo samovoljno ravnanje in nasilno uveljavljanje pravic nasproti tožniku. Odrasli ljudje, ob odsotnosti resnično izrednih okoliščin, vedo, da pravni red Republike Slovenije ne dopušča fizičnega nasilja.
ZDZdr člen 74, 74/1, 75. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 15.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pravice varovancev zavoda
Pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda so navedeni v 74. in 75. členu ZDZdr. Če oseba, pri kateri so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, v sprejem ne privoli, je sprejem v varovani oddelek dopusten na podlagi sklepa sodišča. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni so: da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; da oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; da ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja; da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči; da izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da rešitev, ki jo je sprejelo, posega tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka, s čimer se posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kršene ali ogrožene pa so z namestitvijo uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode tudi pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva, do duševne in telesne celovitosti, prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja, česar sodišče prve stopnje ni ovrednotilo.
Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - ocena vrednosti spornega predmeta - uveljavljanje ničnosti sklepov delniške družbe - postopek za plačilo sodne takse - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča
Glede na naravo tožbenega zahtevka je vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago, pa vrednosti predmeta po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Za take primere ZST-1 za potrebe plačila takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00023641
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 248, 248/1, 248/2, 443, 443/2. OZ člen 609. ZPP člen 8, 66, 105, 105/2, 105/3, 213, 213/1, 226, 226/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZPSto-2 člen 41.
odpoved najemne pogodbe v stečaju - soglasje stečajnega sodišča - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobstoj pooblastila za zastopanje - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - napačen naslov
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.
Točne terjatve, za katero sodišče dovoljuje izvršbo, sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, upnikov predlog pa je tudi po dopolnitvi predloga glede zneska, ki ga upnik zahteva, ostal nepopoln oziroma nejasen, sam s seboj v nasprotju. Sporočilo, koliko znaša terjatev na dan dopolnitve predloga, ne predstavlja ustreznega, določnega zahtevka.
Drži sicer, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek na plačilo celotne terjatve, ki jo ima sicer do svojega dolžnika (delavca). Vendar pa to ne pomeni, da lahko zahtevek postavi dvoumno, nedoločno, nejasno, neizrecno. V primeru takega, nejasnega predloga, sodišče ne more kar samo domnevati oziroma določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - preklic dovoljenja za poslovanje na naslovu
Po določbi druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva o obstoju izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena (da pravna oseba ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register), če je kot poslovni naslov subjekta vpisa v sodni register vpisan naslov, na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ji ni dala dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
Drugače pa je v primeru, če je ob vpisu poslovnega naslova v sodni register pravna oseba imela soglasje lastnika objekta, pa je bilo soglasje kasneje preklicano. Za tak primer pa so lastniku objekta na voljo drugi postopki, v katerih lahko poskrbi za varstvo svoje lastninske pravice.
odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - potrebni stroški - predlog za prekinitev postopka - utemeljenost predloga - premoženje nezakonitega izvora - protiustavnost zakona - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - razveljavitev neustavne zakonske določbe - odvetniški stroški - obrazložena vloga - razdružitev postopka - vrednost spornega predmeta
Tožena stranka je med pravdnim postopkom predlagala sodišču prve stopnje, da postopek prekine zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določb ZOPNI. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 2. 2017 predlog zavrnilo. Zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani zavrnjena, odločeno pa je še bilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Zavrnitev pritožbe načeloma pomeni tudi zavrnitev predloga za povračilo pritožbenih stroškov, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da se je ob koncu pravdnega postopka izkazalo, da je bil predlog tožene stranke utemeljen, ker je Ustavno sodišče razveljavilo posamezne določbe ZOPNI. Iz teh razlogov je tožena stranka upravičena do plačila stroškov za pritožbo, s katero je izpodbijala sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določb ZOPNI.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 6. 2017 razdružilo zadevo, tako da je bila vrednost spornega predmeta od takrat dalje 139.015,86 EUR. Tožena stranka je sklep prejela 20. 6. 2017, odgovor na pritožbo pa je priporočeno vložila 19. 6. 2017. Ker je bil sklep o razdružitvi zadeve izdan pred vložitvijo odgovora na pritožbo, je treba pri priznanju stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, upoštevati vrednost spornega predmeta iz tega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023355
OZ člen 104, 104/1, 104/4, 105, 106, 111. ZPP člen 347, 347/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 11, 11/3.
pogodba o štipendiranju - pogodba o sofinanciranju izobraževanj - zahteva za vračilo sredstev - vrnitev štipendije - zaposlitev štipendista - obveznosti pogodbenih strank - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - fiksen rok - rok kot bistvena sestavina pogodbe - prekoračitev roka - prenehanje pogodbe - učinki razvezane pogodbe - odstop od pogodbe - razlaga pogodbe - zamuda z izpolnitvijo - kršitev pogodbe - namen pogodbe - stroški postopka - urnina
Pogodbeni dogovor o izpolnitvenem roku še ne pove ničesar o naravi tega roka. Tožnik ni zatrjeval drugega namena pogodbe, kot se ponuja iz besedila pogodbe, tj. zagotoviti zaposlitev štipendirane študentke pri tožencu, zamuda roka sama po sebi pa še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve tega namena. Besedilo pogodbe – drugega pa tožnik ni uveljavljal – ne daje podlage niti za sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Glede na toženčevo ravnanje pa ni bilo pričakovati, da bo svojo obveznost izpolnil, četudi bi mu bil dan primeren dodatni rok. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je vedel, da je pogodbeni rok za zaposlitev štipendistke vezan na zaključek študija na prvi bolonjski stopnji. Iz prošnje za odlog, poslane dan pred zaključkom študija, pa ne izhaja le njegovo vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje študijske stopnje. Pri tem stališču je vztrajal tudi v odzivu na tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev. Ker ni bilo pričakovati, da bo toženec v dodatnem roku izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe, konkludentno izražena v zahtevi za vračilo danih sredstev v januarju 2016, pravno učinkovita. Zaposlitev štipendistke dve leti in tri mesece kasneje ne predstavlja izpolnitve pogodbe.
Medicinska napaka je ravnanje oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Odgovornost za škodo, nastalo zaradi zapleta, ni izključena v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Ta zdravnika zavezuje, da pacientu (v primeru bolezni) odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Konkretizira jo določba 20. člena ZPacP. Pred lepotnimi posegi je treba pacientu možnosti uspeha posega in s posegom povezana tveganja pojasniti še posebej skrbno in obsežno. Pri lepotnih operacijah, ki niso namenjene odpravljanju telesnih pomanjkljivosti, temveč služijo izključno estetskim in psihičnim potrebam, mora pojasnilo zadostiti še posebej strogim merilom.
Zaključek sodišča prve stopnje, da bo zmožen plačati sodno takso v višini 1.449,00 EUR v enkratnem znesku, ne temelji le na ugotovljeni višini prihrankov, temveč tudi na dejstvu, da ima občasne visoke denarne prilive na svoj TRR. Tako je tudi upravičeno ugotovilo, da njegov povprečni mesečni prihodek (od novembra 2018 do februarja 2019) iz tega naslova znaša več kot dva osnovna zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre, ki trenutno znaša 785,50 EUR. Utemeljen je tudi njegov zaključek, da v posledici ne gre za tako socialno ogroženo osebo, ki bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse, niti do delne oprostitve niti do obročnega plačila sodne takse.