Razveljavitve Pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo v tej pravdi uveljavljanega zahtevka za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Toženki s podpisom Sporazumne razveze Pogodbe o prenosu poslovnega deleža nista priznali ničnosti te pogodbe, pač pa sta razvezali za njiju do tedaj veljavno pogodbo.
ZDR-1 člen 182, 182/1.. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) (2008) člen 1, 1/2.. ZPP člen 357a.
odškodninska odgovornost delavca - škoda - inventurni primanjkljaj
Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.
Toženec ni zatrjeval nobene izredne okoliščine, ki bi utemeljila njegovo stališče, da je bilo njegovo življenje ogroženo, da bi sam verjel, da je njegovo življenje ogroženo, ali da zaradi kakšnega razloga svojega ravnanja ni mogel imeti pod nikakršno kontrolo (tudi sladkorna bolezen, hipertenzija in ostala stanja, ki jih našteva toženec, ne izključujejo možnosti zavestnega ravnanja, po navedbah toženca povzročajo zgolj močnejše čustvene odzive). Razumljivo je, zakaj je toženec neprimerno reagiral na napad z megafonom, kar utemeljuje 15 % soprispevek tožnika za škodni dogodek. Reakcija toženca, ki je tožnika prijel za vrat, pa ne predstavlja ravnanja v okviru dovoljene samopomoči. Samopomoč je lahko le obrambno dejanje. Prijeti osebo za vrat brez izkazanih okoliščin, zaradi katerih toženec svojih dejanj ne bi mogel nadzorovati, kaže na toženčevo samovoljno ravnanje in nasilno uveljavljanje pravic nasproti tožniku. Odrasli ljudje, ob odsotnosti resnično izrednih okoliščin, vedo, da pravni red Republike Slovenije ne dopušča fizičnega nasilja.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.
Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1.
Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3. URS člen 155, 156.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - sprememba zakona - postopek za oceno ustavnosti
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo upničin ugovor proti odpustu obveznosti, ker je uporabilo pred novelo ZFPPIPP-G veljaven 399. člen ZFPPIPP, ki je določal ovire za odpust obveznosti. Po 2. točki 399. člena odpust obveznosti ni bil dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne in nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ker je upnica očitala dolžniku neobračun prispevkov za socialno varnost, prispevki in davki pa niso istovrstna terjatev, je prvostopenjsko sodišče menilo, da ni podana ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.
Ker po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 ni več sporno, da določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G ne krši prepovedi retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave in torej ni protiustavna, je pri presoji ovir za odpust obveznosti treba uporabiti materialnopravna pravila 399. člena po noveli ZFPPIPP-G.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. SPZ člen 11, 11/1, 92, 92/1.
prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - izročitev nepremičnine v posest - rei vindicatio - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva
V primeru, da bo toženka v postopku po izbrisni tožbi uspela, bo moralo sodišče v konkretnem primeru tožbeni zahtevek zavrniti. Odločilno predhodno pravno vprašanje torej je, ali sta tožnika postala lastnika predmetne nepremičnine, ki ju upravičuje do izročitve v posest.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00064039
URS člen 15, 15/3, 37.
varstvo ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - varstvo osebnostnih pravic - poseg v ustavne pravice posameznika - komunikacijska zasebnost - pravica do komunikacijske zasebnosti - poslovna komunikacija - poseg v zasebnost - prisluhi - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - test sorazmernosti - nujnost posega - objava članka - javni interes - demokratična družba - pravica javnosti do obveščenosti - novinarsko poročanje - objektivno poročanje novinarja - novinarska svoboda - kodeks novinarske etike - dobrovernost - poseg v čast in dobro ime - žaljiva vsebina - vrednostna sodba - nastanek škode - pavšalne navedbe - izvajanje dokazov - odmera pravdnih stroškov
Prva toženka je z objavo prisluhov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča, kršila tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti, vendar je bil, glede na to, da je bil v obravnavanem primeru podan močan javni interes za seznanitev javnosti z okoliščinami prodaje Mercatorja kot enega največjih slovenskih podjetij, ta poseg dopusten.
Novinar je članek napisal na podlagi objavljenih prisluhov. Vrednostna sodba, ki jo je uporabil novinar, ne predstavlja objektivno žaljivega zapisa, saj je imela podlago v že prej objavljenih dejstvih (prisluhih), poleg tega pa je sodišče na podlagi izpovedi avtorja ugotovilo, da je slednji želel zgolj opozoriti na funkcioniranje družbe, v kateri živimo, zaradi česar avtor ni imel žaljivega namena. Avtor je pri svoji kritiki ostal v mejah novinarske svobode.
Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - ocena vrednosti spornega predmeta - uveljavljanje ničnosti sklepov delniške družbe - postopek za plačilo sodne takse - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča
Glede na naravo tožbenega zahtevka je vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago, pa vrednosti predmeta po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Za take primere ZST-1 za potrebe plačila takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00023641
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 248, 248/1, 248/2, 443, 443/2. OZ člen 609. ZPP člen 8, 66, 105, 105/2, 105/3, 213, 213/1, 226, 226/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZPSto-2 člen 41.
odpoved najemne pogodbe v stečaju - soglasje stečajnega sodišča - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobstoj pooblastila za zastopanje - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - napačen naslov
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.
Če bo sodišče ugotovilo, da s prodajo nepremičnin ni nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ ni podan. Če pa bo ugotovilo, da je s prodajo nepremičnin nastalo zmanjšanje dolžnikovega premoženja, bo moralo ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ in obstoj drugih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ).
ZPP člen 282, 282/2, 282/3. OZ člen 125, 125/2, 198.
sodba na podlagi stanja spisa - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki - uporabnina - preprečevanje uporabe solastnih nepremičnin - neupravičena obogatitev - upravljanje solastne stvari
Pri institutu sodbe na podlagi stanja spisa se šteje, da se stranki odpovedujeta izvedbi dokazov in jih sodišču (zato) ni treba izvajati (tudi če bi ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi).
Tožnik ni uspel dokazati, da mu toženka preprečuje uporabo solastne nepremičnine, toženka pa je po drugi strani dokazala, da je podana pravna podlaga za to, da prav ona upravlja s solastno nepremičnino.
Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.
Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
prenos krajevne pristojnosti - drug tehten razlog - dvom v nepristransko sojenje - prenos pristojnosti zaradi dvoma v nepristranost sodišča
Po presoji Višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljeni A. A. okrajni sodnik ter vodja enotno organiziranega kazenskega oddelka za vsa okrajna sodišča iz območja Okrožnega sodišča v D., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v D., ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o predlogu oškodovanca kot tožilca B. B. za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Da bi se takemu dvomu izognili, je Višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v S.
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VSL00024281
ZDen člen 73, 73/1, 92. ZIKS člen 145a, 145b.
postopek za določitev odškodnine - vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje - denacionalizacijski zavezanec - odločbe Ustavnega sodišča - samoupravna lokalna skupnost - občina - odplačna pridobitev nacionaliziranega premoženja
Določba 73. člena ZDen se ne uporablja v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZIKS.
Občina kot samoupravna lokalna skupnost je (bila) torej zavezana le k vrnitvi tistega premoženja, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ne pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ga je pridobila kasneje.
ZFPPIPP člen 14/2-3, 14/2-3(1), 14/2-3(2), 14/3-1, 121, 121/1. ZPP člen 206, 206/1.
predhodni postopek zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja - aktivna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost obstoja terjatve - nepravnomočna sodba - dokazovanje insolventnosti - domneva insolventnosti - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - smiselna uporaba določb ZPP
Upnik je insolventnost dolžnika gradil na zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti in daljše plačilne nesposobnosti kot stanjih, ki dokazujeta insolventnost dolžnika. Vse zakonske domneve pa je temeljil na dejstvu obstoja terjatve (iz nepravnomočne sodbe), ki je le verjetno izkazana. Ker mora biti insolventnost dolžnika kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka dokazana, ta standard ne more biti izpolnjen, če zakonske domneve insolventnosti temeljijo na predpostavki, ki je le verjetno izkazana.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog - pristojnost slovenskega sodišča - razlog za razvezo pogodbe - protispisnost - pomanjkljivi razlogi - zavrnitev pritožbe
Zato pritožbeno sodišče pritožnici na tem mestu dodatno pojasnjuje, da je njen pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen tudi upoštevaje okoliščine, ki so razvidne iz spornega sporazuma o razvezi pogodbe. Sporazum je namreč poleg tožnice podpisal zakoniti zastopnik obvladujoče nemške družbe (večinske lastnice toženke), in sicer za obvladujočo družbo in kot izhaja iz sporazuma po dogovoru tudi za ostali dve podpisnici (za toženko in za italijansko družbo), pri čemer so s samim podpisom sporazuma postale neveljavne vse točke pogodbe (tudi tista, v kateri je bila dogovorjena pristojnost nemškega sodišča).
Poleg navedenega je namreč predmetni ugovor neutemeljen še upoštevaje pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na konkludentno prenehanje pogodbe. Predmetni spor ne more biti v zvezi s kasnejšo dobavo blaga, to je v zvezi z dobavo blaga, ki je bila dogovorjena in izvedena po konkludentnem sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pri tem drži, da toženka sporazuma ni podpisala, vendar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da iz njenih konkludentnih ravnanj izhaja, da je bila pogodba sporazumno razvezana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00026776
SPZ člen 142. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 274.
pogodba o potrošniškem kreditu - ničnost kreditne pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - zavrnitev tožbenega zahtevka - tuja valuta - kredit v CHF - valutna klavzula - tečajne razlike - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - povprečni potrošnik - predmet pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - valutno tveganje - spremenljiva obrestna mera - spremenjene okoliščine - pravni interes
V konkretnem primeru je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sicer pa tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri, saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.
Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank.
Točne terjatve, za katero sodišče dovoljuje izvršbo, sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, upnikov predlog pa je tudi po dopolnitvi predloga glede zneska, ki ga upnik zahteva, ostal nepopoln oziroma nejasen, sam s seboj v nasprotju. Sporočilo, koliko znaša terjatev na dan dopolnitve predloga, ne predstavlja ustreznega, določnega zahtevka.
Drži sicer, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek na plačilo celotne terjatve, ki jo ima sicer do svojega dolžnika (delavca). Vendar pa to ne pomeni, da lahko zahtevek postavi dvoumno, nedoločno, nejasno, neizrecno. V primeru takega, nejasnega predloga, sodišče ne more kar samo domnevati oziroma določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva.