Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Za vročanje na drugem naslovu, za kar si prizadeva toženka, ni podlage. Zakonita vročitev se lahko opravi le na naslovu, vpisanem v register. Toženkine navedbe, da je poslovanje na naslovu, vpisanem v register, opustila, niso upoštevne. Pravne osebe (ne pa fizične osebe) so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj, oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register (prvi odstavek 48. člena ZGD-1, v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZGD-1).
Za postopanje, ko pisanja ni mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, kot torej vročitev subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, med katere sodijo pravne osebe, ni mogoča po 133. členu ZPP, se smiselno uporabljajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pisanje izroči pošti v kraju stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Na obvestilu in na pisanju vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev se po četrtem odstavku tega člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00024342
OZ člen 190, 190/1, 191, 766. ZOR člen 1035. ZFPPIPP člen 245, 245/2. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-3, 358, 358-5, 495, 495/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - mandatna pogodba - nalog za plačilo - neveljavnost - nepooblaščena oseba - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prenehanje pooblastila za zastopanje - zmota - odsotnost pravne podlage - neupravičena pridobitev - zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija, nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati plačanega nazaj). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d.o.o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo. Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ni podala za to pooblaščena oseba in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog.
Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage, je družba P. d.o.o. - v stečaju obdržala svojo terjatev do banke v višini 1.700,00 EUR (ki se kaže kot dobroimetje na računu). S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka družbi P. d.o.o. ne bi smela sanirati omenjene napake, ki jo je storila dne 17. 2. 2017, se tako po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.
Zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka dne 17. 2. 2017 zmotno menila, da mora izvršiti sporno plačilno transakcijo, pa po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni mogoče zaključiti niti, da sme tožena stranka nakazana sredstva obdržati. V obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za izvršitev spornega plačila v korist tožene stranke, prav tako tudi ne podlage za to, da bi prejemnik plačila prejeto lahko obdržal. Če je imela tožena stranka terjatev do družbe P. d.o.o., bi morala to svojo terjatev prijaviti v stečajni postopek nad navedeno pravno osebo (in se poplačati v tem postopku), v odnosu do tožeče stranke pa - kot že navedeno - nima temelja za to, da bi dne 17. 2. 2017 nakazani znesek lahko obdržala. Prejeto mora zato na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ vrniti.
postopek osebnega stečaja - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - pravna oseba - podružnica - ločitveni upnik - stranka glavnega postopka - stečajni dolžnik - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pritožba zoper sklep o končni razdelitvi - ekonomičnost in hitrost postopka - tretja javna dražba - neuspešna dražba - ocenjena likvidacijska vrednost - posebna stečajna masa - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - unovčenje dolžnikovega premoženja
Dolžniku se lahko, pod izpolnjenimi zakonskimi pogoji, odpustijo le tiste obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku stečaja ali ga pridobi tekom postopka osebnega stečaja (prvi odstavek 399. člen ZFPPIPP). Navedeno pomeni, da morebitni odpust obveznosti ne vpliva na postopek unovčitve premoženja, ki ga ima stečajni dolžnik ter na njegovo razdelitev upnikom (smiselno 1. točka prvega odstavka 410. člena ZFPPIPP).
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog - pristojnost slovenskega sodišča - razlog za razvezo pogodbe - protispisnost - pomanjkljivi razlogi - zavrnitev pritožbe
Zato pritožbeno sodišče pritožnici na tem mestu dodatno pojasnjuje, da je njen pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen tudi upoštevaje okoliščine, ki so razvidne iz spornega sporazuma o razvezi pogodbe. Sporazum je namreč poleg tožnice podpisal zakoniti zastopnik obvladujoče nemške družbe (večinske lastnice toženke), in sicer za obvladujočo družbo in kot izhaja iz sporazuma po dogovoru tudi za ostali dve podpisnici (za toženko in za italijansko družbo), pri čemer so s samim podpisom sporazuma postale neveljavne vse točke pogodbe (tudi tista, v kateri je bila dogovorjena pristojnost nemškega sodišča).
Poleg navedenega je namreč predmetni ugovor neutemeljen še upoštevaje pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na konkludentno prenehanje pogodbe. Predmetni spor ne more biti v zvezi s kasnejšo dobavo blaga, to je v zvezi z dobavo blaga, ki je bila dogovorjena in izvedena po konkludentnem sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pri tem drži, da toženka sporazuma ni podpisala, vendar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da iz njenih konkludentnih ravnanj izhaja, da je bila pogodba sporazumno razvezana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025564
ZZZDR člen 106, 106/2, 106/6. ZNP člen 35, 35/3, 35/5. ZIZ člen 272, 272/2.
spor iz razmerja med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev obsega stikov - določitev stikov med počitnicami - preprečevanje stikov - onemogočanje otrokovih stikov - denarna kazen - izrek denarne kazni - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - predodelitev otroka - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - stroški postopka v družinskih sporih - skupni stroški postopka - krivdno načelo - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).
ZPP člen 355, 355/1, 355/2, 356. OZ člen 103, 104, 104/1, 105, 105/2, 105/3, 111, 111/1, 125, 125/1.
pogodbeno razmerje - bistvene sestavine pogodbe - pravočasnost izpolnitve pogodbe - zahteva upnika za izpolnitev pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - razveza (razdrtje) pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe - ustni dogovor - pogodbeni pogoj - vrnitev avansa - nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - aktivna stvarna legitimacija - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje - nova obravnava pred drugim sodnikom - nepristranskost sodnika
Utemeljenost zahtevka za vrnitev vplačanega avansa je odvisna od ugotovitve, ali pogodba še vedno obstaja ali pa je bila razvezana po samem zakonu.
Šele na podlagi več bistvenih ugotovitev o pogodbenem razmerju bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je obveznost toženke v razmerju do vseh tožnikov dejansko obstajala, to pa bi mu tudi omogočilo nadaljnjo presojo, ali se je morebiti dogovorjen pogoj izpolnil, ali so pogodbene stranke pravočasno izpolnile svoje obveznosti ter ali je pogodba (za vse) še vedno v veljavi ali pa je bila (ter kdaj točno in v razmerju do koga) zaradi danega primernega dodatnega roka za izpolnitev razvezana po samem zakonu.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023129
ZDZdr člen 75, 79. ZNP člen 37.
socialno varstveni zavod - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - omejene prostorske zmogljivosti - prostorske in strokovne zmožnosti zavoda - prostorske in kadrovske možnosti socialnega varstvenega zavoda
Ob dejstvu, da so vsi socialnovarstveni zavodi prezasedeni, da se stopnja prezasedenosti hitro in znatno menja, ter da imajo vsi verificirani zavodi enak program, je namestitev pri pritožniku najboljša rešitev za oskrbo in varstvo nasprotnega udeleženca. V danih okoliščinah, ko tudi v drugih zavodih ni prostih sob (tudi v drugih zavodih bi nasprotni udeleženec bival v skupnih prostorih), ni razlogov, da ne bi bile upoštevane okoliščine in želja nasprotnega udeleženca. Tudi sodni izvedenec se je pri ustnem podajanju mnenja glede izbire zavoda zavzel za spoštovanje želje nasprotnega udeleženca. Premestitev v varovani oddelek istega zavoda bi bila po izvedenčevem mnenju za nasprotnega udeleženca manj stresna kot njegova premestitev v drug zavod.
prijava udeležbe - prijava udeležbe v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - pravni interes za udeležbo v postopku
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnikov v pritožbi, da iz njune trditvene podlage sledi, da štejeta, da je njuna posest na garažah lastniška na podlagi zgoraj naštetih opisanih pisnih soglasij in odločb, ker skladno s takrat veljavnimi predpisi za prenos pravice uporabe ni bilo nujno potrebno skleniti dvostranske pogodbe. Mnenja sta, da sta ex lege pridobila lastninsko pravico na svojih garažah in postala lastnika v smislu zdajšnjega Stvarnopravnega zakonika, saj sta bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnika pravice uporabe zemljišča in zgradbe na njem. Po mnenju pritožbenega sodišča sta glede na takšne trditve izkazala interes za udeležbo v postopku. Stališče sodišča prve stopnje, ki jima je interes odrekla, je materialnopravno napačno.
Glede na to, da so bila zadevna dela obveznost tožene stranke do njenega naročnika - družbe N. d.o.o., ter da družba I. d.o.o. nedvomno ni sprejela toženkinega naročila zadevnih del, ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi izvedbo zadevnih del tožeči stranki naročila družba I. d.o.o. Slednja s pravdnima stranka glede zadevnih del ni bila v nobenem pravno poslovnem razmerju, pač pa sta to bili, kot je bilo že pojasnjeno, tožeča in tožena stranka na podlagi podjemne pogodbe.
Tožeča stranka je vtoževani račun toženi izstavila za dela, ki jih je opravila na podlagi njune podjemne pogodbe, kako naj bi tožena stranka vodila svoje poslovne knjige, pa na omenjeno obligacijsko razmerje (ter na pravice in obveznosti, ki iz njega izvirajo) ne vpliva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024041
OZ člen 635, 635/1, 662, 662/3, 663, 663/1, 663/2, 663/3. ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. ZIZ člen 272.
gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - vloga (ugovor) tožene stranke - investitor - izvajalec - projektant - dolžnost obvestitve in izguba pravice - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - pravočasno grajanje napak - začasna odredba - napake v projektu - sodba nima razlogov
Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji.
Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je "kot taka" odgovorna za napake.
Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti zgradbe same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3. URS člen 155, 156.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - sprememba zakona - postopek za oceno ustavnosti
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo upničin ugovor proti odpustu obveznosti, ker je uporabilo pred novelo ZFPPIPP-G veljaven 399. člen ZFPPIPP, ki je določal ovire za odpust obveznosti. Po 2. točki 399. člena odpust obveznosti ni bil dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne in nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ker je upnica očitala dolžniku neobračun prispevkov za socialno varnost, prispevki in davki pa niso istovrstna terjatev, je prvostopenjsko sodišče menilo, da ni podana ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.
Ker po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 ni več sporno, da določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G ne krši prepovedi retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave in torej ni protiustavna, je pri presoji ovir za odpust obveznosti treba uporabiti materialnopravna pravila 399. člena po noveli ZFPPIPP-G.
Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga.
Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča.
Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve.
Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.
V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00025521
OZ člen 255, 255/2, 257, 257/1, 260. Sodni red (1995) člen 215, 216. ZPP člen 184, 184/3.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - pravočasnost tožbe - začetek teka roka za vložitev izpodbojne tožbe - neveljavnost pravnega posla - sprememba tožbe - dopolnitev tožbe - neplačevitost dolžnika - neuspešna izvršba
Sodišče prve stopnje je začetek triletnega prekluzivnega roka za vložitev paulijanske tožbe pravilno štelo od vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe.
Delno ali v celoti neuspešna izvršba resda pride v poštev kot dokaz dolžnikove neplačevitosti, ni pa uveljavljanje prisilne izterjave terjatve v izvršilnem postopku pogoj za ugotovitev dolžnikove neplačevitosti.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
prenos krajevne pristojnosti - drug tehten razlog - dvom v nepristransko sojenje - prenos pristojnosti zaradi dvoma v nepristranost sodišča
Po presoji Višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljeni A. A. okrajni sodnik ter vodja enotno organiziranega kazenskega oddelka za vsa okrajna sodišča iz območja Okrožnega sodišča v D., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v D., ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o predlogu oškodovanca kot tožilca B. B. za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Da bi se takemu dvomu izognili, je Višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v S.
spor majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - trditveno in dokazno breme - prepozen dokazni predlog - pritožbena novota - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - informativen dokaz
Toženec je dokaz z izvedencem elektro stroke predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi (s katero bi smel le odgovoriti na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi - 452. člen ZPP), torej prepozno in ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.
Točne terjatve, za katero sodišče dovoljuje izvršbo, sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, upnikov predlog pa je tudi po dopolnitvi predloga glede zneska, ki ga upnik zahteva, ostal nepopoln oziroma nejasen, sam s seboj v nasprotju. Sporočilo, koliko znaša terjatev na dan dopolnitve predloga, ne predstavlja ustreznega, določnega zahtevka.
Drži sicer, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek na plačilo celotne terjatve, ki jo ima sicer do svojega dolžnika (delavca). Vendar pa to ne pomeni, da lahko zahtevek postavi dvoumno, nedoločno, nejasno, neizrecno. V primeru takega, nejasnega predloga, sodišče ne more kar samo domnevati oziroma določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva.
Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.
Razveljavitve Pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo v tej pravdi uveljavljanega zahtevka za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Toženki s podpisom Sporazumne razveze Pogodbe o prenosu poslovnega deleža nista priznali ničnosti te pogodbe, pač pa sta razvezali za njiju do tedaj veljavno pogodbo.
SPZ člen 88, 223. ZZD člen 265. ZTLR člen 55. ZSKZ člen 14, 14/1.
gozdna zemljišča - gozdna cesta - družbena lastnina - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini - priposestvovanje služnosti - služnostna pravica hoje in vožnje - dobra vera - priposestvovalna doba - pravni prednik - dostop do objekta - nujna pot
Sporna nepremičnina je gozdna pot, ki jo je gozdno gospodarstvo uporabljalo za izvajanje svoje dejavnosti. Gre torej za nepremičnino, ki je bila v družbeni lastnini in je imela status družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Zato ni bilo mogoče njeno priposestvovanje v času družbene lastnine (55. člen ZTLR).