DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VSL00024281
ZDen člen 73, 73/1, 92. ZIKS člen 145a, 145b.
postopek za določitev odškodnine - vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje - denacionalizacijski zavezanec - odločbe Ustavnega sodišča - samoupravna lokalna skupnost - občina - odplačna pridobitev nacionaliziranega premoženja
Določba 73. člena ZDen se ne uporablja v primerih, ko je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZIKS.
Občina kot samoupravna lokalna skupnost je (bila) torej zavezana le k vrnitvi tistega premoženja, ki ga je prevzela od prejšnje občine kot družbenopolitične skupnosti, ne pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ga je pridobila kasneje.
odškodnina za nemožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja - podržavljeno premoženje - vrnitev nadomestne nepremičnine - upravičenec - denacionalizacijski upravičenci - zavezanec za plačilo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - cerkev - obdobje za katerega se določi odškodnina - novela zden
Položaj upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Pravno podlago za varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je zavezanec za izplačilo odškodnine tem upravičencem sklad.
vzpostavitev etažne lastnine - zakonita stavbna pravica - javno dobro - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - elaborat za vpis stavbe - izdelava elaborata parcelacije - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe
Pritožnika sta prezrla, da izpostavljeni elaborat ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe. Elaborat predstavlja podlago za izvedbo katastrskih vpisov, ne pa pravne podlage za vpis lastništva v zemljiško knjigo. Namen elaborata ni urejanje stvarnopravnih razmerij med udeleženci.
ZPP člen 282, 282/2, 282/3. OZ člen 125, 125/2, 198.
sodba na podlagi stanja spisa - učinki pogodbe med pogodbenikoma in njunimi pravnimi nasledniki - uporabnina - preprečevanje uporabe solastnih nepremičnin - neupravičena obogatitev - upravljanje solastne stvari
Pri institutu sodbe na podlagi stanja spisa se šteje, da se stranki odpovedujeta izvedbi dokazov in jih sodišču (zato) ni treba izvajati (tudi če bi ovrgli dejstva, katerih obstoj izkazujejo doslej izvedeni dokazi).
Tožnik ni uspel dokazati, da mu toženka preprečuje uporabo solastne nepremičnine, toženka pa je po drugi strani dokazala, da je podana pravna podlaga za to, da prav ona upravlja s solastno nepremičnino.
Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Za vročanje na drugem naslovu, za kar si prizadeva toženka, ni podlage. Zakonita vročitev se lahko opravi le na naslovu, vpisanem v register. Toženkine navedbe, da je poslovanje na naslovu, vpisanem v register, opustila, niso upoštevne. Pravne osebe (ne pa fizične osebe) so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj, oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register (prvi odstavek 48. člena ZGD-1, v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZGD-1).
Za postopanje, ko pisanja ni mogoče izročiti osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, kot torej vročitev subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, med katere sodijo pravne osebe, ni mogoča po 133. členu ZPP, se smiselno uporabljajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP vročevalec pisanje izroči pošti v kraju stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Na obvestilu in na pisanju vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev se po četrtem odstavku tega člena ZPP šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po poteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.
SPZ člen 88, 223. ZZD člen 265. ZTLR člen 55. ZSKZ člen 14, 14/1.
gozdna zemljišča - gozdna cesta - družbena lastnina - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini - priposestvovanje služnosti - služnostna pravica hoje in vožnje - dobra vera - priposestvovalna doba - pravni prednik - dostop do objekta - nujna pot
Sporna nepremičnina je gozdna pot, ki jo je gozdno gospodarstvo uporabljalo za izvajanje svoje dejavnosti. Gre torej za nepremičnino, ki je bila v družbeni lastnini in je imela status družbenega pravnega sredstva v družbeni pravni osebi. Zato ni bilo mogoče njeno priposestvovanje v času družbene lastnine (55. člen ZTLR).
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - redna raba stavbe - projektna dokumentacija - stanje v naravi - infrastruktura
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. S pomočjo izvedenca je pravilno in celovito ugotovilo za določanje pripadajočega zemljišča relevantno dejansko stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025564
ZZZDR člen 106, 106/2, 106/6. ZNP člen 35, 35/3, 35/5. ZIZ člen 272, 272/2.
spor iz razmerja med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev obsega stikov - določitev stikov med počitnicami - preprečevanje stikov - onemogočanje otrokovih stikov - denarna kazen - izrek denarne kazni - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - predodelitev otroka - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - stroški postopka v družinskih sporih - skupni stroški postopka - krivdno načelo - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - predpostavke za izdajo naloga za izpraznitev - izpolnitev zahtevka - izpraznitev poslovnega prostora - prenehanje obveznosti
Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da je tožena stranka sporne poslovne prostore konec junija 2018 zapustila in se vanje ob začetku nove sezone septembra 2018 ni več vrnila. Tožena stranka torej ne zaseda več poslovnih prostorov, katerih izpraznitev je zahtevala tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Razveljavitve Pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo v tej pravdi uveljavljanega zahtevka za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Toženki s podpisom Sporazumne razveze Pogodbe o prenosu poslovnega deleža nista priznali ničnosti te pogodbe, pač pa sta razvezali za njiju do tedaj veljavno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023355
OZ člen 104, 104/1, 104/4, 105, 106, 111. ZPP člen 347, 347/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 11, 11/3.
pogodba o štipendiranju - pogodba o sofinanciranju izobraževanj - zahteva za vračilo sredstev - vrnitev štipendije - zaposlitev štipendista - obveznosti pogodbenih strank - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - fiksen rok - rok kot bistvena sestavina pogodbe - prekoračitev roka - prenehanje pogodbe - učinki razvezane pogodbe - odstop od pogodbe - razlaga pogodbe - zamuda z izpolnitvijo - kršitev pogodbe - namen pogodbe - stroški postopka - urnina
Pogodbeni dogovor o izpolnitvenem roku še ne pove ničesar o naravi tega roka. Tožnik ni zatrjeval drugega namena pogodbe, kot se ponuja iz besedila pogodbe, tj. zagotoviti zaposlitev štipendirane študentke pri tožencu, zamuda roka sama po sebi pa še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve tega namena. Besedilo pogodbe – drugega pa tožnik ni uveljavljal – ne daje podlage niti za sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Glede na toženčevo ravnanje pa ni bilo pričakovati, da bo svojo obveznost izpolnil, četudi bi mu bil dan primeren dodatni rok. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je vedel, da je pogodbeni rok za zaposlitev štipendistke vezan na zaključek študija na prvi bolonjski stopnji. Iz prošnje za odlog, poslane dan pred zaključkom študija, pa ne izhaja le njegovo vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje študijske stopnje. Pri tem stališču je vztrajal tudi v odzivu na tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev. Ker ni bilo pričakovati, da bo toženec v dodatnem roku izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe, konkludentno izražena v zahtevi za vračilo danih sredstev v januarju 2016, pravno učinkovita. Zaposlitev štipendistke dve leti in tri mesece kasneje ne predstavlja izpolnitve pogodbe.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, o čem je registrsko sodišče odločilo, saj ni jasno, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev sklepa.
ZFPPIPP člen 14/2-3, 14/2-3(1), 14/2-3(2), 14/3-1, 121, 121/1. ZPP člen 206, 206/1.
predhodni postopek zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja - aktivna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost obstoja terjatve - nepravnomočna sodba - dokazovanje insolventnosti - domneva insolventnosti - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - smiselna uporaba določb ZPP
Upnik je insolventnost dolžnika gradil na zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti in daljše plačilne nesposobnosti kot stanjih, ki dokazujeta insolventnost dolžnika. Vse zakonske domneve pa je temeljil na dejstvu obstoja terjatve (iz nepravnomočne sodbe), ki je le verjetno izkazana. Ker mora biti insolventnost dolžnika kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka dokazana, ta standard ne more biti izpolnjen, če zakonske domneve insolventnosti temeljijo na predpostavki, ki je le verjetno izkazana.
Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.
Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga.
Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča.
Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve.
Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.
V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.
Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1.
Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00064039
URS člen 15, 15/3, 37.
varstvo ustavnih pravic - kolizija ustavnih pravic - varstvo osebnostnih pravic - poseg v ustavne pravice posameznika - komunikacijska zasebnost - pravica do komunikacijske zasebnosti - poslovna komunikacija - poseg v zasebnost - prisluhi - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - test sorazmernosti - nujnost posega - objava članka - javni interes - demokratična družba - pravica javnosti do obveščenosti - novinarsko poročanje - objektivno poročanje novinarja - novinarska svoboda - kodeks novinarske etike - dobrovernost - poseg v čast in dobro ime - žaljiva vsebina - vrednostna sodba - nastanek škode - pavšalne navedbe - izvajanje dokazov - odmera pravdnih stroškov
Prva toženka je z objavo prisluhov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku na podlagi odredbe sodišča, kršila tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti, vendar je bil, glede na to, da je bil v obravnavanem primeru podan močan javni interes za seznanitev javnosti z okoliščinami prodaje Mercatorja kot enega največjih slovenskih podjetij, ta poseg dopusten.
Novinar je članek napisal na podlagi objavljenih prisluhov. Vrednostna sodba, ki jo je uporabil novinar, ne predstavlja objektivno žaljivega zapisa, saj je imela podlago v že prej objavljenih dejstvih (prisluhih), poleg tega pa je sodišče na podlagi izpovedi avtorja ugotovilo, da je slednji želel zgolj opozoriti na funkcioniranje družbe, v kateri živimo, zaradi česar avtor ni imel žaljivega namena. Avtor je pri svoji kritiki ostal v mejah novinarske svobode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00023641
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 248, 248/1, 248/2, 443, 443/2. OZ člen 609. ZPP člen 8, 66, 105, 105/2, 105/3, 213, 213/1, 226, 226/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZPSto-2 člen 41.
odpoved najemne pogodbe v stečaju - soglasje stečajnega sodišča - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobstoj pooblastila za zastopanje - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - napačen naslov
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00026776
SPZ člen 142. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 274.
pogodba o potrošniškem kreditu - ničnost kreditne pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - zavrnitev tožbenega zahtevka - tuja valuta - kredit v CHF - valutna klavzula - tečajne razlike - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - povprečni potrošnik - predmet pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - valutno tveganje - spremenljiva obrestna mera - spremenjene okoliščine - pravni interes
V konkretnem primeru je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sicer pa tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri, saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.
Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank.