Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
ZJC-B člen 19, 19/78. URS člen 69. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ-UPB1 člen 190.
razlastitev - dejanska razlastitev - de facto razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - tek zamudnih obresti - pravica do izjave - ugovor zastaranja - pravica do zasebne lastnine - pravna razlastitev
V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je ravnala nezakonito. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal. Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila, da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku. Razlastitveni zavezanec ima možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države.
sprememba osebnega imena (priimka) mladoletnega otroka, kadar starša živita ločeno
Brez dodanega priimka matere bi lahko prišlo do neželenih in nepotrebnih zapletov med strankama in je že iz tega razloga odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSK00023797
URS člen 35, 42, 42/2.. OZ člen 131, 132, 165, 179, 179/1, 179/2.
odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - nezakonita izključitev - lovsko društvo - kršitev pravice do združevanja - okrnitev osebnostne pravice - razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine - pravična denarna odškodnina - gotova bodoča škoda - osebnostne pravice
Osebnostne pravice spadajo med temeljne pravice in svoboščine, ki jih varuje že Ustava, ki nekatere osebnostne pravice tudi našteva, v 35. členu pa je vsebovana generalna klavzula (zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete, zasebnosti in drugih osebnostnih pravic). Ne obstajajo numerus clausus osebnostnih pravic, saj se ustvarjajo vedno novi vidiki posegov v osebnost. Osebnostne pravice so po naravi pravice, ki imajo civilno naravo, kar vključuje tudi pravico do odškodnine. Pravica do združevanja je tudi po presoji pritožbenega sodišča osebnostna pravica (v sodni praksi v določenih zadevah višja sodišča menijo nasprotno – prim. odločbe VSL I Cp 2623/2017, VSL I Cp 863/2017), ima ne le politični, pač pa tudi civilni aspekt in je v primeru kršitve ob izpolnitvi pogojev oškodovanec upravičen do odškodnine (da ima taka pravica civilni aspekt, je zavzelo stališče že Evropsko sodišče za človekove pravice – prim. sodba z dne 4.7.2017 – application no. 38458/2015 – točka 55).
zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje velike tatvine - pretrganje zastaranja - kršitev kazenskega zakona - zavrnilna kazenska sodba - sprememba sodbe na pritožbeni stopnji - kazenska evidenca
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 12. 3. 2009, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel dne 12. 3. 2019 (to je sicer po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred predložitvijo spisa v odločanje višjemu sodišču dne 29. 4. 2019). Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že zastaral, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je višje sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca za očitano kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo.
ZFPPIPP člen 384, 384/6, 384/6-1, 403, 403/1, 403/1-2.
postopek osebnega stečaja - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - odpust obveznosti - zaposlitev - ugovor proti odpustu obveznosti
Nosilni razlog odločitve je, da je bila dolžnica v trajanju postopka osebnega stečaja zaposlena in o tem upravitelja ni obvestila niti pisno niti ustno.
rok za vložitev zasebne tožbe - neobstoječ pravni pouk - prava neuka stranka - zastopanje po odvetniku - oškodovanka kot tožilka
Prvostopno sodišče je pooblaščenko oškodovanke kot tožilke res le obvestilo o tem, da je zaključilo s posameznimi preiskovalnimi dejanji in pri tem ni navedlo izrecno, da je potrebno obtožni akt vložiti v roku iz tretjega odstavka člena 186 ZKP, torej v 15 dnevnem roku od prejema tega obvestila. Vendar pa je tudi v tem delu pritrditi prvostopnemu sodišču, ki je pravilno obrazložilo, da je imela oškodovanka kot tožilka v predmetnem postopku pooblaščenko - odvetnico, ki pa ni prava neuka oseba in se že zato predpostavlja, da je seznanjena z določbam procesnih zakonov in tudi z njihovimi posledicami. Dejstvo je namreč, da če sodišče vroči odločbo brez pravnega pouka o pravici do pritožbe oziroma v konkretni zadevi do vložitve obtožnega predloga, s tem stranki še ne odvzame navedene pravice, ker sme stranka kljub temu vložiti pritožbo oziroma obtožni predlog oziroma brez odlašanja zahtevati, da se ji ponovno vroči popolna odločba s pravnim poukom in ji šele takrat začne teči rok za vložitev obtožnega akta.
ZFPPIPP člen 57, 57/3, 59, 59/2, 403. URS člen 23, 25.
rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku - ugovor proti odpustu obveznosti - razlogi za ugovor - pridobitev procesne legitimacije upnika - aktivna procesna legitimacija upnika - položaj strank - razjasnjevalna dolžnost - pravica do sodnega varstva - zastoj v postopku - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Višje sodišče ugotavlja, da kršitev, na katere je opozorilo Ustavno sodišče, samo ne more odpraviti. Iz spisa namreč ni razvidno, kdo je sedaj upnik terjatve, ki jo je v stečajnem postopku prijavila prednica Banke X. d. d., zato tudi ni jasno, s kom bi moralo višje sodišče izvesti razjasnjevalni postopek. Šele ko se bo ugotovilo, kdo je sedaj upnik te terjatve in ali je tudi obvestil upravitelja o spremembi upnika (vlogo bi sicer lahko upravitelju poslalo tudi sodišče, vendar pa iz spisa to ni razvidno), bo mogoče upnika pozvati, da se izjavi glede aktivne procesne legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.
Do občutnega zastoja v postopku je torej že tako ali tako prišlo. Tudi, če bi višje sodišče o zadevi samo odločilo, kar pa bi odvzelo strankam možnost pritožbe pred rednim sodiščem, bi moralo najprej izvesti razjasnjevalni postopek, kot je obrazložilo že zgoraj. Na drugi strani je pravica do pritožbe, ki je prav tako ustavna pravica, njena uveljavitev pa je povezana s tem, da bo o zadevi najprej odločilo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00023502
OZ člen 131, 171, 171/1, 179, 186, 186/1, 186/4, 393, 393/2, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
krivdna odškodninska odgovornost - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - solidarna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost in zmanjšanje odškodnine - višina odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena - pravična denarna odškodnina - odgovornost za škodo nastalo v pretepu
Nadalje je pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti potrebno upoštevati okoliščine posameznega primera, kar pomeni, da je odškodninska odgovornost tožencev podana, če je njihovo nedopustno ravnanje po objektivnih merilih lahko prizadelo tožnikovo čast, kot zavest o lastni vrednosti in dobro ime, kot veljavo človeka v družbi.
Tožena stranka se je za nakup podrejenih obveznic odločila brez skrbne presoje sporne investicije in izključno na podlagi priporočila vodje finančnega sektorja, ki za odločanje o nakupu vrednostnih papirjev ni imel znanja. Da je šlo za tvegan posel je sodišče ugotovilo tudi na podlagi prospekta, v katerem je izrecno navedeno, da je volatilnost (na kapitalskem in valutnem trgu največkrat razumljena kot nasprotje stabilnosti) visoka, zaradi česar cene v naprej ni mogoče napovedati.
izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - kredit v CHF - ugotavljanje ničnosti notarskega zapisa v izvršilnem postopku - odlog izvršbe - nenadomestljiva škoda - bivališče dolžnika
Izvršilno sodišče je skladno z načelom formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, dokler le ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za ničnega. Izvršilno sodišče tako ne more samo ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnega naslova in presojati njegove materialnopravne pravilnosti. Vse navedeno velja tudi v primeru, ko je izvršilni naslov notarski zapis. Takšna ureditev pa tudi sicer po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z načelom učinkovitega varstva pravic, saj ima dolžnik v takem primeru (ko je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba) pravico do odloga izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ, pri čemer je pravni standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (ki je pogoj za odlog izvršbe po prvem odstavku navedenega člena) potrebno presojati v vsakem primeru posebej in pri tehtanju upoštevati tudi škodo, ki je posledica same realizacije izvršbe. Še posebej pazljivo pa mora biti to tehtanje pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma. Odlog izvršbe je tako ob upoštevanju navedenega primeren in učinkovit ukrep za varstvo dolžnikovih pravic v primerih, ko uveljavlja ničnost notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov.
Obstoj in bližina prizidka predstavlja obliko škodljivega vpliva, kar ustreza pravnemu pojmu "idealne imisije". Ker gre za skupek ravnanj, ki povzročajo nedopustne imisije, je potrebno tudi njihovo skupno in ne posamično vrednotenje.
izvršba na nepremičnine - dolžnikov ugovor - ugovor zoper novo izvršilno sredstvo - nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - višina terjatve - vrednost nepremičnine - možnost poplačila iz drugega dolžnikovega premoženja - ugotovljena vrednost nepremičnine
Niti 169. člen ZIZ, niti odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere se sklicuje pritožba, ne utemeljujejo posplošenega zaključka, da bi bila izvršba na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, v vseh primerih izključena. Treba je upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti višino terjatve in s tem povezano sorazmernost med terjatvijo in vrednostjo dolžnikovih nepremičnin ter možnost poplačila iz preostalega dolžnikovega premoženja. V tej fazi postopka, ko še ni ugotovljena vrednost dolžničine nepremičnine oz. njenega solastninskega deleža na njej, sodišče prve stopnje ni imelo zadostnih informacij za presojo, ali je podana sorazmernost med predlaganimi sredstvi oz. predmeti izvršbe v primerjavi z višino terjatve, ki je predmet izterjave v tem postopku. Tudi ob upoštevanju v pritožbi zatrjevane vrednosti nepremičnine dolžnica s sklicevanjem nanjo zaenkrat ne more uspeti, saj v spisu ni podatkov o tem, da bi imela v lasti drugo nepremičnino oz. morebitno drugo premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči zaradi poplačila upnikove terjatve, in tega niti pritožba ne trdi, še manj pa izkaže. Bo pa to v nadaljevanju postopka moralo presojati sodišče prve stopnje, in sicer v okviru določb 169. in 71. člena ZIZ.
KZ-1 člen 75, 75/3, 211, 211/1, 211/3, 245, 245/1, 245/3, 245/5. ZKP člen 105, 105/3.
pranje denarja - predikatno kaznivo dejanje - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - prikrivanje izvora denarja - goljufija - opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - konkretizacija zakonskega znaka
Obtoženca kaznivega dejanja pranja denarja po členu 245 KZ-1 nista storilca predikatnega kaznivega dejanja, zato bi v takšnem primeru moralo sodišče oškodovano družbo napotiti na pravdo, za obtoženca pa uporabiti določbe o odvzemu premoženjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov po šestem odstavku 245. člena KZ-1.
ZFPPIPP člen 271, 275, 275/1. SPZ člen 196, 197. OZ člen 221.
neobstoj ločitvene pravice - prenos zemljiškega pisma - popolnost indosamenta
V skladu z 271. členom ZFPPIPP so izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika, pogoj za to pa seveda je, da gre za pravno dejanje, ki ima učinke.
Kdaj ločitvena pravica ne obstaja, ker sploh ni nastala, določajo materialnopravni predpisi.
Le zapis imena in priimka indosatarja ne predstavlja popolnega indosamenta. To pa pomeni, da indosament ni veljaven in s tem ni izkazana pravica tožene stranke iz vrednostnega papirja.
pridobitev solastninske pravice graditelja - nastanek nove stvari
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je mogoče v izjemnih primerih, ko ne gre za dograditev objekta oziroma vlaganj v že obstoječo stavbo, ampak za zgraditev nove, samostojne gradbene celote, kot je bilo tudi v konkretnem primeru, pridobiti (so)lastninsko pravico na podlagi 21. in 22. člena ZTLR, ne pa na podlagi določb 24. - 26. člen ZTLR, ki govorijo o gradnji na tujem svetu.
Prvo sodišče je ob ugotovitvi, da peč ni delovala pravilno in da so člani družine V. (predvsem J. in R. V.) nedvomno bili seznanjeni z nestrokovno in protipredpisno montažo kuhinjske nape in ob pravilni dokazni oceni prič H., R. V. ter kriminalista B. U., ki je po dogodku opravil z R. V. razgovor celo dvakrat ter ob hkratni dokazni oceni vseh listinskih dokazov, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno in v nasprotju s pritožbenimi navedbami dognalo, (-) da se je stanovanje družine V. v času pregleda peči adaptiralo, (-) da adaptacija takrat še ni bila povsem zaključena in da je imel obt. R., ki je slednje tudi zapisal v potrdilo o pregledu plinske peči, utemeljen razlog verjeti, (-) da bodo lastniki peč zamenjali ob potekajoči adaptaciji, kar je R. V. tudi potrdil s svojim podpisom ob zaznamku ″predvidena zamenjava kotla″. Ob nadaljnji ugotovitvi, da pa je bil vlek ob rednem letnem pregledu celo ustrezen, obt. R. pa ob tem pregledu tudi ni bila predočena montaža kuhinjske nape na isto dimno tuljavo, pa je sprejeti zaključke prvega sodišča, da obt. Š. R. nikakor ni mogoče z gotovostjo pripisati krivdo za vse, kar se je kasneje v decembru 2009 (10. 12. 2009 in 11. 12. 2009) v tem stanovanju tudi zgodilo.
Zato ni mogoče sprejeti teze pritožbe, da so okoliščine, kot je kuhinjska napa, nastavitev dimne cevi, zavedanje družinskih članov (zlasti R. V.) o potrebi sanacije plinske peči zanemarljive okoliščine do te mere, da bi bilo mogoče brezpogojno sprejeti tezo o obstoju vzročne zveze izključno med ravnanjem obeh obtožencev in prepovedano posledico. Ni namreč mogoče, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, tudi ob sicer pomanjkljivem ravnanju obeh obtožencev, anulirati tudi zavedanja družinskih članov po načelu splošne varnosti za svoje zdravje in življenje zlasti ob dejstvu, ker je R. V. zanesljivo podpisal izjavo o zamenjavi peči, o tem pa je obvestil tudi partnerko J. V. in ob takrat danem pojasnilu obtoženega R., da ob sicer dobrem vleku vrednosti dimnih plinov, ki so se takrat sproščali v ozračje po dimni cevi, niso v mejah normale, četudi so ti dimni plini bili problematični le z vidika varstva okolja.
Povedano pomeni, da ni pritrditi pritožbi, da je obt. Š. R. že na podlagi preseženih vrednosti CO in NOx, ki so relevantni le v smeri varovanja okolja, lahko sklepal o nevarnosti peči za zdravje in življenje stanovalcev, četudi je vlek bil normalen, kajti izveden dokazni postopek je namreč pokazal, kot je pritrditi prvemu sodišču, da sta ob ogledu vlek dimnika in cev za odvod dimnih plinov delovala in so se plini odvajali skozi dimnik, kar pa takrat tudi ni predstavljalo nevarnosti za stanovalce, redni letni pregled pa tudi ni zajemal meritev koncentracij v prostoru, v katerem je bila takrat že montirana kuhinjska napa, ki pa ob tem pregledu tudi ni bila zaznana.
Ob tem in ob sicer ugotovljenih ostalih okoliščinah, kot so protipredpisno in nestrokovno montirana kuhinjska napa, slabo vzdrževanje peči, slabo prezračevanje v stanovanju zaradi novih PVC oken, nepravilno nastavljena dimna cev, pa se je zgodila zastrupitev družinskih članov 10. 12. 2009 in 11. 12. 2009, pred tem pa že dvakrat, ko je prvo pomoč iz istih razlogov iskala tudi H. V., vendar pa posledic zaradi zgoraj povedanega v nasprotju s pritožbo nikakor ni pripisati z gotovostjo ravnanjem obeh obtožencev, za kar se neutemeljeno pritožba tudi zavzema, kajti v konkretnem primeru gre nedvomno za prekinitev vzročne zveze med njunima ravnanjema in nastalo posledico zaradi sočasnega delovanja prej navedenih dejavnikov, ki so tok opustitve - posledica pretrgali, kot je (točka 19) v izpodbijani sodbi s prepričljivimi razlogi pojasnilo prvostopno sodišče, takšne razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki tudi v tem delu šteje pritožbo za neutemeljeno.
stvarna služnost - prenehanje stvarne služnosti - osvoboditev služnosti - tek roka - tožba zaradi motenja posesti - konfesorna tožba
Glede na predstavljena doktrinarna stališča je evidentno, da je tožnik z vložitvijo omenjene motenjske tožbe nasprotoval toženkini prepovedi izvrševanja služnosti in s tem jasno izrazil svoj namen po nadaljnji uporabi sporne poti. Neutemeljeno je stališče izpodbijane sodbe, da lahko tek roka za osvoboditev služnosti prekine le dejanska uporaba služeče stvari ali (zgolj) vložitev konfesorne tožbe. Tudi motenjska tožba predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, zato v času teka motenjske pravde triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ ni tekel.
SPZ člen 142, 142/2.. ZIZ člen 53, 210, 210/1, 210/2, 210/4.. ZFPPIPP člen 19, 22.
neposredno izvršljiv notarski zapis - učinki vknjižbe zastavne pravice in zaznambe neposredne izvršljivosti - pridobitev solastninske pravice na nepremičnini - zastavljena nepremičnina - zakonec - izvirna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - ločitvena pravica - poplačilo iz zastavljene nepremičnine
Zastavna pravica upnice na solastniškem deležu dolžnice še vedno obstoji, zato slednja odgovarja za hipotekarno obveznost (s hipoteko zavarovano terjatev upnice) kot realna dolžnica. V tem stvarnopravnem razmerju nastopa kot zastaviteljica, torej oseba, proti kateri učinkuje zastavna pravica, izvršba zoper njo pa je bila dovoljena zaradi zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi.
Priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku ni povezano z vprašanjem obstoja upničine terjatve, temveč zgolj z vprašanjem resničnega (dejanskega) lastništva določenega premoženja s strani stečajnega dolžnika oziroma obsegom stečajne mase.
Ločitvena pravica predstavlja posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka, torej pravico do prednostnega poplačila iz določenega premoženja insolventnega dolžnika. Po naravi stvari je ta pravica povezana s premoženjem, ki je v lasti stečajnega dolžnika oziroma sodi v stečajno maso, pogojena pa je s tem, da upnik še pred začetkom stečajnega postopka pridobi na njem zastavno pravico. Pritožbene navedbe, da je o neobstoju hipoteke na solastniškem deležu dolžnice odločeno že s sklepi o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja nad B.Ž., torej niso utemeljene.