Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES člen 15. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4. Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) člen 1. OZ člen 346.
državna pomoč - evropska sredstva - nenamenska poraba sredstev - zastaranje - zastaralni rok - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - pravo EU - sodba Sodišča Evropske unije
V zvezi z zastaranjem je bistven 3. člen Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, ki določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer sektorski predpisi lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. Katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe pretrga zastaranje in po vsakem takšnem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, zastaralni rok začne teči znova.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti, potrebno pa je preveriti, ali so podani pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, in sicer ali gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali se ta nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta in ne tožnice, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji ne bodo podani, se za vprašanje zastaranja uporabi splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - pričetek teka roka - pravnomočnost sklepa - zavrženje tožbe - procesne pravice - procesne kršitve - protipravno ravnanje izvršilnega sodišča - vročanje stranki
Odločitev izvršilnega sodišča, da se ugovor tretjega zavrne, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, temelji na (procesni) določbi prvega odstavka 65. člena ZIZ, ki je le procesna predpostavka, na podlagi katere tretji pridobi pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v tridesetdnevnem roku od pravnomočnosti sklepa, saj v nasprotnem izgubi pravico po samem zakonu. Rok v katerem mora tretji vložiti tožbo je objektivni, ker začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tretjemu ta pravica priznana, ne oziraje se na vedenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa.
posestno varstvo - motenje posesti - zadnje stanje posesti - pravica do posesti - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je po pregledu priloženih fotografij in listin o staležu govedi, sledilo tožencema, da sta na spornem področju posest izvajala ona in je bilo njuno izvajanje razvidno navzven s tem, ko sta parcelo ogradila z električnim pastirjem in se je tam paslo tibetansko govedo. Zato z izkopom zemljišča okrog postavljenega križa do motenja posesti tožnice, ki ni izkazala, da bi takrat lahko dostopala do njega, ni prišlo.
garancija za napake stvari - neustrezne pnevmatike - dokazovanje - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - trditveno in dokazno breme glede napake
Strokovno mnenje, ki ga po naročilu ene od strank pred pravdo izdela izvedenec, glede na ustaljeno stališče sodne prakse nima neposredne dokazne vrednosti, ampak ga je treba obravnavati le kot del trditvene podlage stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje.
prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - obstoječe pravno razmerje - izkazana javna korist
V skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Prekinitev postopka, da bi se počakalo, da bo neko razmerje šele nastalo, ni dopustna, saj lahko po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče postopek prekine le, kadar se predhodno vprašanje nanaša na že obstoječe pravno razmerje. Ker v obravnavanem primeru pravno razmerje, zaradi katerega je bil postopek prekinjen, še ne obstaja, prekinitev postopka ni dopustna.
Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.
ZPP člen 11, 319.. ZIZ člen 56, 56/2, 56/3, 61, 61/3.
učinek pravnomočnosti - zloraba procesnih pravic - ugovor po izteku roka
Tudi zlorabe procesnih pravic namreč sodišče ne sme upoštevati v postopku na način, da bi poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev. Tudi v izvršilnem postopku se s spoštovanjem pravnomočne odločitve zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost je kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe (pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami), v pravnomočno odločitev pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi pod omejenimi zakonskimi pogoji. Dolžnik lahko v izvršilnem postopku izpodbija pravnomočni sklep o izvršbi le pod zakonskimi pogoji ugovora po izteku roka, ki v obravnavani zadevi, niso bili izpolnjeni.
negatorna tožba - določnost tožbenega zahtevka - enakopravno obravnavanje strank - pravica uporabe - lastninska pravica - novo sojenje pred drugim sodnikom
Namen negatorne tožbe je lastnika nepremičnine zaščititi pred vsakršnimi posegi, ki ne pomenijo odvzema stvari. Slednja tako zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Tožnik mora v tem smislu zatrjevati (in dokazati) „zgolj“, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja.
začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče izda predlagano začasno odredbo, če upnik (tožnica) v predlogu verjetno izkaže obstoj terjatve zoper dolžnika in hkrati kumulativno eno od predpostavk, določenih v 1., 2. ali 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnikova verjetna izkazanost teh zakonskih pogojev pomeni, da mora v predlogu navesti takšna dejstva, iz katerih izhaja verjetna izkazanost pogojev, za takšna zatrjevana dejstva pa mora tudi predlagati dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo. Navedeno izhaja že iz samega zakonskega besedila 272. člena ZIZ (enako tudi iz 270. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve), pa tudi iz razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), ki se glede na določila 15. in 239. člena ZIZ uporablja tudi v postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami.
razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - prosta presoja dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - glavna in stranska sankcija - odvzem predmeta (osebnega avtomobila) - pravica do pravnega varstva - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - kršitev materialnih določb zakona - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog za zamudo naroka - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prometni zastoj
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se tožnik sklicuje na izreden dogodek, in sicer zastoj na cesti, ki je bil tako obsežen, da je predstavljal nepričakovano oviro, saj ni običajno, da se zastoj prične že pri Lukovici. Glede na to, da je imel tožnik na razpolago še enkrat toliko časa, kot bi potreboval za pot od doma do sodišča in je polovico tega časa porabil v zastoju, za katerega trdi in dokazuje, da je bil izreden, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da gre za očitno neupravičen razlog.
priposestvovanje - dobra vera - dobroverna posest - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožeča stranka je dokazala, da je bila ves čas dobroverna posestnica dela parcele, katero zahteva na podlagi priposestvovanja. Toženci so bili sicer vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki do celote, vendar je na podlagi delilne pogodbe, ki ni bila pravilno prenesena v zemljiško knjigo, pravni prednik tožnika prevzel v posest sporni del parcele in s pravno prednico tožencev to tudi v naravi razdelil. Toženci niso bili na sporni parceli desetletja. Tožnik je dokazal, da je bil dobroveren, tožene stranke pa niso dokazale izvrševanje svoje posesti oziroma nedobrovernosti tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00027257
ZPP člen 14. ZVZD-1 člen 3, 3-1. OZ člen 6, 6/2, 147, 169, 173.
delovna nesreča - odškodninska odgovornost delodajalca - denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja - načelo popolne odškodnine - plačilo na roko - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo
Skladno z drugim odstavkom 173. člena OZ denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja res ne more biti višja od zneska, ki bi ga oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ, vendar pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo v nasprotju z v to določbo implementiranim načelom popolne odškodnine (169. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja pravilno upoštevalo tudi zaslužek pokojnega, ki ga je prejemal na roke, saj je takšno stališče skladno s sodno prakso.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da zoper sklep o postavitvi izvedenca kot sklep procesnega vodstva ni pritožbe. Zato je pravilno zavrglo pritožbo prve toženke kot nedovoljeno.
postopek osebnega stečaja - prerekanje terjatve - ugovor o prerekanju terjatve - smiselna uporaba določb zakona - sklep o preizkusu terjatev - prepozna pritožba
Ker ima dolžnik položaj stranke postopka osebnega stečaja, bi lahko tudi on prerekal pravočasno prijavljene terjatve upnikov. Ker se za prerekanje prijavljenih terjatev uporabljajo smiselno določbe tega zakona o ugovoru upnika o prerekanju terjatev pomeni, da tudi za dolžnika veljajo enaki roki kot za upnika. Ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje njegovo vlogo o prerekanju terjatev štelo kot pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev, ne pa kot izjavo o prerekanju terjatev, pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrženju ne more uspeti, saj je tudi izjavo o prerekanju terjatev vložil prepozno.
ustavitev izvršbe - ustavitev izvršilnega postopka - pogoji za vložitev nasprotne tožbe - pravni interes za vložitev pritožbe
Ker je sodišče prve stopnje ustavilo le izvršbo, torej se ustavitev nanaša le na na opravo izvršbe, s tem ni bilo onemogočeno odločanje o dolžnikovem ugovoru, temveč je nasprotno sodišče prve stopnje o ugovoru moralo odločiti, saj vse do odločitve o pravnih sredstvih izvršilni postopek ni končan. Odločitev o ustavitvi izvršbe je dolžniku tako v celoti v korist. Prav tako dolžnik svojega pravnega interesa za pritožbo ne more utemeljiti z navedbo, da mu bo v nasprotnem primeru onemogočena povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov. Izvršilni postopek namreč še ni končan, objektivni rok za predlaganje nasprotne izvršbe, na katerega meri dolžnik, pa nastopi v enem letu od dneva končanja izvršilnega postopka. Možnost predlaganja nasprotne izvršbe tako v danem primeru ni odvisna od izdaje izpodbijanega sklepa o ustavitvi izvršbe.
predlog za nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - javna ali po zakonu overjena zasebna listina - cesijska pogodba - prenos terjatve na novega upnika - interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe (zainteresirane osebe) - izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu
Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve (z uveljavljanjem ničnosti pogodbe o prenosu terjatve) bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Tega trditvenega bremena pa dolžnica ni zmogla.
Določbe ZUKSB splošnim določbam OZ ne nasprotujejo niti njihove uporabe ne izključujejo.
Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Obvestilo dolžniku o odstopu tako ni pomembno za sklenitveno pogodbeno fazo, temveč za fazo izpolnitve pogodbe. Glede na navedeno ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, ker upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, da je bil glavni dolžnik ter dolžnica obveščena o prenosu terjatve. Za dovolitev izvršbe v korist upnika, ki ni upnik po izvršilnem naslovu, je zadostovala določna označba javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSC00029911
ZST-1 člen 34a, 34a/1.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - vsebinsko odločanje - nedovoljen ugovor - neobrazložen ugovor - zavrnitev ugovora
Dolžnik v pritožbi utemeljeno ponavlja ugovorne trditve zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse in s tem pričakuje vsebinsko obravnavo njegovega ugovora. Če je bil ugovor pravočasen in popoln, bi moralo sodišče prve stopnje o njem vsebinsko odločiti, ne pa ga zavreči kot nedopustnega. Če dolžnik ni ugovarjal nobenega izmed zakonsko dopustnih razlogov, je lahko zato ugovor neobrazložen, pavšalen in s tem neutemeljen. Ni pa nedopusten in mora sodišče o njem vsebinsko odločiti.