CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025132
ZPP člen 13, 13/2, 199, 199/1, 199/4, 200, 200/1. SPZ člen 153.
stranska intervencija - pravni interes za sodelovanje v postopku - pravna korist - kreditna pogodba - kreditojemalec - solidarno poroštvo - zastavitelj - hipoteka - realni dolžnik - predhodno vprašanje
Ena od predpostavk za dopustnost stranske intervencije je tako pravni oziroma intervencijski interes. Tega mora ob priglasitvi intervencije pojasniti in izkazati predlagatelj stranske intervencije.
Glede na zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi se z morebitnim uspehom tožencev (solidarnih porokov za zadevne kreditne obveznosti kreditojemalcev) v predmetnem postopku ne bi izboljšal pravni položaj predlagatelja (kot realnega dolžnika) v postopku s hipotekarno tožbo tožeče stranke. Obveznosti solidarnih porokov in realnega dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni oziroma civilni dolžnik, so različne in (dokler obveznost glavnih dolžnikov ni izpolnjena) med seboj neodvisne ter samostojne. Tako morebitni uspeh tožencev v predmetnem postopku ne predstavlja ovire za to, da bi lahko sodišče v postopku s hipotekarno tožbo zoper predlagatelja izdalo neugodno odločbo, saj so hipoteke na predlagateljevih nepremičninah stvarnopravno zavarovanje za obveznosti družbe E. d.o.o. iz naslova solidarnega poroštva po zadevni kreditni pogodbi kot tudi za obveznosti glavnih dolžnikov (kreditojemalcev). Odločanje o prvih ni več predmet tega postopka, o vprašanju obstoja obveznosti kreditojemalcev po zadevni kreditni pogodbi pa bo v predmetnem postopku odločeno le kot o predhodnem vprašanju in torej z učinkom le v tem postopku.
Predlagatelju intervencije tudi ni bila kršena nobena pravica z opustitvijo vročitve odgovora tožeče stranke na njegovo prijavo stranske intervencije. Sodišče mora sicer vročiti prijavo stranske intervencije obema strankama, da lahko oporekata predlogu za dopustitev stranske intervencije. Nikjer pa ni določeno, da mora biti odgovor strank vročen tudi predlagatelju samemu in tudi nobene posebne potrebe za to ni, saj lahko sodišče zavrne predlog za stransko intervencijo celo še preden se stranki sploh izjavita o predlogu.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024585
OZ člen 51, 51/2, 51/4, 58, 558. ZD člen 117. ZOR člen 67, 67/4.
spor o zapuščini - pogodba o dosmrtnem preživljanju - predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju - stanovanje - prodaja stanovanja - nakup drugega stanovanja - predmet dedovanja - trenutek sklenitve pogodbe - obseg predmeta prenosa - obličnost pogodbe - overitev pogodbe pri notarju - notarski zapis - pisnost pogodbe - ustni dogovor - konkludentno ravnanje - realizacija dogovora - pogodbeni namen - dvostransko obligacijsko razmerje - odplačna pogodba - dedovanje - neodplačnost
Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost.
Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.
garancija za napake stvari - neustrezne pnevmatike - dokazovanje - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - trditveno in dokazno breme glede napake
Strokovno mnenje, ki ga po naročilu ene od strank pred pravdo izdela izvedenec, glede na ustaljeno stališče sodne prakse nima neposredne dokazne vrednosti, ampak ga je treba obravnavati le kot del trditvene podlage stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje.
ZPP člen 11, 319.. ZIZ člen 56, 56/2, 56/3, 61, 61/3.
učinek pravnomočnosti - zloraba procesnih pravic - ugovor po izteku roka
Tudi zlorabe procesnih pravic namreč sodišče ne sme upoštevati v postopku na način, da bi poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev. Tudi v izvršilnem postopku se s spoštovanjem pravnomočne odločitve zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost je kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe (pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami), v pravnomočno odločitev pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi pod omejenimi zakonskimi pogoji. Dolžnik lahko v izvršilnem postopku izpodbija pravnomočni sklep o izvršbi le pod zakonskimi pogoji ugovora po izteku roka, ki v obravnavani zadevi, niso bili izpolnjeni.
dopustna pritožbena novota - dvom v pristranskost sodišča - zaslišanje priče - dokazna ocena - pogoji za veljavnost oporoke - ustna oporoka - sočasna prisotnost obeh prič - izredne okoliščine - slabo zdravstveno stanje
V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - STEČAJNO PRAVO
VSC00025205
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 57, 98 - 102. Uredba (EU) št. 539/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. junija 2010 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu glede poenostavitve nekaterih zahtev in glede nekaterih določb, povezanih s finančnim poslovodenjem člen 1, 1/8. ZFPPIPP člen 343.
vračilo namenskih sredstev evropske unije - stečaj pravne osebe - neupravičena poraba prejetih sredste
Navodila in s tem evropske predpise je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v delu, ko je zaključilo, da ta napotujejo na uporabo nacionalnega predpisa in sicer ZFPPIPP in zaključilo, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati stanje do uvedbe (prav: začetka) stečaja, ne pa kasnejše stanje.
Celo kadar je za neupravičeno porabo sredstev EU odgovoren upravičenec in je zoper upravičenca uveden stečaj ali postopek likvidacije, se sredstva ne vračajo, in posredniško telo do upravičenca ne vzpostavi terjatve, če stečaj ni povezan z goljufijo.
Za odločitev je bistveno le to, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, da stečaj ni povezan z goljufijo in da v pogodbah o sofinaciranju ni bilo izrecno navedeno, da posredniško telo od upravičenca v primeru stečaja lahko zahteva vrnitev izplačanih sredstev, saj se v tem primeru skladno s členom 1 (8) (b) Uredbe EU št. 539/2010 dodeljena in izplačana sredstva upravičencu, torej toženi stranki, ne vračajo. Tožeča stranka tako nima terjatve iz naslova teh sredstev do tožene stranke.
prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - obstoječe pravno razmerje - izkazana javna korist
V skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Prekinitev postopka, da bi se počakalo, da bo neko razmerje šele nastalo, ni dopustna, saj lahko po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče postopek prekine le, kadar se predhodno vprašanje nanaša na že obstoječe pravno razmerje. Ker v obravnavanem primeru pravno razmerje, zaradi katerega je bil postopek prekinjen, še ne obstaja, prekinitev postopka ni dopustna.
posestno varstvo - motenje posesti - zadnje stanje posesti - pravica do posesti - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je po pregledu priloženih fotografij in listin o staležu govedi, sledilo tožencema, da sta na spornem področju posest izvajala ona in je bilo njuno izvajanje razvidno navzven s tem, ko sta parcelo ogradila z električnim pastirjem in se je tam paslo tibetansko govedo. Zato z izkopom zemljišča okrog postavljenega križa do motenja posesti tožnice, ki ni izkazala, da bi takrat lahko dostopala do njega, ni prišlo.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - pričetek teka roka - pravnomočnost sklepa - zavrženje tožbe - procesne pravice - procesne kršitve - protipravno ravnanje izvršilnega sodišča - vročanje stranki
Odločitev izvršilnega sodišča, da se ugovor tretjega zavrne, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, temelji na (procesni) določbi prvega odstavka 65. člena ZIZ, ki je le procesna predpostavka, na podlagi katere tretji pridobi pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v tridesetdnevnem roku od pravnomočnosti sklepa, saj v nasprotnem izgubi pravico po samem zakonu. Rok v katerem mora tretji vložiti tožbo je objektivni, ker začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tretjemu ta pravica priznana, ne oziraje se na vedenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa.
V skladu z 944. členom OZ je mogoče izključiti odgovornost zavarovalnice le v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro. Določba Splošnih zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo, ni v skladu z 944. členom OZ.
plačilo sodne takse oproščene nasprotne stranke - stroški postopka
Ker je glede na zakonska določila bilo toženkama naloženo plačilo zgolj tistega, kar bi sicer, če tožnica plačila sodnih taks ne bi bila oproščena, morali le-tej plačati kot del njenih potrebnih pravdnih stroškov, ZST-1 pa ne predvideva taksne oprostitve tudi za stroške postopka, je njuna predloga za oprostitev plačila sodnih taks pravilno kot neutemeljena zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023284
ZPP člen 338, 338/3.
sodba na podlagi pripoznave - dovoljeni pritožbeni razlogi - način izpolnitve obveznosti - posojilo
Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da se je zavezala, da posojilo vrne. Da se bo tožeča stranka lahko poplačala iz aparatov za profesionalno nego obraza (za katere tožena stranka priznava, da jih tožeči stranki še ni izročila), ni pravno upošteven pritožbeni razlog, s katerim bi tožena stranka lahko uspešno izpodbijala izdano sodbo na podlagi pripoznave.
odškodninska odgovornost države - pravno priznana škoda - premoženjska škoda - zmanjšanje premoženja - izvršilni postopek - neupravičena obogatitev
Tožniku torej zatrjevana škoda dejansko ni nastala, saj je zaradi očitane zamude v izvršilnem postopku nazadnje od prodane nepremičnine dobil več, kot bi sicer.
Tožnikovo prepričanje, da se je toženka okoristila s kupnino, ki naj bi jo sodišče predolgo zadrževalo na svojem računu, je očitno zgrešeno. Takšni depoziti se namreč ne obrestujejo, zato sodišče od nakazane kupnine ni moglo imeti nobene koristi. Pogoj za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ je izkazano okoriščenje na eni in prikrajšanje na drugi strani, kadar za to ni pravnega temelja, ter vzročna zveza med njima.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - zlom vretenca - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - valorizacija akontacij odškodnine - akontacija dohodnine - popravni sklep
Pritožba neutemeljeno oporeka valorizaciji delnega plačila odškodnine. Ker se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe (prim. drugi odstavek 168. člena OZ), je treba enak kriterij uporabiti tudi za delno plačilo odškodnine; oba dela odškodnine je treba spraviti na skupni imenovalec. Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine je pravno vprašanje, ta vprašanja pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, če to od sodišča zahteva katera od strank.
ZD člen 30, 34, 52. ZTLR člen 21, 22, 23. ZZZDR člen 59.
ureditev lastninskih razmerij - skupna lastnina - nujni delež - darilna pogodba - darilna pogodba med zakoncema - obračunska vrednost zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža - skupna gradnja - lastninska pravica v pričakovanju - trditveno in dokazno breme - vrnitev v zapuščino
Tožnik mora v tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti (vrednost zapuščine), ali je zapustnik napravil oporoko in kakšna so oporočna razpolaganja, da je nujni dedič in kdo so ostali nujni dediči, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj nujnega deleža ne da pokriti in s katerimi darili je bil nujni delež prikrajšan in v kakšni vrednosti. Pritožničino stališče, da je za presojo tožbenega zahtevka na vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno, da tožnik v tožbi zatrjuje vrednost nepremičnin v določenem trenutku, je neživljenjsko, saj bi mu postavilo nesorazmerno breme in s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Uporaba 30. člena ZD je v domeni sodišča. V domeni strank pa je zatrjevanje dejstev, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi vrednost darila na zakonsko predviden način. Pri tem ni pomembno, katera stranka navede dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje.
Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le tista stranka.
Tako pri ocenjevanju vrednosti darila kot pri upoštevanju nujnega deleža pri tožbah na razveljavitev darilne pogodbe zaradi njegovega prikrajšanja gre za uporabo materialnega prava, ki ni v domeni strank in zato njihova aktivnost ni pomembna. Neprerekana so lahko le dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZD ne sme poseči v nujni delež prvega toženca, pri čemer njegova aktivnost ali pasivnost v postopku ni pomembna. Prav tako je zgoraj pojasnjeno, da je določanje vrednosti darila v domeni sodišča (52. člen ZD) in zato ni pomembno, ali je toženec tožnikovo oceno prerekal ali ne. Sodišče vrednost določi na zakonsko predviden način, stranke pa pri tem zatrjujejo dejstva in ponudijo dokaze, na podlagi katerih sodišče vrednotenje opravi.
Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES člen 15. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4. Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) člen 1. OZ člen 346.
državna pomoč - evropska sredstva - nenamenska poraba sredstev - zastaranje - zastaralni rok - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - pravo EU - sodba Sodišča Evropske unije
V zvezi z zastaranjem je bistven 3. člen Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, ki določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer sektorski predpisi lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. Katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe pretrga zastaranje in po vsakem takšnem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, zastaralni rok začne teči znova.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti, potrebno pa je preveriti, ali so podani pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, in sicer ali gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali se ta nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta in ne tožnice, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji ne bodo podani, se za vprašanje zastaranja uporabi splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00024071
ZFPPIPP člen 342, 342/2. OZ člen 50.
stečaj pravne osebe - prodaja premoženja v stečajnem postopku - vknjižba lastninske pravice - pogodba s slamnatim kupcem - navidezna (simulirana) pogodba - hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov - pooblastilo za sklenitev pogodbe
Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe.
Nujna značilnost navidezne pogodbe je, da stranki namenoma izjavita voljo z vsebino pogodbe, ki je ne želita skleniti.
V situaciji, ko namesto pravega kupca sklepa pogodbo slamnati kupec, gre za navidezno pogodbo le v primeru, če prodajalec za dogovor med resničnim kupcem in navideznim kupcem ve in je tudi njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec.
Le v primeru, če bi bilo izkazano, da je bila upraviteljeva volja drugačna od zapisane, bi bila prodajna pogodba navidezna.
sklenitev pogodbe - posojilna pogodba - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - navidezna (simulirana) pogodba - pogodbena volja strank - prava pogodbena volja - dokazno breme o drugačni naravi pogodbe
Značilnost navidezne pogodbe, kot jo ureja 50. člen OZ, je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, takšna pogodba ni nična, temveč je neobstoječa. Ker je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), pritožbeno sodišče ni problematiziralo dejstva, da tožnik s trditvami o navideznosti pogodbe napačno uveljavlja njeno ničnost (pogodba ni nična zato, ker je navidezna). Pri navidezni pogodbi gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.