Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - spor z mednarodnim elementom - stalno prebivališče toženca
Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča RS po določbi prvega odstavka člena 4 Uredbe št. 1215/2012, saj ima tožena stranka stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023284
ZPP člen 338, 338/3.
sodba na podlagi pripoznave - dovoljeni pritožbeni razlogi - način izpolnitve obveznosti - posojilo
Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da se je zavezala, da posojilo vrne. Da se bo tožeča stranka lahko poplačala iz aparatov za profesionalno nego obraza (za katere tožena stranka priznava, da jih tožeči stranki še ni izročila), ni pravno upošteven pritožbeni razlog, s katerim bi tožena stranka lahko uspešno izpodbijala izdano sodbo na podlagi pripoznave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00024339
ZUP člen 222. ZPP člen 8. URS člen 26. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 37. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (2007) člen 3, 3/1, 3/1-2.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - molk upravnega organa - protipravno ravnanje upravnega organa - pasivnost stranke - dokazna ocena - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - ravnanje z odpadki
Tožena stranka je vlogo tožeče stranke iz leta 2010 obravnavala in nanjo odgovorila z dopisom z dne 6. 7. 2010, iz katerega izhaja, da vloga vsebinsko ni bila primerna. Drži sicer, da upravni organ ni izdal zavrnilne odločbe, a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se v upravnem postopku v primeru, ko upravni organ v predpisanem roku o zadevi ne odloči z izdajo odločbe, domneva, da je bil strankin zahtevek zavrnjen. Toženi stranki je bilo torej glede na dopis z dne 6. 7. 2010 znano oziroma bi ji moralo biti znano, da vloga vsebinsko ni primerna oziroma ji ne bo odobreno, pa kljub temu več kot tri leta ni storila nič, saj je nato šele v izteku leta 2013 vložila novo vlogo. Zato očitek tožeče stranke, da je upravni organ ravnal protipravno, ker o njeni vlogi ni odločal, ni utemeljen.
Projekti, ki sledijo ciljem skupne evropske politike, so lahko upravičeni do sofinanciranja zgolj, če izpolnjujejo določena merila in pridobijo odločbo pristojnega organa. Zato ne obstaja zaveza RS sofinancirati vnaprej točno določene projekte.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00022725
ZPP člen 328, 328/1, 328/2, 367, 367/1, 367b, 367b/1, 367b/2, 367b/3, 367b/4. ZNP člen 34. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/1, 125/3, 132. ZNP-1 člen 37, 216, 216/1. ZD člen 163.
pravnomočen sklep o dedovanju - popravni sklep - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku - zavrženje revizije - obravnavanje vloge kot revizije - predlog za dopustitev revizije - razlikovanje med revizijo in predlogom za dopustitev revizije - prehodne in končne določbe - novela ZPP-E - sprememba zakona
Pred ZNP-1 revizija v zapuščinskem postopku, ki je vrsta nepravdnega postopka, ni bila dovoljena. ZNP-1 v 37. členu dopušča revizijo v nepravdnih postopkih pod pogoji, ki jih določa ZPP.
ZST-1 tarifna številka 5122. ZST-1 člen 11, 13, 13/1.
plačilni nalog - plačilo sodne takse - plačilo sodne takse za pritožbo - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - obseg veljavnosti in razveljavitev sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks
Pritožničine trditve v zvezi s tem, da v stečajnem postopku ne bo poplačana, čeprav ima terjatev do stečajnega dolžnika v višini ene polovice nepremičnine, ker je upraviteljica prerekala njeno ločitveno pravico, nima zveze z odmero sodne takse in so takšne pritožbene navedbe nepomembne za odločanje o taksni obveznosti, saj morebiten uspeh ali neuspeh stranke v postopku v tej fazi postopka ni povezan z njeno obveznostjo plačila sodne takse, ki je odmena za delo sodišča.
dogovor o pridobitvi lastninske pravice - določljivost tožbenega zahtevka - sprememba tožbe
Toženec ni uspel dokazati, da bi bil lastnik stanovanja oziroma da bi imel kakšno drugo pravno podlago za uporabo stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna uporaba določbe 111. člena SZ-1, ki določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in lahko lastnik zahteva izpraznitev stanovanja.
dopustna pritožbena novota - dvom v pristranskost sodišča - zaslišanje priče - dokazna ocena - pogoji za veljavnost oporoke - ustna oporoka - sočasna prisotnost obeh prič - izredne okoliščine - slabo zdravstveno stanje
V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.
Tako način in sredstva dokazovanja kot tudi dokazna ocena sta v našem pravdnem postopku prosta, kar pomeni, da je mogoče katerokoli dejstvo dokazovati s katerimkoli dokazom. V poslovni praksi pa ima dolžnikovo priznanje dolga nedvomno večjo težo kot dokazovanje njegovega dolga z dokazom o upnikovi nasprotni izpolnitvi (kar je zagotovo posrednejši dokaz od dolžnikovega priznanja). Ni razloga, da temu stališču ne bi sledila tudi sodna praksa.
Stališča v citirani zadevi, da s pripoznavo dolga ne nastane nova, od osnovnega posla neodvisna obveznost in da je mogoče kljub pripoznavi dolga še vedno obravnavati vprašanje dejanskega obstoja terjatve, pa zagotovo ne gre razumeti na način, da dolžnikova jasna in nedvoumna pripoznava dolga nima nobenih učinkov in je za upnikov procesni položaj pravzaprav vseeno, ali je dolžnik terjatev pripoznal ali ne.
povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - umik tožbe - izpolnitev zahtevka - nastanek pravdnih stroškov - čas nastanka stroškov - neskrbnost - kriterij potrebnosti stroškov - vsaka stranka krije svoje stroške
Toženec je namreč s tem, ko je zahtevek izpolnil, tega smiselno pripoznal, na podlagi ugotovljenih dejstev pa tudi ni mogoče zaključiti, da povoda za tožbo ni dal. Do teh stroškov bi bila tožnika skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP upravičena tudi, če bi takoj po izpolnitvi zahtevka tožbo umaknila. Na odločitev v tem delu tudi ne vpliva, ali je bil zahtevek utemeljen. Pomembno je le to, da je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške, ki so jima nastali po izpolnitvi zahtevka, saj sta bili neskrbni in sta soprispevali k nastanku nepotrebnih pravdnih stroškov.
ZDZdr člen 46, 46/2, 47, 47/2, 62, 62/1. URS člen 19, 19/1.
sprejem osebe v varovani oddelek - sprejem osebe na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pravica do osebne svobode - zaslišanje - zaslišanje pridržane osebe - podaljšanje zdravljenja v nadzorovani obravnavi
Utemeljen je očitek o storjeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi neposrednega stika z udeležencem in ga ni zaslišalo, ob tem pa ni ugotovilo dejstev, da lahko to izjemoma stori, torej da zdravstveno stanje tega ne omogoča oz. da oseba to odkloni.
Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da zoper sklep o postavitvi izvedenca kot sklep procesnega vodstva ni pritožbe. Zato je pravilno zavrglo pritožbo prve toženke kot nedovoljeno.
Pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru prišlo (le) do minimalnega trka, pritožbeno sodišče sprejema. Vendar to ne pomeni, da do poškodb, ki jih zatrjujejo tožniki in ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (lažji nateg vratnih mišic pri prvem tožniku, zvin vratne hrbtenice lažje stopnje pri drugem tožniku in zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje pri tretji tožnici), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je najprej s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo sile, ki so pri trčenju delovale. Nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali in kakšne poškodbe so take sile pustile na telesnih oškodovancev.
Za priznanje odškodnine za strah mora biti podana dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanja. Strah mora biti intenziven in dalj časa trajati. Četudi bi/so tožniki ob trčenju (naletu) pri zelo nizki hitrosti utrpeli kratkotrajen strah, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti tako močan in intenziven, da bi porušil njihovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bili upravičeni do odškodnine za tovrstno škodo. Strah za izid zdravljenja pa tudi ni bil ne dolgotrajen ne intenziven pri nobenem od vseh treh tožnikov. Njihove poškodbe so bile lahke, brez zapletenih diagnoz in brez komplikacij pri zdravljenju.
Poroštvo je dopustno časovno omejiti na dve leti od sklenitve pogodbe.
Sodišče je pravilno zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz razloga časovno omejenega poroštva.
V primeru stečaja glavnega dolžnika poroštvo ne deli usode glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe.
Čeprav je prvo sodišče storilo postopkovno kršitev, ta v ničemer ne vpliva na odločitev, saj je prvo sodišče podredni zahtevek prvenstveno zavrnilo iz razloga časovno omejenega poroštva,
postopek za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter na podlagi četrtega odstavka 506. člena ZKP postopek za preklic pogojne obsodbe obsojencu ustavilo. Razlog za ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe je namreč lahko tudi okoliščina, da obsojenec posebni pogoj izpolni še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bila pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena.
Ker je toženec dokazal, da sta se s tožnico dogovorila, da ji bo dolgovani znesek vrnil v mesečnih obrokih po 100 EUR in ker svojo obveznost tudi izpolnjuje, je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.
prodajna pogodba - pravica do izjave - gospodarski spor majhne vrednosti
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice toženke do izjave) ni podana. Toženka je namreč sklep z dne 26. 2. 2018 s prilogami (in ne sklep s prilogami z dne 7. 3. 2018, ki ne obstaja,) prejela 7. 3. 2018. Slednje je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v spisu in ki jo je hkrati z navedbo datuma prejema toženka lastnoročno podpisala. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje toženki z ustreznim pozivom v sporu majhne vrednosti vročilo v odgovor tožničino dopolnitev tožbe, na katero toženka ni odgovorila. Skladno z navedenim je bila toženki zagotovljena pravica do izjave, vendar je le-ta v nadaljnjem pravdnem postopku (op. vložila je ugovor v izvršilnem postopku) v sporu majhne vrednosti ni udejanjila, zato ne gre za očitano bistveno kršitev.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
V konkretnem primeru je dejstvo, ali je sporna nepremičnina skupna last tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna rešitev tudi konkretne zadeve.
Če bi se ugotovilo, da je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnika in matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, kot to zatrjujeta toženca, predstavlja tožbeni zahtevek na izročitev sporne nepremičnine tožniku nedeljivo obveznost (416. člen OZ). Če je upnikov nedeljive obveznosti več, sme posamezni upnik zahtevati, naj dolžnik izpolni samo njemu le, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev (drugi odstavek 416. člena OZ), kar pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik kot skupni lastnik v nasprotju z voljo skupne lastnice, torej matere prvega toženca oziroma tašče druge toženke, na ta način uveljavil izključno posest na nepremičnini, kar pa je v nasprotju z upravičenji skupnega lastnika oziroma solastnika, da ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).