delitev solastne nepremičnine - civilna delitev solastne stvari - prenos solastniškega deleža - učinek vpisa v zemljiško knjigo - velikost solastnega idealnega deleža - življenjske potrebe
Vpis pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi pa na podlagi 5. člena ZZK-1 učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022893
ZPP člen 99. OZ člen 6, 768, 782.
odškodninska odgovornost odvetnika - odvetniška napaka - prenehanje mandatne pogodbe - odstop od mandatne pogodbe - pooblastilo - preklic pooblastila - zahteva pisnosti - vzročna zveza
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnik lahko le pisno odstopil od mandatne pogodbe. V pisni obliki mora biti dano ali preklicano le pooblastilo (gre za t.i. zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih oseb). Za sklenitev ali odstop od mandatne pogodbe (tu gre za notranje razmerje med strankama) pa pisna oblika ni predpisana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00024071
ZFPPIPP člen 342, 342/2. OZ člen 50.
stečaj pravne osebe - prodaja premoženja v stečajnem postopku - vknjižba lastninske pravice - pogodba s slamnatim kupcem - navidezna (simulirana) pogodba - hoteno in sporazumno neskladje med voljo in izjavo pogodbenikov - pooblastilo za sklenitev pogodbe
Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe.
Nujna značilnost navidezne pogodbe je, da stranki namenoma izjavita voljo z vsebino pogodbe, ki je ne želita skleniti.
V situaciji, ko namesto pravega kupca sklepa pogodbo slamnati kupec, gre za navidezno pogodbo le v primeru, če prodajalec za dogovor med resničnim kupcem in navideznim kupcem ve in je tudi njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec.
Le v primeru, če bi bilo izkazano, da je bila upraviteljeva volja drugačna od zapisane, bi bila prodajna pogodba navidezna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025132
ZPP člen 13, 13/2, 199, 199/1, 199/4, 200, 200/1. SPZ člen 153.
stranska intervencija - pravni interes za sodelovanje v postopku - pravna korist - kreditna pogodba - kreditojemalec - solidarno poroštvo - zastavitelj - hipoteka - realni dolžnik - predhodno vprašanje
Ena od predpostavk za dopustnost stranske intervencije je tako pravni oziroma intervencijski interes. Tega mora ob priglasitvi intervencije pojasniti in izkazati predlagatelj stranske intervencije.
Glede na zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi se z morebitnim uspehom tožencev (solidarnih porokov za zadevne kreditne obveznosti kreditojemalcev) v predmetnem postopku ne bi izboljšal pravni položaj predlagatelja (kot realnega dolžnika) v postopku s hipotekarno tožbo tožeče stranke. Obveznosti solidarnih porokov in realnega dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni oziroma civilni dolžnik, so različne in (dokler obveznost glavnih dolžnikov ni izpolnjena) med seboj neodvisne ter samostojne. Tako morebitni uspeh tožencev v predmetnem postopku ne predstavlja ovire za to, da bi lahko sodišče v postopku s hipotekarno tožbo zoper predlagatelja izdalo neugodno odločbo, saj so hipoteke na predlagateljevih nepremičninah stvarnopravno zavarovanje za obveznosti družbe E. d.o.o. iz naslova solidarnega poroštva po zadevni kreditni pogodbi kot tudi za obveznosti glavnih dolžnikov (kreditojemalcev). Odločanje o prvih ni več predmet tega postopka, o vprašanju obstoja obveznosti kreditojemalcev po zadevni kreditni pogodbi pa bo v predmetnem postopku odločeno le kot o predhodnem vprašanju in torej z učinkom le v tem postopku.
Predlagatelju intervencije tudi ni bila kršena nobena pravica z opustitvijo vročitve odgovora tožeče stranke na njegovo prijavo stranske intervencije. Sodišče mora sicer vročiti prijavo stranske intervencije obema strankama, da lahko oporekata predlogu za dopustitev stranske intervencije. Nikjer pa ni določeno, da mora biti odgovor strank vročen tudi predlagatelju samemu in tudi nobene posebne potrebe za to ni, saj lahko sodišče zavrne predlog za stransko intervencijo celo še preden se stranki sploh izjavita o predlogu.
Pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru prišlo (le) do minimalnega trka, pritožbeno sodišče sprejema. Vendar to ne pomeni, da do poškodb, ki jih zatrjujejo tožniki in ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (lažji nateg vratnih mišic pri prvem tožniku, zvin vratne hrbtenice lažje stopnje pri drugem tožniku in zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje pri tretji tožnici), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je najprej s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo sile, ki so pri trčenju delovale. Nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali in kakšne poškodbe so take sile pustile na telesnih oškodovancev.
Za priznanje odškodnine za strah mora biti podana dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanja. Strah mora biti intenziven in dalj časa trajati. Četudi bi/so tožniki ob trčenju (naletu) pri zelo nizki hitrosti utrpeli kratkotrajen strah, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti tako močan in intenziven, da bi porušil njihovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bili upravičeni do odškodnine za tovrstno škodo. Strah za izid zdravljenja pa tudi ni bil ne dolgotrajen ne intenziven pri nobenem od vseh treh tožnikov. Njihove poškodbe so bile lahke, brez zapletenih diagnoz in brez komplikacij pri zdravljenju.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - pričetek teka roka - pravnomočnost sklepa - zavrženje tožbe - procesne pravice - procesne kršitve - protipravno ravnanje izvršilnega sodišča - vročanje stranki
Odločitev izvršilnega sodišča, da se ugovor tretjega zavrne, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, temelji na (procesni) določbi prvega odstavka 65. člena ZIZ, ki je le procesna predpostavka, na podlagi katere tretji pridobi pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v tridesetdnevnem roku od pravnomočnosti sklepa, saj v nasprotnem izgubi pravico po samem zakonu. Rok v katerem mora tretji vložiti tožbo je objektivni, ker začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tretjemu ta pravica priznana, ne oziraje se na vedenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa.
ZD člen 30, 34, 52. ZTLR člen 21, 22, 23. ZZZDR člen 59.
ureditev lastninskih razmerij - skupna lastnina - nujni delež - darilna pogodba - darilna pogodba med zakoncema - obračunska vrednost zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža - skupna gradnja - lastninska pravica v pričakovanju - trditveno in dokazno breme - vrnitev v zapuščino
Tožnik mora v tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti (vrednost zapuščine), ali je zapustnik napravil oporoko in kakšna so oporočna razpolaganja, da je nujni dedič in kdo so ostali nujni dediči, da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj nujnega deleža ne da pokriti in s katerimi darili je bil nujni delež prikrajšan in v kakšni vrednosti. Pritožničino stališče, da je za presojo tožbenega zahtevka na vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža potrebno, da tožnik v tožbi zatrjuje vrednost nepremičnin v določenem trenutku, je neživljenjsko, saj bi mu postavilo nesorazmerno breme in s tem poseglo v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Uporaba 30. člena ZD je v domeni sodišča. V domeni strank pa je zatrjevanje dejstev, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi vrednost darila na zakonsko predviden način. Pri tem ni pomembno, katera stranka navede dejstva, na podlagi katerih sodišče opravi vrednotenje.
Institut trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da sodišče odloči v škodo stranke, ki ga nosi, če ta dejstva ne bi bila zatrjevana ali dokazana - ne pomeni pa, da lahko dejstva zatrjuje in dokazuje le tista stranka.
Tako pri ocenjevanju vrednosti darila kot pri upoštevanju nujnega deleža pri tožbah na razveljavitev darilne pogodbe zaradi njegovega prikrajšanja gre za uporabo materialnega prava, ki ni v domeni strank in zato njihova aktivnost ni pomembna. Neprerekana so lahko le dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZD ne sme poseči v nujni delež prvega toženca, pri čemer njegova aktivnost ali pasivnost v postopku ni pomembna. Prav tako je zgoraj pojasnjeno, da je določanje vrednosti darila v domeni sodišča (52. člen ZD) in zato ni pomembno, ali je toženec tožnikovo oceno prerekal ali ne. Sodišče vrednost določi na zakonsko predviden način, stranke pa pri tem zatrjujejo dejstva in ponudijo dokaze, na podlagi katerih sodišče vrednotenje opravi.
posestno varstvo - motenje posesti - zadnje stanje posesti - pravica do posesti - pomanjkljiva trditvena podlaga - materialno procesno vodstvo - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov
Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je po pregledu priloženih fotografij in listin o staležu govedi, sledilo tožencema, da sta na spornem področju posest izvajala ona in je bilo njuno izvajanje razvidno navzven s tem, ko sta parcelo ogradila z električnim pastirjem in se je tam paslo tibetansko govedo. Zato z izkopom zemljišča okrog postavljenega križa do motenja posesti tožnice, ki ni izkazala, da bi takrat lahko dostopala do njega, ni prišlo.
garancija za napake stvari - neustrezne pnevmatike - dokazovanje - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - trditveno in dokazno breme glede napake
Strokovno mnenje, ki ga po naročilu ene od strank pred pravdo izdela izvedenec, glede na ustaljeno stališče sodne prakse nima neposredne dokazne vrednosti, ampak ga je treba obravnavati le kot del trditvene podlage stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje.
Uredba Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES člen 15. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4. Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) člen 1. OZ člen 346.
državna pomoč - evropska sredstva - nenamenska poraba sredstev - zastaranje - zastaralni rok - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - pravo EU - sodba Sodišča Evropske unije
V zvezi z zastaranjem je bistven 3. člen Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, ki določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer sektorski predpisi lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let. Katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe pretrga zastaranje in po vsakem takšnem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, zastaralni rok začne teči znova.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti, potrebno pa je preveriti, ali so podani pogoji za uporabo Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95, in sicer ali gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali se ta nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta in ne tožnice, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravlja, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji ne bodo podani, se za vprašanje zastaranja uporabi splošni petletni zastaralni rok iz 346. člen OZ.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024585
OZ člen 51, 51/2, 51/4, 58, 558. ZD člen 117. ZOR člen 67, 67/4.
spor o zapuščini - pogodba o dosmrtnem preživljanju - predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju - stanovanje - prodaja stanovanja - nakup drugega stanovanja - predmet dedovanja - trenutek sklenitve pogodbe - obseg predmeta prenosa - obličnost pogodbe - overitev pogodbe pri notarju - notarski zapis - pisnost pogodbe - ustni dogovor - konkludentno ravnanje - realizacija dogovora - pogodbeni namen - dvostransko obligacijsko razmerje - odplačna pogodba - dedovanje - neodplačnost
Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost.
Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.
ZPP člen 11, 319.. ZIZ člen 56, 56/2, 56/3, 61, 61/3.
učinek pravnomočnosti - zloraba procesnih pravic - ugovor po izteku roka
Tudi zlorabe procesnih pravic namreč sodišče ne sme upoštevati v postopku na način, da bi poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi mimo predpisanega sistema pravnih sredstev. Tudi v izvršilnem postopku se s spoštovanjem pravnomočne odločitve zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost je kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe (pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami), v pravnomočno odločitev pa se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi pod omejenimi zakonskimi pogoji. Dolžnik lahko v izvršilnem postopku izpodbija pravnomočni sklep o izvršbi le pod zakonskimi pogoji ugovora po izteku roka, ki v obravnavani zadevi, niso bili izpolnjeni.
negatorna tožba - določnost tožbenega zahtevka - enakopravno obravnavanje strank - pravica uporabe - lastninska pravica - novo sojenje pred drugim sodnikom
Namen negatorne tožbe je lastnika nepremičnine zaščititi pred vsakršnimi posegi, ki ne pomenijo odvzema stvari. Slednja tako zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Tožnik mora v tem smislu zatrjevati (in dokazati) „zgolj“, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja.
začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče izda predlagano začasno odredbo, če upnik (tožnica) v predlogu verjetno izkaže obstoj terjatve zoper dolžnika in hkrati kumulativno eno od predpostavk, določenih v 1., 2. ali 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnikova verjetna izkazanost teh zakonskih pogojev pomeni, da mora v predlogu navesti takšna dejstva, iz katerih izhaja verjetna izkazanost pogojev, za takšna zatrjevana dejstva pa mora tudi predlagati dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo. Navedeno izhaja že iz samega zakonskega besedila 272. člena ZIZ (enako tudi iz 270. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve), pa tudi iz razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), ki se glede na določila 15. in 239. člena ZIZ uporablja tudi v postopkih zavarovanja z začasnimi odredbami.
razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - prosta presoja dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - glavna in stranska sankcija - odvzem predmeta (osebnega avtomobila) - pravica do pravnega varstva - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - kršitev materialnih določb zakona - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.
prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - obstoječe pravno razmerje - izkazana javna korist
V skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP). Prekinitev postopka, da bi se počakalo, da bo neko razmerje šele nastalo, ni dopustna, saj lahko po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče postopek prekine le, kadar se predhodno vprašanje nanaša na že obstoječe pravno razmerje. Ker v obravnavanem primeru pravno razmerje, zaradi katerega je bil postopek prekinjen, še ne obstaja, prekinitev postopka ni dopustna.
Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka v imenu konkurenčne družbe S., d.o.o., kontaktirala obstoječe stranke tožnika in jim ponujala primerljive storitve konkurenčne družbe S., d.o.o. Že tako ugotovljen konkretni dejanski stan zadošča za ugotovitev zlorabe poslovne skrivnosti. Gre namreč za seznam obstoječih strank tožnika, s katerimi je prvi stik v imenu konkurenčne družbe vzpostavila toženka, pri čemer je bilo njeno delovanje usmerjeno v prekinitev sodelovanja teh strank s tožnikom, saj je bila ona tista, ki je vzpostavila kontakt s temi strankami in jih nagovarjala k uporabi konkurenčnih storitev, in se te niso same obrnile nanjo.
Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija višino dosojene pogodbene kazni za ugotovljeno kršitev poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pri znižanju njene višine primerno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine in izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala škoda (prvi odstavek 253. člena OZ), vendar pa pogodbena kazen ne sme biti nesorazmerno visoka glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti (252. člen OZ). Višino pogodbene kazni je določilo v višini 3% od celotne vrednosti prometa s strankami, za katere je skrbela oziroma jih je za tožnika obdelovala toženka (5.500,00 EUR). Pri tem pa je kot merilo upoštevalo tudi stopnjo krivde toženke in izkazan obseg potencialne škode zaradi kršitve ugotovljene pogodbene obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00027257
ZPP člen 14. ZVZD-1 člen 3, 3-1. OZ člen 6, 6/2, 147, 169, 173.
delovna nesreča - odškodninska odgovornost delodajalca - denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja - načelo popolne odškodnine - plačilo na roko - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo
Skladno z drugim odstavkom 173. člena OZ denarna renta zaradi izgubljenega preživljanja res ne more biti višja od zneska, ki bi ga oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ, vendar pa sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo v nasprotju z v to določbo implementiranim načelom popolne odškodnine (169. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja pravilno upoštevalo tudi zaslužek pokojnega, ki ga je prejemal na roke, saj je takšno stališče skladno s sodno prakso.