ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 111, 111/2.. KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik nedopustno opravljal dvojno vlogo in sicer vlogo prekrškovnega organa, po drugi strani pa vlogo zagovornika. V prekrškovnem postopku je namen uradnega dejanja ugotoviti odgovornost za prekršek in glede na naravo kršitve oceniti ali so podani pogoji za izrek sankcije, ne pa pomoč kršiteljem v smislu zagovorništva. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, po katerih mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, da je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali so lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako je ravnal v nasprotju z določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je dolžan se vzdržati vseh ravnanj, ki škodujejo delodajalcu. Ravnal je tudi v nasprotju s pravili stroke Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalne skupnosti, Kodeksom policijske etike in pravili policije, česar ni upošteval. Pravilno je tudi stališče, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V obeh postopkih je deloval kot prekrškovni organ, hkrati pa tudi svetoval A.A. ter njegovo izjavo celo sestavil, ter s tem izrabil svoj uradni položaj, da je družbi B. d. o. o. in A.A. pridobil protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil škodo Republiki Sloveniji oziroma državnemu proračunu.
Ker je bilo v 4. členu Pogodbe dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki še ni dala pravice za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).
Tožeča stranka bi v skladu z določilom 619. člena OZ in 4. člena Pogodbe morala v tem primeru podati konkretne trditve o tem, izvedbo katerih strokovnih nalog iz varstva pri delu ji je tožena stranka naročila, kdaj in kako jih je naročila, katere strokovne naloge iz varstva pri delu je opravila ter kaj vtožuje z računom št. 000-0079 z dne 14. 6. 2013.
ZIZ člen 273, 273/1. ZPP člen 180, 180/1. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24/2, 24/35.
zahtevek - določen zahtevek - določnost zahtevka - predlog za izdajo začasne odredbe - nedenarna terjatev
ZIZ nima posebnih določb o tem, kakšen mora biti zahtevek. Smiselno je zato treba uporabiti prvi odstavek 180. člena ZPP. Zahtevek mora torej biti določen, ker to izrecno nalaga prej navedena določba ZPP. Takšen pa je zahtevek le, če se z njim prepovedujejo opredeljena ravnanja, za katera ni potrebno v primeru kršitve šele naknadno posebej presojati, ali so sploh bila prepovedana.
Zaradi prostovoljno prevzetih kreditnih obveznosti, sodišče prosilca ne more v celoti oprostiti plačila sodne takse.
Pri ugotavljanju materialnega položaja stranke mora sodišče poleg premoženjskega stanja oceniti tudi njeno finančno in likvidnostno stanje. Predlagateljevo likvidnostno stanje v obravnavanem primeru ni takšno, da bi mu omogočalo takojšnje plačilo celotne sodne takse, ne da bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Lastni dohodek predlagatelja sicer znaša 1.171,64 EUR mesečno, vendar je obremenjen z mesečnim odplačevanjem kredita, njegova likvidnost pa je še dodatno zmanjšana zaradi negativnega stanja na bančnem računu.
Upoštevaje navedeno in relativno visok znesek sodne takse, bi njeno takojšnje plačilo občutno zmanjšalo predlagateljeva sredstva za preživljanje, ki bi tako padla pod prag dvakratnika osnovnega zneska mesečnega dohodka.
odpoved pravici - nadurno delo - odločba Ustavnega sodišča
Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.
zavrženje obtožnega akta - okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon - beg obdolženca - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP - ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca, ki je dejanske narave.
Golega dejstva, da je obdolženec na begu s prestajanja kazni zapora, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon. V primeru obdolženčevega bega je njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit, zavrglo predmetne obtožne predloge.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - trener
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v mesečnih poročilih o delu o opravljanem številu ur trenerskega dela po pogodbi o zaposlitvi lažno navajal, da je v spornem času opravil določeno število ur, čeprav trenerskega dela po pogodbi o zaposlitvi za navedene dni in v navedenem obsegu ni opravil. Najmanj za sporni dan je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni igral, za ostale pa zaključuje, da je bil tožnik na tekmah prisoten kot trener in kot igralec, kar pomeni, da ni šlo za lažen vpis. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če bi sodišče ugotovilo, da vpisanih ur na tekmah ni mogoče šteti za trenersko delo, ne bi šlo za hujšo kršitev in za kršitev storjeno iz hude malomarnosti, saj je tožnik na tekmah bil, na njih je tekmoval tudi C.C., katerega je treniral.
OZ-UPB1 člen 323, 324. ZPP-UPB3 člen 339, 339/2, 339/2-8,14.
novacija - substanciran dokazni predlog - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznega predloga
V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke.
ZKP člen 18, 148, 148/1, 149a, 371, 371/2, 373, 373/1. URS člen 8. ZNPPol člen 4, 6. KZ-1 člen 186.
izločitev dokazov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - policijski informator - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - utemeljeni razlogi za sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - mednarodno sodelovanje
Obvestila zaupnih virov DEA so primerljiva z uradnimi zaznamki policije o pridobljenih podatkih s strani informatorjev. Takšna obvestila vsebujejo zgolj trditve o dejstvih oziroma informacije policiji, na podlagi katerih lahko policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum, da je neka oseba storila kaznivo dejanje in se iz spisa praviloma ne izločajo. Kakšno težo bodo posredovane informacije zaupnega vira DEA imele oziroma ali bodo predstavljale osnovo za odreditev morebitnih prikritih preiskovalnih ukrepov, pa je odvisno od naknadnega preverjanja teh informacij s strani organov pregona.
Načelo zaupanja pri mednarodnem policijskem sodelovanju obstaja ravno zato, da se organe pregona v zgodnjih fazah odkrivanja tovrstne kriminalitete razbremeni nenehnega preverjanja verodostojnosti informacij tujih organov in se izhaja iz predpostavke, da so tuji organi domačim posredovali verodostojne informacije.
Pomanjkljivo konkretizacijo prvo sodišče protispisno utemeljuje z odsotnostjo navedbe kraja storitve prekrška, kajti iz odločbe prekrškovnega organa jasno izhaja, da naj bi se veterinarske storitve opravljale v dneh 25. 3. 2015, 9. 4. 2015 in 22. 7. 2015 pri rejcu R. G., na naslovu Z., zato je takšen časovno določen okvir dovolj jasen za identifikacijo dogodka, s katerim se obema storilkama očita opustitev po petem odstavku člena 36 ZVMS, pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sam kraj storitve prekrška ni znak prekrška, kraj storitve je pomemben le z vidika identifikacije določenega dogodka.
Iz izreka dovolj jasno izhaja, da poslujoča veterinarka pri izdaji zdravila v DVP v nasprotju s pravilnikom ni vpisala podatka o identifikaciji živali ali skupine živali (2. alineja četrtega odstavka člena 15 tega pravilnika), za kar je zavezana v šestem odstavku člena 15 istega pravilnika, pa tudi iz samega opisa izhaja njena opustitev v nasprotju s pravilnikom. Zgolj odsotnost v izreku odločbe zapisanega člena pravilnika, kot pravilno pojmuje tudi pritožba, pa ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo mogoče takšen izrek odločbe prekrškovnega organa označiti za pomanjkljivo konkretiziranega, posebej, ker iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja natančna obrazložitev zapovedne norme iz tretjega in četrtega odstavka člena 15 citiranega pravilnika, ki ga je izdal pristojni minister v skladu s petim odstavkom člena 36 ZVMS. Opis je namreč dovolj konkretiziran že, če iz njega izhajajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na opustitev določnega ravnanja v nasprotju z zapovedno normo. Ker torej krovni zakon v zvezi z zagotavljanjem sledljivosti prometa in uporabe ter shranjevanja veterinarskih zdravil ZVMS, ki v členu 36 uzakonja način uporabe zdravil s strani pristojnih veterinarjev in napotuje na podzakonski akt, je v konkretnem primeru opustitev takega ravnanja potrebno presojati na podlagi prej citiranega pravilnika in sicer konkretno določbe člena 15, kar pa je v izreku odločbe prekrškovnega organa tudi zadostno konkretizirano vsemi tistimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje očitek o kršitvi te zapovedne norme veterinarja na podlagi navedenega podzakonskega akta.
izločitev dokazov - hišna preiskava - prostovoljna izročitev predmetov - preiskava odvetniške pisarne - navzočnost oseb pri hišni preiskavi - prikriti preiskovalni ukrepi - instrukcijski ali prekluzijski rok - razveljavitev sklepa
Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je bila navedena dokumentacija izročena izključno zato, ker je bila obdolžencu izročena odredba o hišni preiskavi in je torej v primeru, če se hišna preiskava pri njem ne bi opravljala, vsekakor ne bi izročil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00028267
ZIZ-UPB2 člen 24, 55, 55/1, 221, 221/1.. ZPP-UPB3 člen 190.. SPZ člen 37, 92, 100.
prehod terjatve - javna listina - sprememba upnika - izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - izročitev nepremičnine v posest - nemožnost izpolnitve - relevančna teorija
Ker je bil prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah do deleža 1/2 na upnika izveden po izdaji izvršilnega naslova (20. 5. 2016), je upnik prehod terjatve iz izvršilnega naslova nanj v tem delu pravilno izkazoval s sklepom o izročitvi St 1301/2012 z dne 17. 1. 2017, ki predstavlja javno in s tem kvalificirano listino po 24. členu ZIZ. Lastninska pravica do deleža 2/2 na spornih nepremičninah pa je na upnika prešla že v času teka pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru I Pg 145/2014 in pred izdajo izvršilnega naslova. V tem primeru pa o prehodu terjatve po 24. členu ZIZ ni mogoče govoriti, temveč je upravičenost upnikovega predloga za izvršbo potrebno presojati z upoštevanjem subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilnega naslova glede na določbo 190. člena ZPP.
pravica do izjave - pravočasnost pritožbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost sklepa
Strinjati se je bilo z razmeroma podobnima pritožbenima obrazložitvama v zvezi s prvim izpodbojnim razlogom, po katerima se pritožnika, zato ker nista bila seznanjena z rezultati poizvedb pri Pošti Slovenije, o teh pred odločitvijo sodišča prve stopnje nista mogla izjaviti in tako na odločitev o pravočasnosti zagovornikove pritožbe vplivati. Gre za kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave R Slovenije, ki po odločbi Ustavnega sodišča Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 v postopku s pravnimi sredstvi ne more biti konvalidirana, po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018 pa za bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati.
nedovoljena pritožba - delno odvzeta poslovna sposobnost - procesna sposobnost
Oškodovanec kot tožilec je pritožbo vložil po delnem odvzemu poslovne sposobnosti, ko za to dejanje ni imel več procesne sposobnosti, zato je njegova pritožba nedovoljena.
ZFPPIPP člen 14/2-3, 14/2-3(1), 14/2-3(2), 14/3-1, 121, 121/1. ZPP člen 206, 206/1.
predhodni postopek zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja - aktivna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka - verjetnost obstoja terjatve - nepravnomočna sodba - dokazovanje insolventnosti - domneva insolventnosti - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - smiselna uporaba določb ZPP
Upnik je insolventnost dolžnika gradil na zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti in daljše plačilne nesposobnosti kot stanjih, ki dokazujeta insolventnost dolžnika. Vse zakonske domneve pa je temeljil na dejstvu obstoja terjatve (iz nepravnomočne sodbe), ki je le verjetno izkazana. Ker mora biti insolventnost dolžnika kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka dokazana, ta standard ne more biti izpolnjen, če zakonske domneve insolventnosti temeljijo na predpostavki, ki je le verjetno izkazana.
Toženec ni zatrjeval nobene izredne okoliščine, ki bi utemeljila njegovo stališče, da je bilo njegovo življenje ogroženo, da bi sam verjel, da je njegovo življenje ogroženo, ali da zaradi kakšnega razloga svojega ravnanja ni mogel imeti pod nikakršno kontrolo (tudi sladkorna bolezen, hipertenzija in ostala stanja, ki jih našteva toženec, ne izključujejo možnosti zavestnega ravnanja, po navedbah toženca povzročajo zgolj močnejše čustvene odzive). Razumljivo je, zakaj je toženec neprimerno reagiral na napad z megafonom, kar utemeljuje 15 % soprispevek tožnika za škodni dogodek. Reakcija toženca, ki je tožnika prijel za vrat, pa ne predstavlja ravnanja v okviru dovoljene samopomoči. Samopomoč je lahko le obrambno dejanje. Prijeti osebo za vrat brez izkazanih okoliščin, zaradi katerih toženec svojih dejanj ne bi mogel nadzorovati, kaže na toženčevo samovoljno ravnanje in nasilno uveljavljanje pravic nasproti tožniku. Odrasli ljudje, ob odsotnosti resnično izrednih okoliščin, vedo, da pravni red Republike Slovenije ne dopušča fizičnega nasilja.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - preklic dovoljenja za poslovanje na naslovu
Po določbi druge alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP velja izpodbojna zakonska domneva o obstoju izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena (da pravna oseba ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register), če je kot poslovni naslov subjekta vpisa v sodni register vpisan naslov, na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ji ni dala dovoljenja za poslovanje na tem naslovu.
Drugače pa je v primeru, če je ob vpisu poslovnega naslova v sodni register pravna oseba imela soglasje lastnika objekta, pa je bilo soglasje kasneje preklicano. Za tak primer pa so lastniku objekta na voljo drugi postopki, v katerih lahko poskrbi za varstvo svoje lastninske pravice.
Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.
Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.