Kadar pride med pravdo do umika tožbe, se odloča o stroških umaknjenega dela zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po načelu uspeha. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.
Niso pomembni pritožbeni ugovori glede kršitve določil ZIZ, češ da sporni račun, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila izvršilni predlog zoper toženca, ni verodostojna listina. Po drugem odstavku 23. člena ZIZ je tudi faktura verodostojna listina v smislu tega zakona. Sploh pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi na ugovor toženca v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavilo in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, kar je bilo tudi storjeno, saj je sodišče nadaljevalo s postopkom kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Zato pritožbene navedbe glede kršitve postopkovnih pravil v fazi izvršbe niso pomembne. Do uspeha s pritožbo ne morejo privesti niti pritožbeni očitki o kršitvi 179. in 180. člena ZPP, ki določata, da se postopek začne s tožbo ter kaj mora tožba vsebovati. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se namreč po 62. členu ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.
V dohodke se vštevajo vsi dohodki, pridobljeni iz naslova študentskega dela, ne glede na to, če ne dosežejo zneska 75 % predpisane davčne olajšave in lestvico za odmero dohodnine.
ZASP člen 37, 37/1, 37/2, 38, 39, 39/1, 50, 128, 128/1, 128/2, 130, 131, 147, 147-3, 154, 154/1, 189, 189/4. OZ člen 190. ZMed člen 86.
fonogram - privatno in drugo lastno reproduciranje - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov - zavezanci za plačilo - delež posameznega proizvajalca fonogramov - pravica do nadomestila - obvezno kolektivno upravljanje - neupravičena pridobitev
Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.
Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov.
Delilno razmerje nadomestil pri javni priobčitvi ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo. Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 126.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 93, 93/3.. OZ člen 83.
nadurno delo - dodatek na delovno uspešnost - plača - diskriminacija
Sodišče v postopku preizkusa ocene ni pristojno presojati, kako so izkazane napake oziroma pomanjkljivosti v delu, ki jih delodajalec očita delavcu, konkretno vplivale na znižanje ocene delovne uspešnosti. To je v pristojnosti delodajalca. Sodišče je dolžno presojati (le) postopkovno ustreznost ocenjevanja ter dejanski obstoj razlogov, ki jih je kot podlago podane ocene navedel delodajalec.
Argument tožnice, da je za enako dobro/slabo delo v preteklih obdobjih prejela boljšo oceno, zaradi česar bi moral delodajalec s tako prakso nadaljevati tudi v spornih obdobjih, ni utemeljen. Način, na katerega se bo delodajalec odzval na nepravilnosti pri delu oziroma kakšen pomen bo dal napakam pri delu, je avtonomna odločitev delodajalca, v katero sodišče ni pristojno posegati.
ZDR člen 6, 6/1, 15, 15/4, 30, 129, 142, 143, 143/4.. ZDCOPMD člen 4.. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (1999) člen 52, 52/2.. ZPP člen 7.
plača - nadurno delo - dodatek za delovno dobo - delo v tujini
Po četrtem odstavku 143. člena ZDR lahko nadurno delo traja tudi preko letne časovne omejitve iz tretjega odstavka tega člena (torej več kot 170 ur na leto), če je podano pisno soglasje delavca. Izostanek takšnega pisnega soglasja ne pomeni, da delavec za delo, ki presega letno časovno omejitev ni upravičen do plačila. Do plačila je upravičen z dodatkom za nadurno delo.
Dodatek za delovno dobo je od uveljavitve ZDR obvezna sestavina plače, urejen je v 129. členu. Iz tega člena ne izhaja, da bi se pri presoji višine dodatka za delovno dobo (oziroma dolžine delovne dobe) lahko razlikovalo med tem, ali je bila delovna doba dopolnjena v Republiki Sloveniji ali v tujini. Razlaga, na podlagi katere bi sodišče pri dodatku za delovno dobo ugotavljalo, ne le, kje je bila delovna doba dopolnjena, ampak tudi, državljan katere države je delavec, iz ZDR ne izhaja in bi bila diskriminatorna (osebna okoliščina - državljanstvo delavca; prvi odstavek 6. člena ZDR).
nepravdni postopek nujna pot - udeleženci nepravdnega postopka - subjektivna sprememba predloga - privolitev nasprotnega udeleženca - pravica do sodnega varstva - umik predloga
Ker je predlagateljica predlog proti dosedanji nasprotni udeleženki umaknila in "razširila" predlog zoper povsem druge nasprotne udeležence, ki so tudi lastniki povsem drugih parcel, po katerih naj bi potekala nujna pot, gre dejansko za subjektivno spremembo tožbe (predloga) v smislu 187. člena ZPP in je zato za njihov vstop v postopek potrebna njihova privolitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00023340
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 257, 258, 371, 371/1-10, 385, 391, 445.d.
lahka telesna poškodba - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - določitev kazni - prepoved spremembe na slabše - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - drug izvedenec
V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa je v 445.d členu ZKP določeno, da sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano, kar pomeni, da lahko v teh primerih sodišče po končani glavni obravnavi izreče tudi strožjo kazen oziroma sankcijo, kot je bila obdolžencu izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu.
Sodišče bo ugodilo predlogu stranke za postavitev novega izvedenca samo takrat, ko bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, kar se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o mehanizmu nastanka poškodb ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.
OZ člen 9.. ZSSloV člen 1.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4, 4/2.. ZDR-1 člen 202.
denarna nagrada - dogovor v pogodbi o zaposlitvi - rok za vračilo - zastaranje - pripoznava
Po določbah 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba), ki ureja vračilo nagrade (ki je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izplačana pripadniku), mora pripadnik vrniti izplačano nagrado v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ta določba je jasna in velja za vse primere, kadar je pogodba o zaposlitvi pripadniku odpovedana s strani delodajalca in kadar iz tega razloga nastane obveznost vračila nagrade na podlagi določb drugega odstavka 4. člena Uredbe. Velja torej tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožencu prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičenega izostanka z dela. Pri tem ni bistveno, da je bilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločeno z ugotovitvenim sklepom tožeče stranke, ki je bil izdan šele po štirih mesecih in s katerim je bilo odločeno, da tožencu preneha delovno razmerje za nazaj. Zastaralni rok je v obravnavani zadevi začel teči po izteku treh mesecev od prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne pa kasneje (tri mesece po izdaji ugotovitvenega sklepa), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.
bolniški stalež - začasna zadržanost z dela - minimalna plača - zajamčena plača
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki torej določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato je namesto inštituta zajamčene plače, ki po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 dejansko ne obstaja več, mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z ZMinP.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - darilna pogodba - pravna narava sklenjene pogodbe - kavza pogodbe - ustni dogovor - pogodbeni namen - ustanovitev hipoteke - pogodbena obveznost - izpolnitev obveznosti - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe
Med pogodbenima strankama je bil (ustno) sklenjen dogovor, da v zameno za podarjeno nepremičnino obdarjenka (toženka) dopusti vzpostavitev in vpis dveh hipotek na tej nepremičnini in se tudi zaveže odplačevati dolgove iz naslova posojil, ki jih je najela dolžnica, in ki jih tudi plačuje, pravni posel pa tudi sicer ni bil sklenjen z namenom oškodovanja upnice (tožnice).
V konkretnem primeru je šlo pri t. im. darilni pogodbi za odplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe (257. člen OZ).Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnice, da je dolžnica to vedela, toženki pa je bilo to prav tako znano ali pa bi ji moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožnice.
ZOFVI člen 115, 116, 117.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost vzgoje in izobraževanja - učitelj
Tožena stranka je dokazala, da je zmanjšan vpis dijakov in posledično manjši finančni priliv s strani ministrstva botroval dejanski spremembi organizacije pri toženi stranki, zaradi katere je postalo delo tožnice v spornem študijskem letu v polovičnem obsegu nepotrebno, tožnica pa ob odpovedi ni želela sprejeti nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi lahko ohranila njeno delovno mesto vsaj za ta polovični obseg. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo smotrnosti izvedene reorganizacije so neutemeljene, saj ni v presoji sodišča, ali je bila reorganizacija smotrna ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00024004
ZKP člen 18,18/1,95,95/1,105,105/1,355,355/1,386. KZ-1 člen 73,73/1,135,135/1,191,191/1,204,204/1,213,213/2.
tatvina - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - premoženje samostojnega podjetnika posameznika - tuja stvar - zakonski znaki kaznivega dejanja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - razlogi za razveljavitev sodbe
Sodišče je zaključek, da je šlo za tujo stvar, utemeljilo z ugotovitvijo, da je oškodovanka v času zunajzakonske skupnosti z obtožencem računalnik kupila sama za potrebe svojega s. p. V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je bil računalnik, ki je sicer spadal v s. p. oškodovanke, pridobljen z delom v času zunajzakonske skupnosti obtoženca in oškodovanke. Zato ostaja nejasno, ali je bil računalnik del njunega skupnega premoženja ali ne. Kadar gre za skupno premoženje, stvar ni tuja, zato o kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ni mogoče govoriti.
ZPP člen 357a.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-8, 111/2.. OZ člen 168, 174, 179.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - rok za podajo odpovedi - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda
Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica po tem, ko je dne 9. 5. 2014 toženi stranki podala zahtevo za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - mobing, v kateri jo je pozvala, naj preneha s kršitvami, toženo stranko s ponovnim opominom z dne 20. 6. 2014 (v katerem je poleg kršitev iz zahteve z dne 9. 5. 2014 navedla še kršitve, ki so se zgodile v vmesnem času) pisno opozorila na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestila Inšpektorat za delo. S tem je tožnica izpolnila formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnica podala 15. 7. 2014, to je v nadaljnjem 30‑dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (s tem, ko je ugotovilo trpinčenje tožnice na delovnem mestu), pa je izredna odpoved tožnice tudi zakonita.
Zmotno je stališče, da že zgolj dejstvo, da se direktor tožene stranke in tožnica nista vsakodnevno srečevala, pomeni, da ni mogoče govoriti o dlje časa trajajočem ravnanju, kot pogoju za obstoj trpinčenja na delovnem mestu.
Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavlja 8. člen ZDR-1, ki določa, da je v primeru kršitve trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Čeprav 8. člen v nadaljevanju izrecno govori le o nepremoženjski škodi, ne more biti dvoma, da delavcu pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo, če jo seveda dokaže.
ZDR-1 člen 6a, 7, 7/4, 111, 111/2, 111/3.. ZPP člen 355, 357a.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - trpinčenje na delovnem mestu
Za presojo, ali je delavčeva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je bistveno, ali je spoštovan predhodni postopek, predpisan v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, torej ali je delavec delodajalca pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi moral delavec delodajalca opomniti in inšpektorat obvestiti istega dne oz. da bi moral delavec obvestiti inšpektorat šele po opominu delodajalca.
Trpinčenje na delovnem mestu je, kot določa 6.a člen ZDR oz. četrti odstavek 7. člena ZDR-1, vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno ravnanje ali vedenje mora biti, kot je razvidno iz povzete definicije trpinčenja na delovnem mestu, prisotno v daljšem časovnem obdobju. Enkratni dogodki nimajo značaja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi če posamezni dogodek ni nezakonit (ali očitno negativen in žaljiv), je treba dogodke presojati kot celoto in se (šele) za celoto ravnanj in vedenj, usmerjenih proti določenemu delavcu, opredeli ali ustreza trpinčenju na delovnem mestu.
ZSPJS člen 16.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Na podlagi tretjega odstavka 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ni mogoče skleniti, da je dopustno oceniti javnega uslužbenca, ki ne izpolnjuje pogojev iz tega odstavka in za to obdobje ne želi biti ocenjen. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 4. člena Uredbe, utemeljeno uveljavlja, da je bil postopek ocenjevanja za sporno leto nezakonit ter ugotovitev, da je za ocenjevalno obdobje za to leto neocenjen.
Pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru prišlo (le) do minimalnega trka, pritožbeno sodišče sprejema. Vendar to ne pomeni, da do poškodb, ki jih zatrjujejo tožniki in ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (lažji nateg vratnih mišic pri prvem tožniku, zvin vratne hrbtenice lažje stopnje pri drugem tožniku in zvin vratne hrbtenice in zvin desne rame lažje stopnje pri tretji tožnici), ob tem škodnem dogodku ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je najprej s pomočjo izvedenca cestno-prometne stroke ugotovilo sile, ki so pri trčenju delovale. Nato pa z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali in kakšne poškodbe so take sile pustile na telesnih oškodovancev.
Za priznanje odškodnine za strah mora biti podana dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanja. Strah mora biti intenziven in dalj časa trajati. Četudi bi/so tožniki ob trčenju (naletu) pri zelo nizki hitrosti utrpeli kratkotrajen strah, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ta ni mogel biti tako močan in intenziven, da bi porušil njihovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi bili upravičeni do odškodnine za tovrstno škodo. Strah za izid zdravljenja pa tudi ni bil ne dolgotrajen ne intenziven pri nobenem od vseh treh tožnikov. Njihove poškodbe so bile lahke, brez zapletenih diagnoz in brez komplikacij pri zdravljenju.
Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024585
OZ člen 51, 51/2, 51/4, 58, 558. ZD člen 117. ZOR člen 67, 67/4.
spor o zapuščini - pogodba o dosmrtnem preživljanju - predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju - stanovanje - prodaja stanovanja - nakup drugega stanovanja - predmet dedovanja - trenutek sklenitve pogodbe - obseg predmeta prenosa - obličnost pogodbe - overitev pogodbe pri notarju - notarski zapis - pisnost pogodbe - ustni dogovor - konkludentno ravnanje - realizacija dogovora - pogodbeni namen - dvostransko obligacijsko razmerje - odplačna pogodba - dedovanje - neodplačnost
Podani so pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja in gre za neodpravljivo nesklepčnost.
Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, to velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Prvotna pogodba o dosmrtnem preživljanju bi zato morala biti, da bi bil njen predmet tudi kasneje pridobljena nepremičnina, ustrezno spremenjena oziroma dopolnjena v obliki notarskega zapisa.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne gre za razpolaganje z zapuščino (s premoženjem, ki obstaja v trenutku zapustnikove smrti), ampak s preživljalčevim premoženjem, ki obstaja v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega je oporoka enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebna dana izjava volje, s katero oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa gre za dvostransko obligacijsko razmerje z elementi odplačnosti, kar se izključuje z neodplačno naravo oporočnega razpolaganja.