Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.
Udeleženec je pod vplivom bolezni socialno praktično propadel, je neuspešen pri osamosvajanju v odraslost, predvsem pa se je nesposobnost obvladovanja vedenja izkazala v obliki agresivnega napada, s katerim je huje ogrozil zdravje, v skrajni posledici pa lahko tudi življenje matere. S popolno neuvidevnostjo do lastnega stanja in potrebe po zdravljenju, udeleženec ogroža tudi lastno zdravje, pri čemer v celoti in kategorično odklanja kakršnakoli zdravila, prav tako pa se kljub priporočilom ob predhodnem odpustu ni udeležil niti kontrolnega pregleda.