Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - tožbene novote
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.
Ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca.
Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca - začasna odredba
Tožnica je dokazala, da ima astmo, anemijo in globo vensko trombozo, zaradi česar potrebuje posebno zdravstveno oskrbo, da hodi na redne, tudi tedenske zdravniške preglede, da ima predpisano posebno dieto in potrebuje konkretno zdravniško terapijo, zato bi morala toženka, upoštevajoč sodbo SEU C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnica dejansko prejela zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Po presoji sodišča splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice, v tem konkretnem primeru namreč ne zadošča. Sodišče pojasnjuje, da bi morala toženka za to, da bi odpravila vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnice, pridobiti zagotovilo, da bo tožnici glede na ugotovljene zdravstvene težave, zahtevane terapije, kontrole, dieto in zdravljenje, vse to zagotovljeno, v izogib nepopravljivim posledicam za tožnico, ki bi izhajale iz predaje, če zdravstvene oskrbe, ki jo njeno stanje zahteva, ne bi bila deležna.
Potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni argumentirano prerekala tožbenih navedb glede zatrjevane težko popravljive škode, poleg tega je sodišče ugotovilo procesno kršitev ravno gele ugotovitev, s katero tožnici utemeljujeta nastanek težke škode. Toženka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, odreditev predlagane omejitve dostopa do spletnih strani na podlagi prvega odstavka 107.a člena ZIS dopuščajo, nasprotna stranka pa ni podala nobenih navedb oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja ugodilo.
igre na srečo - nadzor nad prirejanjem iger na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, odreditev predlagane omejitve dostopa do spletnih strani na podlagi prvega odstavka 107.a člena ZIS dopuščajo, nasprotna stranka pa ni podala nobenih navedb oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja ugodilo.
denacionalizacija - agrarna skupnost - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - načelo povezanosti zemljišča in objekta - zazidano stavbno zemljišče - status zemljišča
Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS.
Zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev mora v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju.
Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.
sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - pogoji za sprejem v državljanstvo - izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo
Pristojni organ lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati določene kumulativne pogoje, med drugim, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - občina
Tožnica nima z zakonom določene stvarne legitimacije „skrbnika“ javnega interesa v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in to niti v primeru, kadar poda negativno mnenje. Občina, na območju katere se nahaja gradnja predvidenih objektov, (le) poda mnenje glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi izvedbenimi akti (tretji odstavek 31. člena GZ), na katerega upravni organ ni vezan in mora samostojno opraviti presojo glede skladnosti gradnje z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora. Status stranke ali stranskega udeleženca lahko pridobi le pod zakonskimi pogoji v skladu s 36. členom GZ.
Toženka je pravilno presodila okoliščine zadeve in pravilno štela, da bo za prosilko koristno, da se bo s pomočjo odvetnika udeleževala zapuščinskega postopka, v katerem bo lahko izpostavila določena dejstva, katerih dokazovanje bi bilo v nadaljevanju težje, kakor tudi zaradi pravnega neznanja določenih pravic in možnosti sicer ne bi mogla uporabiti, kar pa bi negativno vplivalo na njen položaj, zadeva pa tudi ni očitno nerazumna in je pomembna za njen socialno - ekonomski položaj.
Tožena stranka bi v konkretnem primeru morala še pred izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka zlasti ugotoviti, ali je tožnik, ki se ni udeležil osebnega razgovora v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni udeležil zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. V obravnavanem primeru pa tožena stranka tega ni ugotavljala, ampak je avtomatično ustavila postopek, ker se tožnik ob določeni uri na (dvakrat različno) navedeni datum, na katerega naj bi bil (domnevno) pravilno vabljen na osebni razgovor, le-tega ni udeležil.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - presoja verjetnega izgleda za uspeh - revizija - zahteva za varstvo zakonitosti - zavrženje - vsebinsko obravnavanje tožbe - zavrnitev
Toženka je tako dejansko presojala izpolnjevanje vsebinskega kriterija po prvem odstavku v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, kar potrjuje tudi 2. točka obrazložitve sklepa, kjer je navedeno, da prošnja ni utemeljena. Zato je odločitev o zavrženju tožničine prošnje nepravilna, saj bi morala toženka prošnjo vsebinsko obravnavati in jo glede na prej navedeno kvečjemu zavrniti, ker ni podan verjetni izgled za uspeh zadeve oziroma je zadeva očitno nerazumna.
Toženkina argumentacija, da (i) so bila tožniku denarna sredstva, zadržana po izpodbijanem sklepu vrnjena, da (ii) sta oba bančna računa, na katera se je izpodbijani sklep nanašal, zaprta ter da (iii) so priznane toženkine terjatve v stečajnem postopku nad tožnikom, ostaja s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva po presoji sodišča pomenijo, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik sredstva, ki jih je imel na računih pri omenjenih bankah, dobil vrnjena.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - odločanje o isti stvari - zavrženje vloge
O isti zadevi, na katero se nanaša predmetna prošnja, je že bila izdana zavrnilna odločba, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira uveljavljani zahtevek za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni spremenilo, zato je toženka ponovno prošnjo utemeljeno zavrgla.
Predmet odobritve po določbah ZKZ je v civilnopravnem smislu že sklenjen zavezovalni posel (22. člen ZKZ), odobritev upravnega organa pa je eden od (dodatnih) pogojev za njegov veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla. V postopku za njeno izdajo pa se obravnavajo za to predvidena vsebinska vprašanja (tretji odstavek 19. člena ZKZ), ki se nanašajo na pogoje za veljavnost že sklenjenega pravnega posla. Upravni organ tako v postopku po 22. členu ZKZ lahko odobri le pravni posel, ki je bil veljaven že ob njegovi sklenitvi. Odobritev pravnega posla zato pomeni le ugotovitev o izpolnjenosti predpisanih pogojev za veljavnost zavezovalnega pravnega posla. Odobritev ne pomeni (tudi) ugotovitve, da so izpolnjeni drugi pogoji za njegovo veljavnost, niti da ima prodajalec razpolagalno upravičenje, ki je potrebno za veljaven prenos lastninske pravice.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica
Primarna intenca ZKZ pri prometu s kmetijskimi zemljišči je, da prednostno upravičenje, da postane lastnik kmetijskih zemljišč, pridobi oseba, ki bo dejansko uporabljala kmetijska zemljišča za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma, da bo zagotovljena njihova čim boljša izraba za kmetijske namene. Zato je promet s kmetijskimi zemljišči deloma omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa ZKZ.
Tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave (22. člen URS in 9. člen ZUP). Prvenstveno se v gradbeno inšpekcijskih zadevah postopek vodi v skrajšani obliki, brez zaslišanja strank (skrajšani ugotovitveni postopek; prvi odstavek 146. člena ZGO-1 in 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).
ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 7, 7/4, 18. ZUP člen 96, 96/3.
ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - prijava stalnega prebivališča - pravica prebivanja na naslovu novega stalnega prebivališča - vročanje z javnim naznanilom
Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče.
Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel sprejeti. Sodišče se sicer ne opredeljuje do tega, ali naj bi imenovana dejansko trgala nalepko z njegovim imenom, dopušča pa možnost, da v času vročanja dopisa nalepke ni bilo, saj sicer vročevalec ne bi navedel, da je tožnik „neznan“. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je bilo vabilo, poslano tožniku na ta naslov, uspešno vročeno, prav tako pa tudi prvostopenjska odločba.
ZUJIK člen 24, 83, 85. ZDSS-1 člen 7, 7-5. ZUS-1 člen 1.
nepristojnost - nepristojno sodišče - plačilo prispevkov za socialno varnost - samozaposleni v kulturi - sklep o nepristojnosti
Predmet spora je pravica samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v konkretnem sporu, ampak je podana pristojnost socialnega sodišča.
V tej zadevi je sporno, ali je bilo tožnici v njenem hišnem predalčniku skladno z zakonom puščeno obvestilo - pisno sporočilo o prispelem pismu in torej o poskusu vročitve izpodbijane odločbe. Tožnica, ki to dejstvo zanika, ni dolžna dokazovati negativnih dejstev, je pa na njeni strani dolžnost, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito. Po presoji sodišča s svojimi navedbami ni vzbudila resnega dvoma v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.
Ob odsotnosti prepričljivih trditev in dokazov o nasprotnem se je sodišče oprlo na obvestilo vročevalca kot listinski dokaz o izvedbi vročitve, ki je v celoti izpolnjeno, podpisano in žigosano. Tako je štelo, da je bila skladno z ZUP tožnici odločba vročena s fikcijo.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - aktivna legitimacija za vložitev zahteve - pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca - denacionalizacijski upravičenec - pravočasnost zahteve
Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.