denacionalizacija - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je imela tožnica pravni interes le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevan del podjetja o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrne denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrne kot odškodnina v obliki izročitve obveznic. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevan delež podjetja v naravi), izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno, ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - inšpekcijski zavezanec
Kadar povzročitelj odpadkov umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba) in ni mogoče ugotoviti, kdo je njegov pravni naslednik, mora organ raziskati, ali je obveznost iz 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 mogoče naložiti pravnemu nasledniku povzročitelja. Iz obrazložitve prvo- in drugostopenjske odločbe izhaja in med strankami ni sporno, da je navedene odpadke na sporne nepremičnine odlagala družba A., d. o. o., ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni več obstajala. Sodišče ugotavlja, da niti prvostopenjski organ niti toženka v postopku nista raziskala dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami izbrisa družbe A., d. o. o. iz sodnega registra in njenim pravnim nasledstvom, s tem pa sta sprejela preuranjen zaključek, da povzročitelj obremenitve ni znan, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnici kot lastnici zemljišča naložil obveznost odstranitve odpadkov na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1.
S končno odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna, je bila razveljavljena začasna odločba, zoper katero je tožnik vložil upravni spor. To pomeni, da mu je že pred vložitvijo tožbe pravni interes za odločitev v zvezi z izpodbijano začasno odločbo prenehal, saj akt, ki ga s tožbo izpodbija, ne obstaja več, ker je bil razveljavljen s pravnomočno končno odločbo. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZBPP člen 30, 30/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 12.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa
Ker bi bilo ob upoštevanju višje vrednosti točke skupno število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %, bi Organ za BPP moral pri odmeri stroškov tožniku uporabiti določbo tretjega odstavka 12. člena OT, ki določa izjemo, ki jo morajo na predlog odvetnika upoštevati sodišča in drugi organi na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.
Organ za BPP bi moral za vsako od osmih pripravljalnih vlog posebej, za katero mu nagrada z izpodbijanim sklepom ni bila priznana, konkretno in določno pojasniti, zakaj vloga glede na vsebino (to je glede na v njej zatrjevana dejstva in predlagane dokaze stranke) ne predstavlja obrazložene pripravljalne vloge, za katero je odvetniku po tarifni številki 19 OT mogoče priznati nagrado.
ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-1. ZSVarPre člen 27, 27/1.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženjski kriterij - materialni položaj - premoženje upravičenca do brezplačne pravne pomoči - nepremično premoženje - stavbna pravica - premoženje pravne osebe
V izpodbijani odločbi ni dejanske konkretne ugotovitve o tem, da nobena od tam navedenih nepremičnin za tožnika ne predstavlja stanovanja, v katerem živi. Gre za odločitev bistveno okoliščino, ki mora biti v odločbi jasno in nedvoumno ugotovljena, da je na podlagi tega dejstva mogoče pravilno uporabiti materialno pravo.
Premoženja gospodarske družbe ni mogoče šteti kot premoženje njenih družbenikov oziroma ustanoviteljev. Kot premoženje fizičnih oseb, ki so družbeniki v godpodarski družbi, se namreč šteje (le) njihov delež na tej pravni osebi.
Pisanje, označeno na vročilnici, je dopis št. 351-3157/2018-239. Iz povzetih navedb tožeče stranke izhaja, da med strankami ni sporno, da teža pošiljke ustreza navedenemu dopisu in dvema odločbama. Kateri odločbi sta se s tem dopisom vročali in sta mu priloženi, pa iz vsebine dopisa izhaja povsem jasno in nedvoumno. Obe odločbi, torej tudi odločba št. 35108-317/2019-2550-57 z dne 16. 3. 2022, sta namreč v dopisu s polno opravilno številko in datumom izdaje odločbe navedeni trikrat, in sicer sta navedeni v naslovu dopisa (zadeva: predložitev odločbe) in v vsebini dopisa, našteti pa sta tudi kot prilogi. V takih okoliščinah, ko je v dopisu povsem jasno izrecno zapisano, kateri odločbi se v prilogi vročata strankam, sodišče ne verjame tožnikoma, da v prilogi dopisa št. 351-3157/2018-239 ni bilo odločbe z dne 16. 3. 2022.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. URS člen 49, 74, 74/1.
Ob upoštevanju povzetih razlogov odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi.
Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in če ne, zakaj ne, ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.
Tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje. Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti, ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije stojnih mest povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu.
ZPPDej člen 3, 12, 12/2, 13, 13/1, 14, 15, 16, 16/1. ZVOP-1 člen 9, 9/4.
osebni podatki - posredovanje osebnih podatkov - pokop - posredovanje osebnih podatkov pokojnih oseb - zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov
Zahteva za pridobitev osebnih podatkov o svojcih pokojnega ne more temeljiti na določbi četrtega odstavka 9. člena ZOVP-1, po kateri se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
inšpekcijski postopek - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - predlog za obnovo inšpekcijskega postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev ter ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Zato inšpekcijskega postopka, končanega s sklepom o ustavitvi postopka, ni mogoče obnoviti, saj gre za procesni sklep, zoper katerega obnova ni dovoljena.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - nadzorstvena pravica - naturalizacija - kazenski postopek
Sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi zgoraj navedeni podatek upravna enota morala upoštevati tako, da bi uporabila določbo šestega odstavka 10. člena ZDRS1 in postopek odločanja prekiniti. Opustitev uporabe navedene določbe (lahko) pomeni opustitev ugotovitve katerega od dejstev relevantnih za odločitev, torej napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Navedena določba pa po mnenju sodišča, predstavlja postopkovno določbo, vsebovano v materialnem predpisu, in je po presoji sodišča namenjena izvedbi postopka. Opustitev take postopkovne določbe sicer lahko vpliva na pravilnost odločitve oziroma ugotovitev, da dokazni postopek ni bil izveden v skladu s procesnimi določbami, po presoji sodišča pa takšna kršitev ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - dobava blaga v drugo državo članico - dokazno breme - davčna utaja - vedenje o davčni goljufiji - subjektivni element - missing trader - odvzem identifikacijske številke
Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.
Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.
Ker je gradbeni inšpektor ugotovil, da je na zemljišču izveden novi objekt stanovanjske rabe, sestavljen iz vzhodnega in zahodnega dela z nadstreškom in zidom, ter s pohodno teraso, je bila ugotovitev, da gre za objekt, za katerega bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, pravilna in utemeljena.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep gradbeništvo - sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo - izločitev uradne osebe
Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova, zato različne dejanske okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s predmetno nepremičnino, sosednjimi zemljišči in pravnimi predniki na odločitev ne vplivajo. V postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
Razlog za izločitev ne more biti pravno mnenje uradne osebe, niti nestrinjanje z vodenjem postopka s strani uradne osebe ali njenimi prejšnjimi odločitvami, saj so temu namenjena pravna sredstva zoper upravne akte.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - sklep o davčni izvršbi - postopek davčne izvršbe
Tožnik je v zvezi z izdanim izvršilnim naslovom imel možnost sodnega varstva, ki jo je tudi izkoristil, enako pa velja tudi za postopek izvršbe, v katerem je zoper izdani sklep o izvršbi najprej vložil pritožbo in nato še tožbo v upravnem sporu. Glede na to so tudi tožbene navedbe o tem, da ni bilo sodnega postopka, napačne.
Tožnik tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešen, saj z ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - začasna odredba - težko popravljiva škoda - pasivnost tožene stranke - domneva priznanja neprerekanih dejstev
Obstoj oziroma resničnost podanih navedb obeh strank se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen ZPP in nasl.). Ker toženka zatrjevanih dejstev o škodi ni prerekala, se štejejo za priznana, na kar je bila toženka v pozivu sodišča izrecno opozorjena. Posledično sodišče ugotavlja, da obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe med strankama ni sporen.
O utemeljenosti predloga za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 in 104. členu GZ-1 ne odloča sodišče, ampak inšpekcijski organ. V upravnem sporu je mogoče na podlagi 32. člena ZUS-1 začasno urediti sporno razmerje le do pravnomočnosti konkretnega upravnega spora.
Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.
ZDavP-2 člen 72. ZUP člen 135, 135/4. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-6.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - ustavitev postopka - postopek po uradni dolžnosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke.
ZMZ-1 člen 70, 70/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 27, 27/1, 27/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - prepoved kolektivnega izgona - dokazno breme - načelo nevračanja
Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti, da ima tožnica zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede tveganja za verižno vračanje in kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in v naslednjem koraku uporabiti mutatis mutandis standarde iz sodbe ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary in sicer o strogi presoji tveganja, morala bi pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Dublinski uredbi in preko konkretnega in individualiziranega zagotovila preveriti, da bo Hrvaška spoštovala pravila EU, tako da bi bilo povsem razumno domnevati, da ne bo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.