Ker tožena stranka v 30-dnevnem roku od prejema sodbe Upravnega sodišča nesporno ni izdala novega upravnega akta o tožnikovi vlogi in takšnega upravnega akta tudi ni izdala v nadaljnjih sedmih dneh od tožnikove zahteve za izdajo odločbe (pooblaščenec tožnikov je z e-sporočilom z dne 19. 5. 2022 zahteval, da toženka izda nove upravne akte, kar je šteti za zahtevo za izpolnitev sodbe), je tožnik izpolnil pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa.
denacionalizacija - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je imela tožnica pravni interes le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevan del podjetja o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrne denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrne kot odškodnina v obliki izročitve obveznic. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevan delež podjetja v naravi), izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno, ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji.
davki - davčni dolg - odpis davčnega dolga - odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga - pogoji za odpis davčnega dolga - prosta presoja
Davčni organ odpiše ali delno odpiše davčni dolg tistim osebam, katerih preživljanje bi bilo ogroženo, če bi tako obveznost poravnale. Pri odločanju po prostem preudarku mora pristojni upravni organ odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Tako odločanje ne pomeni samovolje, saj mora organ pri iskanju rešitve upoštevati javni interes, pri odločanju pa mora ostati v mejah zakona. Iz ustavnosodne prakse pa izhaja, da ni nujno, da bi zakon namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku določil neposredno, pač pa zadošča, da sta iz zakona namen in obseg jasno razvidna in ugotovljiva. Sodišče meni, da je tako pooblastilo za odločanje po prostem preudarku zakonodajalec toženi stranki dal, saj mora davčni organ ob odločanju o odpisu ali delnem odpisu davčnega dolga presojati, ali bi bilo z njegovim plačilom ogroženo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri tem pa se mora opreti na podrobnejše kriterije, ki jih določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku.
ZBPP člen 30, 30/6. Odvetniška tarifa (2015) člen 12.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa
Ker bi bilo ob upoštevanju višje vrednosti točke skupno število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %, bi Organ za BPP moral pri odmeri stroškov tožniku uporabiti določbo tretjega odstavka 12. člena OT, ki določa izjemo, ki jo morajo na predlog odvetnika upoštevati sodišča in drugi organi na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT.
Organ za BPP bi moral za vsako od osmih pripravljalnih vlog posebej, za katero mu nagrada z izpodbijanim sklepom ni bila priznana, konkretno in določno pojasniti, zakaj vloga glede na vsebino (to je glede na v njej zatrjevana dejstva in predlagane dokaze stranke) ne predstavlja obrazložene pripravljalne vloge, za katero je odvetniku po tarifni številki 19 OT mogoče priznati nagrado.
davek na dodano vrednost (DDV) - odmera DDV - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - procesni akt - zavrženje predloga - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep predstavlja procesno odločitev, ne pa odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Procesni sklepi pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper dokončni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, v danem primeru je to dokončna odločba o odmeri davka na dodano vrednost in davka od drugih dohodkov.
denacionalizacija - odškodnina za zmanjšanje vrednosti za isto premoženje - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine
Z vidika vprašanja pravočasnosti vložitve odškodninskega zahtevka je po 26. členu ZDen-B relevanten tudi čas nastanka manjvrednosti nepremičnine. Treba je namreč razlikovati med bistveno manjvrednostjo, ki je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej dne 5. 1. 1999) in za katero se šteje, da bi jo upravičenec moral in mogel predvideti in uveljavljati do izteka roka tega dne, in bistveno manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je lahko prišlo v nadaljnjem obdobju, torej po izteku roka iz 26. člena ZDen-B.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - sklep o davčni izvršbi - postopek davčne izvršbe
Tožnik je v zvezi z izdanim izvršilnim naslovom imel možnost sodnega varstva, ki jo je tudi izkoristil, enako pa velja tudi za postopek izvršbe, v katerem je zoper izdani sklep o izvršbi najprej vložil pritožbo in nato še tožbo v upravnem sporu. Glede na to so tudi tožbene navedbe o tem, da ni bilo sodnega postopka, napačne.
Tožnik tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešen, saj z ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev.
sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - nadzorstvena pravica - naturalizacija - kazenski postopek
Sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi zgoraj navedeni podatek upravna enota morala upoštevati tako, da bi uporabila določbo šestega odstavka 10. člena ZDRS1 in postopek odločanja prekiniti. Opustitev uporabe navedene določbe (lahko) pomeni opustitev ugotovitve katerega od dejstev relevantnih za odločitev, torej napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Navedena določba pa po mnenju sodišča, predstavlja postopkovno določbo, vsebovano v materialnem predpisu, in je po presoji sodišča namenjena izvedbi postopka. Opustitev take postopkovne določbe sicer lahko vpliva na pravilnost odločitve oziroma ugotovitev, da dokazni postopek ni bil izveden v skladu s procesnimi določbami, po presoji sodišča pa takšna kršitev ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep gradbeništvo - sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo - izločitev uradne osebe
Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova, zato različne dejanske okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s predmetno nepremičnino, sosednjimi zemljišči in pravnimi predniki na odločitev ne vplivajo. V postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
Razlog za izločitev ne more biti pravno mnenje uradne osebe, niti nestrinjanje z vodenjem postopka s strani uradne osebe ali njenimi prejšnjimi odločitvami, saj so temu namenjena pravna sredstva zoper upravne akte.
Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi.
Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in če ne, zakaj ne, ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.
Tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje. Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti, ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije stojnih mest povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu.
Ker je gradbeni inšpektor ugotovil, da je na zemljišču izveden novi objekt stanovanjske rabe, sestavljen iz vzhodnega in zahodnega dela z nadstreškom in zidom, ter s pohodno teraso, je bila ugotovitev, da gre za objekt, za katerega bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, pravilna in utemeljena.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. URS člen 49, 74, 74/1.
Ob upoštevanju povzetih razlogov odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
ZPPDej člen 3, 12, 12/2, 13, 13/1, 14, 15, 16, 16/1. ZVOP-1 člen 9, 9/4.
osebni podatki - posredovanje osebnih podatkov - pokop - posredovanje osebnih podatkov pokojnih oseb - zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov
Zahteva za pridobitev osebnih podatkov o svojcih pokojnega ne more temeljiti na določbi četrtega odstavka 9. člena ZOVP-1, po kateri se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - dobava blaga v drugo državo članico - dokazno breme - davčna utaja - vedenje o davčni goljufiji - subjektivni element - missing trader - odvzem identifikacijske številke
Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal.
Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.
inšpekcijski postopek - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - predlog za obnovo inšpekcijskega postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev ter ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Zato inšpekcijskega postopka, končanega s sklepom o ustavitvi postopka, ni mogoče obnoviti, saj gre za procesni sklep, zoper katerega obnova ni dovoljena.
Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.
ZMZ-1 člen 70, 70/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 27, 27/1, 27/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - prepoved kolektivnega izgona - dokazno breme - načelo nevračanja
Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti, da ima tožnica zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede tveganja za verižno vračanje in kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in v naslednjem koraku uporabiti mutatis mutandis standarde iz sodbe ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary in sicer o strogi presoji tveganja, morala bi pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Dublinski uredbi in preko konkretnega in individualiziranega zagotovila preveriti, da bo Hrvaška spoštovala pravila EU, tako da bi bilo povsem razumno domnevati, da ne bo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - tožbene novote
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.
Ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca.
Kot kaže je tožečo stranko zlasti zmotilo to, da je bil zadnji ogled opravljen 18. 12. 2015, izpodbijana odločba pa izdana 16. 12. 2019. Toda s tem v zvezi ni podala nobenih trditev, ki bi vodile do sklepa, da je Inšpektor ravnal v nasprotju s predpisi. Izostalo je tudi pojasnilo, ali in na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Golo dejstvo, da se je postopek zavlekel, samo po sebi ne more voditi do zaključka, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.