ZMed člen 26, 26/1, 26/2, 31, 31/2-2, 31/1-7. ZPP člen 5, 339, 339/2-8.
pravica do objave popravka - zahteva za objavo popravka - rok za vložitev zahteve - subjektivni rok - začetek teka roka - zamuda roka - odsotnost zakonitega zastopnika pravne osebe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti
Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba šteti, da upravičenec za objavo izve, ko se seznani ali bi se lahko seznanil z vsebino objavljenega prispevka, saj bi bila brez tega (ob obstoju siceršnjih zakonskih predpostavk) izničena njegova ustavna pravica do objave popravka. Čeprav je subjektivni rok določen zaradi varstva interesov upravičenca in ne zaradi omejevanja njegove pravice zahtevati objavo popravka, se tudi od njega pričakuje ustrezna stopnja skrbnosti: če izve za objavo prispevka, mora tudi sam poskrbeti za seznanitev z njegovo vsebino. S tem, ko brez utemeljenega razloga odlaga seznanitev z vsebino prispevka, za katerega objavo ve, ne more odložiti pričetka teka subjektivnega roka.
ZOR člen 376, 367/1, 367/2, 377, 377/2, 379. ZPP člen 13, 13/1. URS člen 23, 27, 35. ZTSPOZ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (1990) člen 93, 93/2.
odškodninska terjatev za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - predhodno vprašanje - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi - domneva nedolžnosti - zavrženje obtožnega akta - absolutno zastaranje kazenskega pregona - zastaranje odškodninske terjatve - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - pojem katastrofalne škode - posebno težka invalidnost bližnjega - posredni oškodovanci - obseg zavarovalnega kritja - omejitev zavarovalne vsote - pasivna legitimacija tuje zavarovalnice - prispevek oškodovanca - škoda povzročena z vozilom tuje registracije - zamudne obresti - kršitev cestnoprometnih predpisov - kršitev pravila o prednosti na cesti
Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode.
Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem pristopu je treba šteti, da zavarovalna vsota zadošča, če je treba plačati odškodnino tudi več oškodovancem iz istega škodnega dogodka za škodo, ki je izjemna, nepričakovana.
Škoda, ki je nastala v konkretnem primeru, ni katastrofalna, čeprav je poškodbe prvega tožnika sodišče prve stopnje uvrstilo med katastrofalne po Fisherju. Bistvena značilnost katastrofalnosti škod kot merila za omejitev zavarovalnega jamstva je namreč izjemnost v pomenu teže in pričakovanosti škode iz enega škodnega dogodka in izjemnost, nepričakovanost škodnega dogodka samega.
Za presojo pasivne legitimacije druge toženke določba prvega odstavka 99. člena ZTSPOZ, ki določa pasivno legitimacijo domače zavarovalnice za škodo, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, ni relevantna.17 Relevantna bi bila, če bi bilo treba vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, že v času prometne nesreče obravnavati kot tuje vozilo po prvem odstavku 105. člena18 in ga zaradi tega ob ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 102. člena istega zakona,19 šteti v Republiki Sloveniji za nezavarovano vozilo. Vendar pa v času škodnega dogodka, ki se je pripetil pred 17.10.1991, ko je pričela veljati Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in je bila ta formalno še ena od republik nekdanje Jugoslavije,20 povzročiteljevo vozilo ni bilo tuje vozilo, torej za vstop v Republiko Slovenijo ni potrebovalo listin iz prvega odstavka 102. člena ZTSPOZ in ga zato, ker jih ni bilo, ni mogoče šteti za nezavarovano vozilo.
Kršitev pravil o prednosti je po sodni praksi odškodninskega prava ena najtežjih kršitev cestnoprometnih pravil, hujša od kršitve pravil o hitrosti. To izhaja iz stališča, ki se je uveljavilo v sodni praksi, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti.
Notranje protislovno je, da sodišče pritrdi sodišču prve stopnje o veljavnosti prikrite (darilne) pogodbe ob hkratni ugotovitvi o ničnosti tistih delov sporne prodajne pogodbe, ki pomenijo tudi bistveno sestavino oziroma tipično izpolnitveno ravnanje darilne pogodbe.
Prodajna in darilna podoba se razlikujeta po njuni podlagi, to je razlogih, zaradi katerih sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo, oziroma po tem, kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili.
Nična so zato samo tista določila sporne prodajne pogodbe, v kateri se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini kot bistveni sestavini prodajne pogodbe.
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je specializant z odločbo o pravici do opravljanja specializacije pridobil tudi pravico do opravljanja specializacije iz sredstev zdravstvenega zavarovanja.
ZKP člen 184, 184/3, 184/5, 205, 205/2, 272, 272/2.
pripor - trajanje pripora - podaljšanje pripora - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - zamuda roka - instrukcijski rok - odprava pripora
Nepravočasen preizkus pripornih razlogov po vložitvi obtožnice, sicer lahko pomeni kršitev obdolženčeve pravice do osebne svobode, ki ima za posledico, da sklep o podaljšanju pripora ne more učinkovati za nazaj, to je za čas, ko je bil obdolženec v priporu brez sodne odločbe. Ni pa mogoče zavzeti stališča, da je zgolj zaradi te zamude pri odločanju o podaljšanju pripora nezakonit tudi sklep o njegovem podaljšanju in da bi moralo sodišče zaradi tega pripor odpraviti.
Prekoračitev petdnevnega roka za vložitev obtožbe s predlogom za podaljšanje pripora (tretji odstavek 184. člena ZKP in drugi odstavek 205. člena ZKP) ni sankcionirana z odpravo pripora.
Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo. Resda pa za stranko kazenskega postopka podoben pristop ne bi bil primeren, saj se pravno sredstvo šteje za neobrazloženo, če se vložnik samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00003854
URS člen 23, 26, 33. OZ člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 12. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 8. ZKP člen 148, 164, 220.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - pravica do zasebne lastnine - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - test sorazmernosti
V spornem primeru ni že izkustveno-življenjske in logične oziroma razumne zveze med predhodnim trajanjem pravdnega postopka in "pečatenjem" hiše, na eni strani, ter požigom, ki je bil povzročen s kaznivim dejanjem, oziroma s požigom nastalimi škodnimi posledicami, na drugi strani - ukrep policije bi kvečjemu lahko že navzven vsakogar odvračal od storitve kaznivega dejanja, kakršno je bilo storjeno s požigom hiše. Izključena je zato že osnovna - naravna vzročnost, kot predpostavka za pripisljivost prepovedane posledice in tudi povečanega tveganja za njen nastanek.
Ker je predvidljivost negativne posledice hkrati tudi merilo protipravnosti ter nadalje tudi merilo skrbnosti (krivde), je tudi protipravnost v spornem primeru izključena že na podlagi ugotovitev o neobstoju predvidljive vzročne zveze med dejanji tožene stranke in škodnim dogodkom.
Ustava RS tudi v razmerju do države ne zahteva takšne obremenitve države z dolžnostjo plačila odškodnine, ki bi temeljila na golem dejstvu, da je škoda nastala, pa čeprav povsem izven "njene sfere".
Kontrahirna dolžnost tožene stranke kot zavarovalca za sklenitev zavarovalne pogodbe za premoženjsko - požarno zavarovanje v korist tožnice, kot zavarovanca oz. zavarovalnega upravičenca bi morala biti nedvoumno in jasno določena, da bi na tej podlagi tožnica lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke. To izhaja že iz temeljnega načela obligacijskih razmerij - prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Načelno torej ne obstaja obveznost sklepanja pogodb.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - manjše sodišče - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča - izločitev sodnika
Šele če bi bili vsi sodniki sodišča izločeni, bi bil na mestu predlog za delegacijo pristojnosti po določbi 66. člena ZPP. Ker to niso bili, je delegacija mogoča na podlagi 67. člena ZPP. Pri tem je treba poudariti, da enaki razlogi, kot veljajo za izločitev sodnika, ne pogojujejo in utemeljujejo tudi predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Vrhovno sodišče v določenih situacijah pri odločanju o prenosu pristojnosti res upošteva tudi velikost sodišča. Vendarle pa je to le eden od za odločitev relevantnih kriterijev. Na drugi strani je treba namreč upoštevati, da se v večini manjših slovenskih krajev sodniki pogosto srečujejo z (lokalno) znanimi osebami, zaposlenimi na občini, javnih službah, drugih ustanovah ipd., prav tako pogosto obravnavajo situacije iz lokalnega ali širšega družbenega življenja, pa vendarle take okoliščine niso tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Ni videti relevantne povezave med dejstvom, da je delodajalec predlagateljice lokalni lekarnar in zato očitno znan prebivalcem tega kraja ter da je predlagatelj upokojeni ravnatelj gimnazije v istem kraju, kot je sedež sodišča.
Prenos pristojnosti v zadevi tudi ne bi bil smotrn, saj bi bilo glede na naravo zadeve (razdelitev nepremičnine v solastnini udeležencev), ko bo treba določena procesna dejanja opraviti na kraju samem, to nedvomno povezano tako z dolgotrajnejšim postopkom kot tudi z višjimi stroški udeležencev.
ZZZDR člen 10a, 10a/1, 10a/2, 106a. ZPP člen 367, 367/4, 377, 384, 384/4. ZNP člen 37.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nepravdni postopek - določitev stikov z otrokom - odvzem roditeljske pravice - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije zoper sklep o stikih, izdan v nepravdnem postopku, ni dovoljen.
ZUS-1 člen 2, 4, 32, 32/2. ZDavP-2 člen 68a. ZUP člen 49, 51.
davki - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - procesne predpostavke za tožbo - prezgodaj vložena tožba - sodelovanje v postopku - zdravstvene težave - določitev skrbnika za poseben primer - obrnjeno dokazno breme v davčnem postopku - začasna odredba
Ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - instrukcijski rok
Rok, ki ga določa drugi odstavek 205. člena ZKP in je namenjen zagotovitvi kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, je po svoji naravi instrukcijski. Zato njegova prekoračitev s strani državnega tožilca, če nima za posledico kršitev obdolženčeve pravice do izjave, sama po sebi še ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za takšno zamudo odprava pripora.