ZDavP-2 člen 76. ZDoh-2 člen 18, 18-6, 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - drugi dohodki - dokazovanje - dokazno breme
V danem primeru je med strankama sporno, ali gre pri znesku 50.000 EUR, ki ga je dobil tožnik nakazanega na svoj transakcijski račun z namenom nakazila priliv "consulting fee" s strani družbe C. s sedežem na Britanskih deviških otokih, preko računa odprtega na Cipru, za dohodek tožnika, ki se v smislu določil ZDoh-2 obdavči. Po mnenju sodišča je imel davčni organ podlago za ugotovitev, da je ob zgoraj omenjenih nespornih dejstvih davčna obveznost za tožnika nastala. Dokazno breme, da davčna obveznost ni nastala oziroma da je ta zmanjšana, je na strani davčnega zavezanca. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke vse od takrat, ko je bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa o obdavčljivem dohodku, po katerem je dokazovanje, da je davčna osnova nižja od tiste, ki jo je ugotovil davčni organ, dolžnost zavezanca za davek. Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca za davek oziroma dokazovanje v njegovi sferi. Ni tudi sporno, da je tožnik imel možnost sodelovanja v davčnem postopku. Tožnik dokaznega bremena glede trditve, da sporni znesek 50.000 EUR ne zapade pod obdavčitev, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora prevzeti sam.
globa za prekršek - davčna izvršba - predmet davčne izvršbe - več sklepov o davčni izvršbi - ustavitev davčne izvršbe - vročitev odločbe o pritožbi - bistvena kršitev pravil postopka
Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Ugotovitev, da izvršba po izdanem sklepu o davčni izvršbi ni bila uspešna, ne pomeni podlage za ustavitev davčne izvršbe, temveč v odsotnosti razlogov za ustavitev narekuje izdajo sklepa o davčni izvršbi na drug predmet davčne izvršbe, torej nadaljevanje že začetega davčnega postopka.
Napaka pri vročanju odločbe o pritožbi v obravnavanem primeru ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi narekovala odpravo odločbe, saj je pooblaščenec tožeče stranke tožbo vložil pravočasno (glede na datum vročitve odločbe stranki) in napaka pri vročanju za stranko očitno ni imela nikakršnih neugodnih posledic.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskih zemljišč
Sporno je ravnanje tožnika, ko je na kmetijsko zemljišče v nasprotju z namensko rabo kmetijskega zemljišča, odložil zabojnike, palete, ostale različne predmete ter nasut gramoz. Zato je inšpektor pravilno odredil ukrep, da mora iz parcele, ki je kmetijsko zemljišče, navedene predmete odpeljati, kmetijsko površino pa začeti uporabljati izključno v kmetijske namene. Brez ustreznih dovoljenj oziroma brez spremembe namembnosti zemljišča je namreč vsako odlaganje oziroma skladiščenje zabojnikov, palet in ostalih predmetov na kmetijskem zemljišču nedopustno, saj se s tem kmetijsko zemljišče onesnažuje, zavira rast rastlin in z nasutim gramozom tudi degradira.
denacionalizacija - ničnost odločbe - funkcionalno zemljišče - obstoj lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču - načelo zaslišanja stranke - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi, na katerih toženka utemeljuje svoje razloge in šteje s strani tožnice zatrjevana dejstva za neizkazana. Toženka se je tudi, ne da bi bilo to razvidno, na kateri podlagi, postavila na stališče, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj se toženka ni opredelila do razlogov, ki jih je navajala tožnica in njenih dokazov. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Toženka pa tožnici tudi ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščini, na katero je oprla svojo odločitev (da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca) in ki pred tem v postopku ni bila zatrjevana in izpostavljena. Že iz teh razlogov (kršitev 9. člena in 214. člena ZUP) je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je kršitev določb postopka lahko vplivala na odločitev v zadevi.
Če na zemljišču, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, odločbe o denacionalizaciji ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Kolikor pa je že bila izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, to še ne pomeni, da je ta denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva (v obsegu zemljišča, na katerem stojijo objekti v lasti tretje osebe).
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - neodplačna odsvojitev - vrednost kapitala v času pridobitve - vrednost kapitala v času odsvojitve
Dohodek iz kapitala vključuje tudi dobiček iz kapitala, ki je opredeljen kot dobiček, dosežen v primeru vsakršne odsvojitve kapitala. Gre za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček z odsvojitvijo kapitala kot razlika med dejansko doseženo nabavno in prodajno ceno že pojmovno ne more biti realiziran.
Sodišče se ne strinja s stališčem, da bi moral davčni organ vrednost kapitala v času pridobitve in njegovo vrednost v času odsvojitve ugotavljati z upoštevanjem vrednosti kapitala v času odsvojitve, ki je bila upoštevana pri izračunu davčne osnove v ponovnem postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin tožnikovemu sinu. Gre za cenitev, ki je bila po izdaji izpodbijane odločbe izdelana v drugem, samostojnem odmernem postopku in je davčni organ pri svoji odločitvi že zato ni mogel upoštevati. Ker gre za pridobitev kapitala na podlagi darilne pogodbe, se skladno z drugim odstavkom 98. člena ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na darila, in že zato vrednost ob pridobitvi, ugotovljena skladno z zakonom, ni nujno enaka vrednosti, ki se pri obdavčenju predhodne odsvojitve upošteva kot vrednost kapitala ob odsvojitvi. Nižja vrednost ob pridobitvi, ki jo s tožbo uveljavlja tožnik, zvišuje davčno osnovo in bi bilo njeno upoštevanje ne le v nasprotju z zakonom, temveč tudi v škodo tožnika.
Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. V takšnem primeru mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.
davčna izvršba - predmet davčne izvršbe - načela davčne izvršbe - načelo sorazmernosti - načelo upoštevanja osebnega dostojanstva zavezanca za davek
Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. Navedeno načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga.
Določba drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po kateri je pri izvajanju izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, ni povezana z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka tega člena in se tudi ne nanaša na izbiro izvršilnega sredstva.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - zakonska podlaga za odločanje - določitev gradbene parcele - parcelacija - vrednotenje podržavljenega premoženja
Organ mora v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti ZEN.
Odločba se na neobjavljeno navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd.
Sodišče odločitve o vračanju delov nepremičnin, ki glede na stanje zemljiškega katastra nimajo samostojnih parcelnih številk, same po sebi ne presoja kot nezakonite. Vendar pa ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (izrecno se nanj sklicuje tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve z dne 2. 7. 2007), na katero bi se, kot na zakonito podlago ne mogla opirati. Poleg tega pa izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, da bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
Tožnik povsem konkretno obrazloži svoj tehnološki proces z navedbo razlogov, zaradi katerih meni, da gre v konkretni zadevi za predelovalno dejavnost ter za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov in so tako izpolnjeni pogoji iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro, na podlagi katere se trošarina ne plačuje od električne energije, ki se uporablja za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov. Gre za povsem konkretna navajanja razlogov, do katerih se upravna organa ne opredelita. Upravni akt tako ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena ZUP. Če pa obrazložitev upravnega akta nima konkretno podane obrazložitve, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji ni dano učinkovito pravno varstvo.
ZKZ člen 23, 23/1, 23/2, 23/2-1, 23, 23/3, 24, 24/2.
odobritev pravnega posla - prednostna pravica do nakupa zemljišč - vrstni red predkupnih upravičencev - kmetijska dejavnost kot glavna dejavnost - poglavitni vir preživljanja
Sodna in upravna praksa pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni osebi edino ali glavno dejavnost, ni nikoli upoštevala odhodkov, zato ti niso relevantni. Zakonsko besedilo „sredstva“ treba enačiti s „pridelki“, kar pa izključuje ugotavljanje stroškov. S tehtanjem obeh vrst prihodkov B.B. je prvostopenjski organ navedeno ugotovil na podlagi prave metode, ki odgovori na vprašanje, kateri od obeh dohodkov za osebo pomeni poglavitni vir preživljanja. V obravnavanem primeru več kot trikratnik doseženih dohodkov iz kmetijske dejavnosti v primerjavi s pokojnino zapolni zakonski dejanski stan, da kmetijska dejavnost za B.B. predstavlja „glavno dejavnost“ in „poglaviten vir za preživljanje“.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo blagovne znamke - podobnost med znakoma - dominantni del znaka - kršitev pravil postopka
Toženka je primerjala zgolj tri znamke vložnika ugovora z znamko prijavitelja, pri čemer ni pojasnila, zakaj ostalih znamk pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja, v smislu enakosti oziroma podobnosti s prijavljeno znamko, ni primerjala. Tako omejen preizkus navedb iz ugovora pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (102. člena ZIL-1), ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločbe. Že iz navedenega razloga je treba odločbo odpraviti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Upravni spor zoper odločbo št. Bpp 1303/2014 z dne 5. 6. 2014 ne more imeti verjetnih izgledov za uspeh, saj že ni izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost tožbe, da bi bilo z odločbo (ki je ugodilna) poseženo v tožnikov pravni položaj. Tak razlog pa v smislu prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP v povezavi s tretjim odstavkom tega člena pomeni, da gre za očitno nerazumno zadevo, kar pa po navedeni zakonski določbi dodelitev BPP izključuje.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - spor zaradi znižanja preživnine - neporavnane obveznosti - tožbena novota
Golo sklicevanje tožnika, da je prejemnik socialne denarne pomoči, ne predstavlja okoliščine, relevantne v smislu druge alinee 8. člena ZBPP. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na prejemanje denarne socialne pomoči in zatrjevati, da glede na to izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP.
Kolikor tožnik šele v tožbi prvič navaja, da kljub pravnomočnima sodbama od dolžnikov v 15 letih ni uspel izterjati preko 1,8 milijona EUR dolgov, in v zvezi s tem prilaga dokazila, ter naj bi to pustilo posledice na njegovem zdravju, pa je ugotoviti, da gre za nedopustne tožbene novote. Tožnik je imel možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, saj ga je organ za BPP k dopolnitvi relevantnih dejstev in dokazov celo pisno pozval, pa se je tožnik na poziv odzval zelo skopo.
Zakonskih zadržkov za to, da bi vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja ne bi mogel obravnavati ali rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ali pa se postopek mora prekiniti, ni ne v ZUP, ne v ZKZ, ne drugem zakonu. Postopek za izdajo odločbe o statusu kmeta je res postopek z eno stranko, ki postavi zahtevek za izdajo odločbe. V tem postopku tožnik res ni sodeloval, imel pa je možnost ugovarjati dejstvom, ki so bila podlaga za ugotovitev statusa kmeta že v postopku odobritve pravnega posla. Ni podlage za razlikovanje v primerih, ko je postopek prekinjen in se je odločalo o statusu kmeta s posebno odločbo ali pa se o tem odloča znotraj postopka.
V skladu z določili druge alineje prvega odstavka 23. člena ZKZ je bilo pravilno ugotovljeno, da ima predkupno pravico stranka z interesom, ki izpolnjuje pogoj po drugi alineji 23. člena ZKZ, ker s svojim zemljiščem meji na zemljišče prodajalca.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - davčni dolg
Neporavnane davčne obveznosti tožnika iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojnega podjetnika, so takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno domnevati, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo
V obravnavanem primeru je bilo tožniku izrečen prekomeren ukrep oziroma je bilo njegovo neposredno izvrševanje z omejitvijo gibanja v Centru za tujce prekomerno, zaradi česar je bilo celo poseženo v tožnikovo osebno svobodo. Ukrep omejitve gibanja, ki je bil sicer tožniku izrečen utemeljeno, pa bi lahko bil učinkovit na milejši način – to je z omejitvijo gibanja na Azilni dom.
denacionalizacija - ovire za vračanje v naravi - sprememba namembnosti objekta - nova stvar
Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem obseg (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.
ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - recikliran gradbeni material - zemeljski izkop - okoljevarstveno dovoljenje
Tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik na zemljiške parcele, navedene v izpodbijani odločbi, ne odložil nobenega materiala, razen kolikor je bilo to v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, so povsem pavšalne. Tožnik namreč navaja zgolj to, da naj bi bile toženkine ugotovitve o teh dejstvih „napačne“, da „ne držijo“ oziroma ne „vzdržijo resne presoje“, vendar svojih navedb ne utemeljuje s kakršnimi koli konkretnimi razlogi, tako da jih sodišče po vsebini ni moglo preizkusiti. Po drugi strani je toženka predmetne ugotovitve oprla na jasne in določne razloge, ki jih je povezala v logično in prepričljivo obrazložitev.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Sodišče sicer pritrjuje tožbenemu stališču, da zgolj dejstvo, da prosilec za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje v Republiki Sloveniji ni plačal vseh zapadlih davčnih obveznosti, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zavrnitve njegove prošnje iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, vendar izpodbijana odločba ne temelji na takšnem stališču. Iz njene obrazložitve je razvidno, da tožnik davčnih obveznosti ne poravnava od decembra 2007. Dejstvo, da je bilo v preteklosti tožniku kljub obstoju davčnega dolga izdano dovoljenje za prebivanje oz., da je bilo to podaljšano, samo po sebi ne pomeni, da bi mu moralo biti podaljšano tudi tokrat. Nasprotno, kaže na to, da je toženka prav zaradi večletnega obstoja dolga tokrat utemeljeno odločila drugače. Zato je neutemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - pogojevanje gradnje s sprejetjem predpisa
Po stališču toženke gradnja na spornem zemljišču ni možna, dokler občina ne sprejme zazidalne situacije, in to kljub temu, da PUP tako gradnjo sicer dovoljuje. Tako razumevanje navedene določbe PUP bi pomenilo, da PUP razmerja ali pravice, ki je predmet njegovega urejanja, ni uredil dokončno, temveč se pri tem sklicuje na predpis, ki še ne obstaja oziroma niti ni določeno, do katerega roka ga je treba izdati. Taka ureditev je po sodni praksi Ustavnega sodišča RS v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki obsega tudi načelo zaupanja v pravo.