Sodišče se s tožnico ne strinja, da bi mogla kot razlastitvena upravičenka na podlagi 92. člena ZUreP-1 javno korist za razlastitev izkazovati na drug način, ne le z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 – glede na to, da gre v obravnavanem primeru za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka tega člena: za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V 92. členu ZUreP-1 so namreč zgolj navedeni pogoji za razlastitev, med temi ugotovljena javna korist. Besedilo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 pa ob uporabi jezikovne metode tudi daje podlago za razlago določbe le v pomenu, da je javno korist za razlastitev mogoče izkazati le z ustreznim prostorskim aktom, tak pomen določbe pa tudi logično izhaja iz drugih členov tega zakona, ki urejajo razlastitev.
V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka kot operacijo prijavila nakup nove tehnološke opreme za izdelavo lesenih notranjih stopnic in polkrožnih notranjih vrat. Sporno je, ali gre pri izdelavi teh stopnic za nov proizvod, ki je rezultat lastnega razvoja tožeče stranke (v tem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do 20 točk) ali pa za nov proizvod, ki ni rezultat razvoja tožeče stranke (v tem primeru je tožeča stranka upravičena do 10 točk), kot je to ugotovila tožena stranka. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila uvedba novih proizvodov, to je notranjih stopnic, rezultat njenega lastnega razvoja. Na strani vlagateljev razpisa pa je, da izkažejo, v kakšno meri izpolnjujejo razpisne pogoje. Tožena stranka je ocenila vlogo tožeče stranke in listine, ki jih je le-ta priložila, sodišče pa njeno oceno sprejema kot pravilno.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - prag za dodelitev sredstev - zvišanje praga med postopkom - merila javnega razpisa - komisija za dodelitev sredstev - člani komisije - anonimnost članov
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže.
Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - stavbno zemljišče - čas pridobitve kapitala
Izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je bila predmet odsvojitve nepremičnina, pridobljena z graditvijo, in posledično na nepravilni uporabi 101. člena ZDoh-2 o času pridobitve kapitala.
ZPOP-1 člen 21. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 218.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisna merila
Jasno izdelano merilo „Inovativnost v povezavi z operacijo“ za pridobitev 17 točk terja predložitev dokazil, kar pa s strani tožeče stranke ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaznega sredstva o tem, da gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, prav tako tudi ni razvidno, da so temeljite izboljšave rezultat njene razvojne dejavnosti. Kot iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, bi morala tožeča stranka pri tem merilu za dosego željenega števila točk predložiti dokazila oziroma drugo dokumentacijo, kot so na primer tehnični opisi, načrti risbe, s čimer bi utemeljila izboljšavo kvalitete obstoječih izdelkov, to je razrez in robljenje ivernih plošč.
sodniška služba - ocena sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - prosti preudarek - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu
Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme.
Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
ZDen člen 19, 19/1, 19/1-1, 19/1-2, 19/1-4, 32, 32/2, 66, 66/1. ZUP člen 14.
denacionalizacija - ovire za vračilo nepremičnin v naravi - zazidano stavbno zemljišče - pristojnost denacionalizacijskega organa - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo ekonomičnosti postopka
Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Oprl se je na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Če je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.
Vračilo prejete BPP je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - javni razpis - razpisna merila - dopolnitev vloge
Merila javnega razpisa so bila transparentna. Pogoji za pridobitev točk pri posameznih merilih (tudi pri spornem merilu 6) so določno navedeni, tako da je po presoji sodišča na podlagi tega merila ocenitev vloge tožeče stranke v skladu s pogoji razpisa.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pozvati tožečo stranko na dopolnitev vloge, kolikor bi menila, da priložena pogodba ne zadostuje merilom iz razpisne dokumentacije. V postopku javnega razpisa gre za postopek, kjer se določila ZUP, ki se nanašajo na dopolnitev vlog, uporabljajo zgolj subsidiarno. V javnem razpisu je pod točko 12 določeno, da sklad lahko od prijavitelja zahteva dodatno dokumentacijo. Vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev iz razpisne dokumentacije, se kot neustrezne zavrnejo. Poziv k predložitvi dodatne dokumentacije se torej nanaša na primere nepopolne (manjkajoče) dokumentacije, za kar pa ne gre v tem primeru. Tožeča stranka je namreč predložila popolno vlogo z vso dokumentacijo in pogodbami in je s tem zadostila pogojem za nadaljnjo, vsebinsko oceno vloge. Tako tožena stranka ni imela pravne podlage da bi tožečo stranko pozvala k dopolnitvi vloge z ustrezno prodajno pogodbo.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - prosilec za azil
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.