brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - možnost razpolaganja z nepremičnino - podatki zemljiške knjige
Dolžnost organa, da po uradni dolžnosti zbira podatke in ugotavlja resnično stanje stvari, ne gre tako daleč, da bi bil dolžan preverjati resničnost podatkov, vpisanih v zemljiški knjigi, s pregledovanjem vpisnikov na istem ali drugih sodiščih (z namenom, da se ugotovi morebitno drugačno dejansko oziroma resnično stanje stvari), poleg tega pa se v sodnih vpisnikih niti ne vodijo podatki o lastništvu nepremičnin, da bi organ na tej podlagi lahko preveril, ali so podatki iz zemljiške knjige pravilni.
Okoliščina, da je stanovanje obremenjeno z osebno služnostjo sama po sebi še ne pomeni, da tožnica z njim ne more razpolagati, saj ji navedena služnost praviloma ne onemogoča odtujitve in obremenitve nepremičnine. Organ bi bil dolžan navedeno služnost upoštevati in nepremičnino izvzeti iz tožničinega premoženjskega stanja le, če bi tožnica izkazala upravičene razloge, iz katerih bi bilo razvidno, da je razpolaganje z nepremičnino omejeno, in na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da te omejitve tožnica oziroma njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji.
dohodnina - akontacija dohodnine - dohodek iz dejavnosti - rok za predložitev davčnega obračuna - prošnja za podaljšanje roka - opravičljivi razlogi za podaljšanje
Po določbah 52. člena ZDavP-2 morajo biti v predlogu navedeni opravičljivi razlogi za to, da zavezanec davčnega obračuna ne more predložiti v predpisanem roku, za takšne - opravičljive pa se štejejo utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in so obenem takšni, da preprečujejo predložitev obračuna v predpisanem roku. Poleg tega je izrecno določeno, da mora zavezanec navesti razloge in jih dokazati oziroma, če dokazov ne more ali še ne more predložiti, pojasniti, ter da mora vse to navesti oziroma dokazati že v predlogu.
Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.
Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom ZMZPP in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.
Če v davčnem smislu ni dokazana poraba sredstev za poslovni namen, se izplačani zneski štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svojih gospodarski (ekonomski) vsebini. Kot davčno upoštevni pa so le tisti poslovni dogodki, za katere ima davčni zavezanec verodostojno listino, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Poslovni dogodki se priznajo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek. Verodostojna listina pa je tista, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna, neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.
denacionalizacija - FIP - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - izključitveni razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin in tistih premičnih stvari, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (17. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 54. člena ZDen). Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen.
ZEKom-1 člen 142, 217, 218. ZUP člen 129, 213. OZ člen 120, 120/2, 120/3. ZVPot člen 22, 25.
telefonsko naročniško razmerje - dejanska uporaba storitev - nadomestilo - izpolnitev pogodbene obveznosti - splošni pogoji - varstvo potrošnika
Toženka je upravičeno zavrnila zahtevek tožnika, kar se nanaša na račun dveh klicev, opravljenih po porabi zakupljenih enot. Sedaj uveljavljena možnost o samodejno generiranem opozorilu pri prekoračitvi zakupljenih enot ne glede na znesek računa pa na v januarju 2016 možno opozarjanje s SMS sporočilom le v primeru prekoračitve zneska v višini 40,00 EUR (kar tožnik tudi sam navaja) ne vpliva.
Ne-navedba Splošnih pogojev uporabe storitev v reklamnih plakatih za uporabo storitve ne pomeni kršitve pogodbenih obveznosti med strankama oziroma naročniškega razmerja, saj so splošni pogoji sestavni del pogodbe.
Če tožnik meni, da je oškodovan, lahko to uveljavlja v sodnem postopku, kot določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1.
ZBPP člen 13, 13/1. ZUPJS člen 12, 12/1. ZDoh-2 člen 15, 18.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjsko stanje prosilca - občasni neperiodični dohodki - kmetijska subvencija
Pri ugotavljanju premoženjskega pogoja so relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po ZDoh-2, zato je tudi vračilo preveč plačanega davka prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca. Ttožena stranka je zato ravnala pravilno s tem, ko je upoštevala vračilo davka za leto 2016. Tako kmetijsko subvencijo kot tudi vračilo davka je tožena stranka pravilno obravnavala kot občasna, neperiodična dohodka tožnice.
davek od dobička iz kapitala - ugotavljanje davčne osnove - odsvojitev vrednostnih papirjev - naknadna vplačila - zastopanje
Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral prvostopenjski organ v predmetni zadevi davčno osnovo izračunati na način, da bi naknadna vplačila posebej upošteval pri nabavni vrednosti kapitala. Po presoji sodišča se naknadna vplačila ne vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2. Tukajšnje sodišče je že v sodbi I U 1248/2015 z dne 8. 11. 2016 zavzelo stališče, da se z naknadnimi vplačili ne povečata osnovni kapital družbe in družbenikov poslovni delež, kljub siceršnjemu povečanju premoženja družbe. Navedenemu stališču sledi sodišče tudi v obravnavani zadevi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51-4.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba III - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji (hrvaški Zakon o azilu), zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Lahko sicer, da bivalne razmere v namestitvenem centru Porin niso najboljše, vendar tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ki bi narekovale uporabo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.
Sistemske pomanjkljivosti so objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, pri čemer pa sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je šele v tožbi navedel naslove določenih člankov oziroma spletne strani, iz katerih naj bi izhajale določene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški, teh člankov pa ni predložil. Obstoja utemeljenih domnev oz. poročil o sistemskih pomanjkljivostih, ugotovljenih z dokumenti bodisi organov EU ali ESČP ali pa UNCHR, pa ne izkazujejo niti tožbene navedbe.
ZDavP-2 člen 146, 157, 157/5. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4, 6, 19.
Za izterjavo zadošča, da je plačilni nalog izdan in da je s strani njegovega izdajatelja opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nesporno. Z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa je izrecno predpisano, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
URS člen 15, 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 4/1, 4/2, 36, 36/1, 36/1-4.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - sklep o prenehanju delovnega razmerja - dekan
Tožnik bi imel z vrsto tožbe, kakršno je vložil v konkretnem primeru, dostop do sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 pod pogojem, da bi v tožbi izkazal oziroma da bi sodišče lahko ugotovilo, da tožnik nima za varstvo pravic, za katere meni, da so mu kršene, drugega sodnega varstva. Standard, kriterij oziroma procesno predpostavko „drugo sodno varstvo“ pa je Ustavno sodišče obrazložilo tako, da mora sodišče ob presoji te procesne predpostavke ugotoviti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo tudi učinkovito.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se ta akt o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi kakorkoli nanašal na opravljanje oziroma prenehanje mandata dekana.
Tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za sprejem tožbe na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v obravnavo, ker je za vse zatrjevane kršitve pravic tožnika, razen glede morebitnega predčasnega prenehanja mandata, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, zagotovljeno učinkovito in primarno sodno varstvo pred delovnim sodiščem.
Za gradnjo k legalnemu objektu prizidanega objekta tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da gre za nelegalno gradnjo.
Dimenzije in etažnost objekta so v inšpekcijski odločbi namenjene zgolj konkretizaciji sporne gradnje. Izrek izpodbijane odločbe je dovolj jasen, da je mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri objekt je sporna gradnja, tožnik pa tudi sicer, razen da navaja svoje mere objekta, ni ponudil nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegove trditve o napačno ugotovljenim dimenzijah.
V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti ostala tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da je sodišče ne more obravnavati. Tožnik v dopolnitvi ni določno navedel upravnega akta, ki ga izpodbija v upravnem sporu, tudi iz navedb v tožbi ni mogoče razbrati, kateri je izpodbijani akt. Prav tako tožnik ni navedel v čem in kako naj se upravni akt odpravi.
evidentiranje urejene meje - mejna obravnava - zapisnik mejne obravnave - nestrinjanje s potekom predlagane meje
Uporaba domneve iz petega odstavka 31. člena ZEN je dopustna le, kolikor iz zapisnika izhaja, da je bil prisotni mejaš, ki se z mejo ne strinja, pozvan, da pokaže drugačen potek meje, kar pa v konkretni zadevi iz zapisnika ne izhaja.
Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati.
ZDen člen 32, 32/2. ZPVAS člen 8, 8/3. SPZ člen 8, 39.
agrarna skupnost - denacionalizacija - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev podržavljenega premoženja članom agrarne skupnosti - lastninska pravica na vrnjenem zemljišču - poprava krivic
V obravnavnem primeru tožnica zatrjuje in dokazuje, da je objekta na zemljiščih parc. št. 1037/5 in 1040/21 zgradila s svojimi sredstvi. Tem navedbam prizadeta stranka niti izrecno ne oporeka. Glede na tako zatrjevano dejansko stanje pa bi bilo v nasprotju z navedenim namenom drugega odstavka 32. člena ZDen, da bi bila tožničina zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi zavrnjena samo zato, ker ni izkazala pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na objektih iz 39. člena SPZ (ki ga, kot rečeno, niti ni mogla izkazati).
Dejstvo, da naj bi šlo za nepremičnine v lasti fizičnih oseb, ne izhaja niti iz zemljiške knjige, tej ugotovitvi pa nasprotuje tako tožnica, kot tudi lastniki objektov, v katerih lasti naj bi bile tudi navedene nepremičnine.
Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.
V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.
ZVO-1 člen 51. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2006) člen 3.
okoljevarstveno soglasje - odpadki - postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja - obvezna presoja vplivov na okolje
Za odločitev, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje, ni bistveno, da namerava tožnik odpadke predelovati po metodi R5, temveč že samo dejstvo, da namerava predelovati odpadke (kar velja tudi za inertne odpadke).
ZVO-1 člen 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (2008) člen 2, 2/9, 8, 8/6.
inšpekcijski postopek - ukrep okoljskega inšpektorja - ravnanje z odpadki - zemeljski izkop - okoljevarstveno dovoljenje
Tožnica je poseg v obliki vnosa zemeljskega izkopa izvedla brez ustreznega upravnega dovoljenja, zato izrečenega ukrepa ni bilo treba utemeljevati še z uporabo šestega odstavka 8. člena Uredbe. Kljub temu pa sodišče še dodaja, da je bila navedena določba glede na okoliščine primera pravilno uporabljena.