DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014173
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nesrečno naključje
Tožnica (učiteljica) se je poškodovala na delu. Pri varstvu učencev podaljšanega bivanja ji je v telovadnici v glavo priletela žoga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Po uveljavljeni sodni praksi žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, saj ta ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu. Igra z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva. Tožnica bi zato morala računati s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, v katerem se je gibala sama, zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila. Zato je tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Delavec je upravičen do odpravnine v višini 10 povprečnih mesečnih (bruto) plač zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je ta del odpravnine neobdavčen in od njega delodajalec ni dolžan obračunati niti davkov niti prispevkov. Od odpravnine, ki ta znesek presega, pa je treba obračunati in plačati davke in prispevke, tako da je delavec upravičen le do izplačila neto zneska ter do zamudnih obresti od neto zneska.
Stečajni upravitelj je v imenu tožene stranke v celoti priznal terjatev tožnika. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (352/1 čl. ZPP).
neupravičena pridobitev - uporabnina za nepremičnino - preprečitev souporabe nepremičnine - zahteva za souporabo nepremičnine
Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
ZPP člen 182, 182/3. OZ člen 619. ZDPra člen 16, 16/1.
podrejeni zahtevek – pogodba o delu – podjemna pogodba – kršitev pogodbe – odstop od pogodbe – stroški postopka – stroški zastopanja državnega pravobranilstva
Če bi prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, o podrejenem zahtevku sploh ne bi bilo smelo odločati (točka II izreka), saj bi moralo ugoditi že glavnemu zahtevku. O odločitvi o podrejenem zahtevku ni pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zgolj razveljavilo. O podrejenem zahtevku pa mu ni bilo več treba odločiti.
Pri pogodbi o delu je bistveni del podjemnikove obveznosti v tem, da opravi posel, naročnikove pa plačilo. Ta pravna ureditev je dispozitivna in jo stranki lahko po svoji volji spreminjata. Kot glavno obveznost, poleg obveznosti, opraviti posel, lahko dogovorita še kakšno drugo obveznost.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.
ZPP člen 182, 182/3. ZDR člen 72, 72-6, 75, 75-1, 111, 111-1, 111-2, 118.
eventualna kumulacija zahtevkov - navidezna kumulacija zahtevkov - absolutna bistvena kršitev - nasprotje v izreku - odpoklic s funkcije - prokurist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in je kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker izvedenec psihiater mag. V.R. ni bil na glavni obravnavi neposredno zaslišan. Ti očitki niso utemeljeni, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca prebrano v soglasju s strankami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovora obeh obdolžencev, izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je tudi utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
STEČAJNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0081450
EKČP člen 6. URS člen 22. ZFPPIPP člen 44b, 44b/2, 44c, 44c/1, 44r, 44o, 44t, 457, 457/1, 466, 466/1, 479.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - upnik s statusom tuje pravne osebe - priznanje tuje sodne odločbe - splošna pravna načela - načela mednarodnega prava
Tuji upnik ima v domačem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki ga vodi sodišče Republike Slovenije s smiselno uporabo določb tretjega poglavja tega zakona, enak položaj in enake pravice opravljati procesna dejanja v tem postopku kot domači upniki.
V ZFPPIPP kot specialnem predpisu, je določena večina soglasij upnikov, na podlagi katerih sporazum začne veljati tudi za upnike, ki sporazuma niso podpisali. Določila pogodbenega prava, po katerih pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ne pridejo v poštev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršeno načelo pogodbene svobode in splošna načela zasebnega prava, o učinkovanju pogodb med pogodbenima strankama.
Postopek preventivnega prestrukturiranja je namenjen odpravi vzrokov, zaradi katerih bi lahko dolžnik postal insolventen. Z uresničitvijo namena tega postopka, pa je boljši tudi upnikov položaj. Če bi bil začet drug postopek zaradi insolventnosti (predvsem stečajni postopek), bi se upnikov položaj lahko še bistveno poslabšal. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da je v ZFPPIPP določen postopek preventivnega prestrukturiranja v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli in univerzalnimi pravnimi dokumenti.
Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).
podjemna pogodba – delna neizpolnitev – stvarne napake – pregled izvršenega dela – napake izvršenega posla – naročnikove pravice glede napak izvršenega posla – grajanje napak
OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ ga pozna in ureja le zelo skromno v členu OZ, ki ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0074778
URS člen 26, 26/1. OZ člen 164, 376, 1060. ZIZ člen 10, 10/1, 17.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - groba kršitev sodniške dolžnosti - razlaga prava - odstop od kasneje ustaljene sodne prakse - tek zamudnih obresti - izčrpanost pravnih sredstev - vzročna zveza - izvršilni postopek - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete
Sodnik ravna protipravno le, če je sodniško dolžnost kršil grobo: razlaga pravo samovoljno, očitno napačno ugotovi dejansko stanje, je pri odločanju podkupljen in podobno. Razlaga prava pa še ni samovoljna zgolj zato, ker odstopa od kasneje ustaljene sodne prakse vselej, kadar same vsebine materialnega prava ni mogoče ugotoviti z jezikovno razlago in ta ne vodi do nedvoumnih izidov.
Odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča je izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo.
Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) ni v roku odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnica v spornem obdobju ni v celoti prejela plač, regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter dodatkov k plači za delo v posebnih pogojih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena ZFPPIPP šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.
DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014537
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/2, 34, 34/4, 34a. ZPP člen 105a.
sodna taksa za pritožbo - plačilo sodne takse - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeča stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala predpisane sodne takse, zato je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 34. člena ZST-1 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse. Tožeči stranki je bilo obvestilo o pošiljki puščeno v hišnem predalčniku 16. 2. 2015 in je od tega dne tekel 15 dnevni rok za prevzem obvestila. Ta rok se je iztekel 3. 3. 2015. Od takrat naprej je tekel 15 dnevni rok za plačilo sodne takse za pritožbo, ki se je iztekel 18. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je že 16. 3. 2015 izdalo sklep, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, zato je postopek s pritožbo ustavilo. Iz listin v spisu izhaja, da je bil 19. 3. 2015 obdelan podatek, da je tožeča stranka plačala sodno takso v znesku 33,00 EUR, ni pa jasno, ali je tožeča stranka sodno takso dejansko plačala do 18. 3. 2015, ko se je iztekel 15 dnevni rok za plačilo sodne takse. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik sodne takse ni plačal v roku, preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Ocena delovne uspešnosti „dobro“ glede na šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. To pomeni, da javni uslužbenec dela tako, kot se od njega pričakuje in pri svojem delu ne odstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Glede na to, da je bilo pri tožnikovem delu v ocenjevalnem obdobju zaznati tako pozitivne kot negativne elemente, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v tem letu. Tožnikova ocena je temeljila na ugotovljeni kvaliteti dela, ki ga je opravljal in ni bila rezultat slabih odnosov z nadrejenimi. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni tožnikovega dela, in da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delo tožnika v spornem ocenjevalnem obdobju, ni utemeljen.