plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - stranska intervencija - dopustitev stranske intervencije
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. (kamor je bil tožnik v času nezgode napoten in na naslovu katerega je prišlo do nezgode) nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in E. d.d. (zavarovalnica) zmagata toženi stranki. Pravnega interesa ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o., ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta (kot toženo stranko) še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo na to, da ima družba A. d.o.o. pravni interes za izid tega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - škoda, ki izhaja iz zakonite dejavnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine
Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.
Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.
tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba - predložitev dokazil o porabi prejetih sredstev
Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek). Tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre ni predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči niti tega ni storil do ponovne vložitve vloge. Zato je sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči neutemeljen.
Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013779
ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131, 131/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - nepremoženjska škoda - varovanje dostojanstva delavca pri delu - protipravno ravnanje
Tožnikova nadrejena tožnika ni trpinčila z zmerjanjem, uporabo žaljivih besed, ustrahovanjem, grožnjami ali poniževanjem in ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Zmotno je stališče pritožbe, da že postavljena diagnoza „mobbing na delovnem mestu“, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, predstavlja ugotovitev o obstoju mobbinga oziroma trpinčenja tožnika na delovnem mestu v tem sporu. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (izvidi psihiatra) in sodbe, v kateri je bil predmet spora zaključek bolniškega staleža, namreč ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing ali trpinčenje.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožniku zatrjevane premestitve ponujene iz organizacijskih razlogov z namenom racionalizacije poslovanje tožene stranke in ne zaradi namernega izločanja tožnika iz poslovalnice, v kateri je bil zaposlen. Zato so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnika, da je podano šikaniranje zaradi ponujenih premestitev na druga delovna mesta.
odlog plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki opravičujejo odlog plačila sodne takse za pritožbo. Tožnik prejema delno invalidsko pokojnino v znesku 367,36 EUR mesečno in je v Poslovnem registru Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik z dohodkom 35.857,00 EUR v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2013 ter je lastnik nepremičnine, v kateri živi. Vendar iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 izhaja, da ima tožnik kot s. p. za 195.535,00 EUR dolgoročnih obveznosti. Na podlagi teh okoliščin tožnik izpolnjuje pogoje za odložitev plačila sodne takse za pritožbo do izdaje odločbe sodišča, saj glede na dolgoročne obveznosti, ki jih ima, ne zmore takojšnjega plačila sodne takse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se plačilo sodne takse za pritožbo odloži do izdaje odločbe sodišča.
Tožnica zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugovora ni vložila, zato je bila glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZST-1 sodno takso dolžna plačati v roku iz plačilnega naloga (15 dni od vročitve plačilnega naloga). Ker tožnica tega ni storila, se v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je revizija, ki jo je vložila tožnica, umaknjena.
ZPP člen 149, 149/1, 149/6, 149/8. ZDR člen 85, 85/2, 110.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vabilo na zagovor - vročitev - vročilnica - napaka pri izpolnjevanju vročilnice
Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno dne 20. 2. 2012, ker mu ni bilo vročeno v skladu s pravili ZDR in ZPP (datum vročitve na vročilnici je vpisal vročevalec in ne tožnik, datum je zapisan s številkami, ne z besedo). Delodajalec mora delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, kar pa ne pomeni, da mora to storiti na vročilnici, ki je po ZPP namenjena za vročanje sodnih pisanj, temveč lahko to stori na kakšen drug ustrezen način. Sicer pa že določilo šestega odstavka 149. člena ZPP vsebuje pravila za primer, ko je v vročilnici netočno zapisan datum vročitve. V takšnih primerih se pisanja ne štejejo za nevročeno, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje dejansko vročeno. Vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in napaka pri izpolnjevanju vročilnice (da je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec in ne tožnik) nima za posledico domnevne nevročitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik.
Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
ZPP člen 182, 182/3. ZDR člen 72, 72-6, 75, 75-1, 111, 111-1, 111-2, 118.
eventualna kumulacija zahtevkov - navidezna kumulacija zahtevkov - absolutna bistvena kršitev - nasprotje v izreku - odpoklic s funkcije - prokurist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in je kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker izvedenec psihiater mag. V.R. ni bil na glavni obravnavi neposredno zaslišan. Ti očitki niso utemeljeni, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca prebrano v soglasju s strankami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovora obeh obdolžencev, izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je tudi utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
neupravičena pridobitev - uporabnina za nepremičnino - preprečitev souporabe nepremičnine - zahteva za souporabo nepremičnine
Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.
pravni učinki postopka zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja - pogojno pridobljena zastavna pravica - postopek prisilne poravnave - ustavitev postopka zavarovanja
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventnosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074798
ZGD-1 263, 515, 515/6. OZ člen 6, 837. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora - opravljanje nalog - ravnanje v dobro družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - trditveno in dokazno breme - domneva o vzročni zvezi - kršitev nalog - elementi odškodninske odgovornosti - zakonsko predvidena ekskulpacija - višina odškodnine - del kupnine - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - posredniška pogodba
Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.
Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.
Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.
V skladu z 81. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-1 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. Pri tožniku, rojenemu 3. 11. 1965, je bilo ugotovljeno, da je prišlo določenega dne zaradi poškodbe izven dela do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Tožnik tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije po 81. členu ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije utemeljen.