Če asignat ali asignatar asignacijo odklonita, asignacija ne učinkuje. Asignatarju se ni treba strinjati z asignacijo oziroma jo sprejeti, čeprav je upnik asignanta, lahko je le odškodninsko odgovoren, če ne obvesti asignanta o zavrnitvi asignacije.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 89, 89/1, 89/1-1., 200, 200/3 ZDR člen 87, 87/3. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - fikcija vročitve - sprememba predpisa - prepozna tožba - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.
Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).
Glede taksne obveznosti za razširitev tožbe je potrebno uporabiti prehodno določbo 26. člena ZST-1B. Ta določa, da se za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, takse plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Taksna obveznost za razširitev tožbe je nastala ob njeni vložitvi 30. 1. 2015, torej po uveljavitvi ZST-1B, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo, da plača sodno takso od zneska, za katerega je povišal tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, saj je ta bil izdan v skladu z določbami ZST-1B.
Sodišče prve stopnje je sklep o domiku izdalo takoj po pridobitvi odločbe upravne enote, iz katere smiselno izhaja, da odobritev domika ni potrebna, ker ne gre za kmetijska zemljišča, ne da bi počakalo oz. sploh preverilo, ali je navedena upravna odločba že dokončna. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da je potrebno sedmi odstavek 189. člena ZIZ, v skladu s katerim sodišče sklep o domiku izda šele potem, ko ponudnik pridobi z zakonom predpisano odobritev prodaje, razumeti tako, da mora biti odobritev pravnega posla dokončna. Smiselno enako mora veljati tudi v primeru, ko upravna enota vlogo za odobritev pravnega posla zavrže.
plačilo razlike v plači - regres za letni dopust - odpravnina - vrnitev v prejšnje stanje - upravičenost razloga
Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Bolezen je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa mora biti nenadna in takšne vrste, da onemogoči opravo procesnega dejanja. Bolezen pooblaščenca tožene stranke ni bila taka, poleg tega pooblaščenec tožene stranke tudi ni predložil zdravniškega izvida. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
odlog plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki opravičujejo odlog plačila sodne takse za pritožbo. Tožnik prejema delno invalidsko pokojnino v znesku 367,36 EUR mesečno in je v Poslovnem registru Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik z dohodkom 35.857,00 EUR v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2013 ter je lastnik nepremičnine, v kateri živi. Vendar iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 izhaja, da ima tožnik kot s. p. za 195.535,00 EUR dolgoročnih obveznosti. Na podlagi teh okoliščin tožnik izpolnjuje pogoje za odložitev plačila sodne takse za pritožbo do izdaje odločbe sodišča, saj glede na dolgoročne obveznosti, ki jih ima, ne zmore takojšnjega plačila sodne takse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se plačilo sodne takse za pritožbo odloži do izdaje odločbe sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022555
OZ člen 404. ZFPPIPP člen 442, 442/6.
odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe - regresna pravica družbenika - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - pravnomočno razsojena stvar - predhodno vprašanje
Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.
Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi.
V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 8, 13, 15. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 47, 47-1.
lastnost zavarovanca - ugotovitev lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - delovni spor - pravnomočno ugotovljeno delovno razmerje - sprememba lastnosti zavarovanca za nazaj
Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja vključil v obvezno zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik, naknadno pa je bilo za obdobje tega zavarovanja (s sodno poravnavo v delovnem sporu) vzpostavljeno pravno razmerje (delovno razmerje), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča oziroma s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Ker je bil tožniku s sodno poravnavo priznan obstoj delovnega razmerja brez prekinitve, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ima tožnik v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.
ZPP člen 116, 117, 117/2, 142, 142/1, 142/3, 142/4.
lastnost zavarovanca - vabilo stranki na narok - vročanje - osebna vročitev - vrnitev v prejšnje stanje
Ker tožnica vabila za glavno obravnavo v predvidenem 15 dnevnem roku ni dvignila, se šteje, da ji je bilo vabilo vročeno na dan, ko ji je bilo vabilo puščeno v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožnica pravilno vabljena in opravilo narok za glavno obravnavo, katerega se je udeležila pooblaščenka tožene stranke.
Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica v času, ko je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, v tujini, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v 116. členu ureja vrnitev v prejšnje stanje. Tako lahko stranka, če je zamudila narok, pri sodišču prve stopnje poda predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Določeni so roki, saj mora tak predlog stranka vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok oziroma, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP). Tožnica takega predloga ni podala, temveč je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 243, 289. ZFPPIPP člen 59, 301.
stečaj – prekinitev pravdnega postopka – nastanek pravnih posledic zaradi začetka stečaj neg a postopka – prepoved opravljanja pravdnih dejanj – procesna dejanja – izvajanje dokazov pred preizkusom terjatev s strani stečajnega upravitelja – dokaz z izvedencem – nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve – prijava in preizkus terjatev
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne sme opravljati procesnih dejanj. Procesno dejanje sodišča je vsako voljno dejanje sodišča, s katerim ustanovi, spremeni ali odpravi procesno pravno razmerje. Dokaz z izvedencem izvaja sodišče samo. Njegovo izvajanje je nedvomno procesno dejanje. Sodišče torej med prekinitvijo postopka tega ne sme početi.
Pravila stečajnega prava podeljujejo upniku pravico do prijave terjatev, stečajnemu upravitelju pa nalagajo preizkus takšnih terjatev. Priznana terjatev se potem izplača iz razdelitvene mase. Če je v stečajnem postopku prijavljena terjatev priznana, se stečajni dolžnik izogne nadaljevanju morebiti še dolgotrajnega in dragega, sicer še pred stečajnim postopkom zoper sebe začetega pravdnega postopka. Izvajanje dokazov, dokler ni jasno, ali bo stečajni upravitelj sploh prerekal terjatev, torej ne bi imelo nobenega smisla.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - stranska intervencija - dopustitev stranske intervencije
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. (kamor je bil tožnik v času nezgode napoten in na naslovu katerega je prišlo do nezgode) nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in E. d.d. (zavarovalnica) zmagata toženi stranki. Pravnega interesa ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o., ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta (kot toženo stranko) še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo na to, da ima družba A. d.o.o. pravni interes za izid tega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0004067
OZ člen 131, 631.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - vnovčitev bančnih garancij
Potem, ko se je tožbeni zahtevek pokazal kot neutemeljen na pravni podlagi po 631.členu OZ, je potrebno presojati sporno razmerje na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke skladno z določbo 131.člena OZ in iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, ker pravdni stranki nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju, vendar pa obstaja zaradi specifične situacije, ko je tožeča stranka delovala kot sodelavec podjemnika, ki je imel sklenjene podjemne pogodbe s toženo stranko na podlagi izvajanja del v javnem interesu (izgradnja avtocest) in ko se delovanje tožeče stranke odraža v rezultatu dela, ki ga zasleduje ta javni interes ( v izgrajeni avtocesti), močna medsebojna povezanost sedaj pravdnih strank, čeprav na nepogodbeni povezanosti, ta pa ima svoj izvor v pogodbenih zavezah naročnikov tožeče stranke s toženo stranko.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tako glede protipravnih ravnanj tožene stranke -ali so bile zagotovljene bančne garancije za dobro pogodbeno izvedbo del (ki zajemajo tudi garancijo za plačilo podizvajalcev) in če so bile, do kdaj so veljale in ali so tedaj pri toženi stranki že bili zahtevki tožeče stranke za plačilo in do tedaj tudi poziv tožeče stranke za plačilo iz bančnih garancij, kar vse je bistveno za presojo očitane odškodninske odgovornosti toženi stranki v povezavi z bančnimi garancijami.
ZST-1 člen 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pisna izjava o premoženjskem stanju - nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje bi moralo s predlogom dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ker mu predpisana izjava o premoženjskem stanju ni bila priložena, ravnati kot z nepopolno vlogo in ga najprej pozvati na njeno dopolnitev.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.