PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC0004030
ZPrCP člen 8, 8/1.
odgovornost lastnika vozila za prekršek - prekoračitev hitrosti
Zakonske določbe po katerih se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil, ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi sodišče prepričati, da tega prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravica uporabe vozila nalaga zgolj predložitev razbremenilnih dokazov. Ko pa take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi res izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženec pa se kot lastnik lahko razbremeni odgovornosti že takrat, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška.
Drži, da sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, vendar pa je potrebna skrbna presoja podanega dokaznega predloga, katerega pa je sodišče dolžno izvesti takrat, če predlagatelj le-tega z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Zavrnitev takega dokaza pa mora biti ustrezno in logično obrazložena. Obdolženec je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu lahko bila izvedba tako predlaganega dokaza v korist, saj je celo priložil izjavo predlagane priče z njenim podpisom, v katero pa je prvostopno sodišče podvomilo in je tak dokazni predlog zavrnilo, ker se je očitno zadovoljilo že z izvedbo (ključnega) dokaza - izvedenskim mnenjem (in dopolnitvijo le-tega), sodnega izvedenca za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer.
V postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu dokazuje zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik tudi podpiše, v vsakem drugem primeru pa je poslujoči policist dolžan odrediti nadaljnji preizkus bodisi z etilometrom ali pa odrediti celo strokovni pregled. Indikatorji so povsem dovoljena sredstva za hitro ugotavljanje storilčeve psihofizične sposobnosti - alkoholiziranosti takrat, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga indikator pokaže, tudi strinja.
Vožnja pod vplivom alkohola s stopnjo, ki presega 0,52 mg/l je eden težjih prekrškov, zaradi katerega je zakonodajalec po lastni presoji predpisal tudi izrek stranske sankcije v maksimalnem številu 18 KT. To pomeni, da je tako presojo, ali je za konkretno ravnanje izrek stranske sankcije KT utemeljen, opravil že sam zakonodajalec in nikakor ni v pristojnosti sodišča, da bi v vsakem posamičnem primeru ugotavljalo, ali je bila s konkretnim prekrškom, ki se obravnava, povzročena nevarnost za nastanek hude posledice.
Tožnica zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugovora ni vložila, zato je bila glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZST-1 sodno takso dolžna plačati v roku iz plačilnega naloga (15 dni od vročitve plačilnega naloga). Ker tožnica tega ni storila, se v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je revizija, ki jo je vložila tožnica, umaknjena.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
STEČAJNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0081450
EKČP člen 6. URS člen 22. ZFPPIPP člen 44b, 44b/2, 44c, 44c/1, 44r, 44o, 44t, 457, 457/1, 466, 466/1, 479.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - upnik s statusom tuje pravne osebe - priznanje tuje sodne odločbe - splošna pravna načela - načela mednarodnega prava
Tuji upnik ima v domačem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki ga vodi sodišče Republike Slovenije s smiselno uporabo določb tretjega poglavja tega zakona, enak položaj in enake pravice opravljati procesna dejanja v tem postopku kot domači upniki.
V ZFPPIPP kot specialnem predpisu, je določena večina soglasij upnikov, na podlagi katerih sporazum začne veljati tudi za upnike, ki sporazuma niso podpisali. Določila pogodbenega prava, po katerih pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ne pridejo v poštev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršeno načelo pogodbene svobode in splošna načela zasebnega prava, o učinkovanju pogodb med pogodbenima strankama.
Postopek preventivnega prestrukturiranja je namenjen odpravi vzrokov, zaradi katerih bi lahko dolžnik postal insolventen. Z uresničitvijo namena tega postopka, pa je boljši tudi upnikov položaj. Če bi bil začet drug postopek zaradi insolventnosti (predvsem stečajni postopek), bi se upnikov položaj lahko še bistveno poslabšal. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da je v ZFPPIPP določen postopek preventivnega prestrukturiranja v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli in univerzalnimi pravnimi dokumenti.
Tožniku kot uživalcu starostne pokojnine, pridobljene po ZPIZ/92, je bila po prenehanju uživanja delne starostne pokojnine pokojninska dajatev zakonito odstotno povečana za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0074778
URS člen 26, 26/1. OZ člen 164, 376, 1060. ZIZ člen 10, 10/1, 17.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - groba kršitev sodniške dolžnosti - razlaga prava - odstop od kasneje ustaljene sodne prakse - tek zamudnih obresti - izčrpanost pravnih sredstev - vzročna zveza - izvršilni postopek - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete
Sodnik ravna protipravno le, če je sodniško dolžnost kršil grobo: razlaga pravo samovoljno, očitno napačno ugotovi dejansko stanje, je pri odločanju podkupljen in podobno. Razlaga prava pa še ni samovoljna zgolj zato, ker odstopa od kasneje ustaljene sodne prakse vselej, kadar same vsebine materialnega prava ni mogoče ugotoviti z jezikovno razlago in ta ne vodi do nedvoumnih izidov.
Odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča je izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013779
ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131, 131/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - nepremoženjska škoda - varovanje dostojanstva delavca pri delu - protipravno ravnanje
Tožnikova nadrejena tožnika ni trpinčila z zmerjanjem, uporabo žaljivih besed, ustrahovanjem, grožnjami ali poniževanjem in ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Zmotno je stališče pritožbe, da že postavljena diagnoza „mobbing na delovnem mestu“, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, predstavlja ugotovitev o obstoju mobbinga oziroma trpinčenja tožnika na delovnem mestu v tem sporu. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (izvidi psihiatra) in sodbe, v kateri je bil predmet spora zaključek bolniškega staleža, namreč ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing ali trpinčenje.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožniku zatrjevane premestitve ponujene iz organizacijskih razlogov z namenom racionalizacije poslovanje tožene stranke in ne zaradi namernega izločanja tožnika iz poslovalnice, v kateri je bil zaposlen. Zato so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnika, da je podano šikaniranje zaradi ponujenih premestitev na druga delovna mesta.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 89, 89/1, 89/1-1., 200, 200/3 ZDR člen 87, 87/3. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - fikcija vročitve - sprememba predpisa - prepozna tožba - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.
Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) ni v roku odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnica v spornem obdobju ni v celoti prejela plač, regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter dodatkov k plači za delo v posebnih pogojih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena ZFPPIPP šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.
SPZ člen 128, 128/1, 136, 141, 141/1, 146, 146/1, 146/2, 147, 147/1, 147/3, 147/4, 153. ZFPPIPP člen 19, 19/1.
maksimalna hipoteka - vrstni red poplačila - več maksimalnih hipotek - nepremičnina - stečajni postopek - ločitvena pravica - prijava terjatve - konkretizacija zavarovane terjatve
Dopustna je ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku.
Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste. Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko , mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je spornega dne huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih) ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je zadržal pri sebi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.
podjemna pogodba – delna neizpolnitev – stvarne napake – pregled izvršenega dela – napake izvršenega posla – naročnikove pravice glede napak izvršenega posla – grajanje napak
OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ ga pozna in ureja le zelo skromno v členu OZ, ki ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.