OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0082562
OZ člen 165, 336, 336/1, 352, 352/1. ZKP člen 538, 539, 539/1, 542, 542/1.
odškodninska odgovornost države - razmerje med ZKP in OZ - zastaranje - tek zastaralnega roka - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - čast in dobro ime - odškodnina za premoženjsko škodo - upravičenec do odškodnine - zaseg avtomobila - lastnik vozila - pomanjkanje aktivne legitimacije
Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi nezakonitega odvzema prostosti avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi. Sodišče prve stopnje je za materialnopravno izhodišče pravilno vzelo določbo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, ki določa, da ima pravico do povrnitve škode tisti, komur je bila neutemeljeno odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. Četrti odstavek istega člena v postopku za povrnitev škode predvideva smiselno uporabo določb XXXII. poglavja ZKP, med katerimi je tudi določba 1. odstavka 539. člena ZKP, ki začetek teka triletnega zastaralnega roka veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. Omenjena določba je lex specialis v razmerju do določb OZ, ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve. Zaradi navedenega razmerja med zakonoma je bilo treba najprej presoditi, ali ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje uporabo določbe 1. odstavka 539. člena ZKP glede začetka teka zastaranja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi določba prišla v poštev zgolj v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o obnovi ali zahtevi za varstvo zakonitosti pa pravnomočno oproščen (538. člen ZKP), in v primeru zakonitega pripora, ki se kasneje zaradi pravnomočnosti izdane oprostilne sodbe izkaže za neupravičenega oziroma neutemeljenega (1. točka 1. odstavka 542. člena ZKP). V obeh primerih šele pravnomočna odločba, ugodna za obdolženca, povzroči, da postane prej zakonito ravnanje neutemeljeno.
Oškodovanec/obdolženec lahko v primeru nezakonitega odvzema prostosti zahteva odškodnino takoj, ne glede na izid kazenskega postopka. Specialna določba 1. odstavka 539. člena ZKP za vprašanje zastaranja ni uporabna za konkretni primer, zato materialnopravno podlago predstavljajo določbe OZ.
najemna pogodba - obveznost plačila najemnine in stroškov - dogovor o načinu plačevanja - upnikova zamuda - dolžniška zamuda
Način plačevanja najemnine so stranke dogovorile v pogodbi. Takrat sta dolžna toženca najemodajalcu izročiti tudi potrdila o plačilu stanovanjskih stroškov, ki sta jih dolžna sproti poravnavati.
Upnikova zamuda nima učinka na obstoj same obveznosti dolžnika, temveč so njene posledice zgolj v prenehanju dolžniške zamude, na upnika preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari in prenehajo teči obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00003043
OZ člen 247.
najemna pogodba - začetek učinkovanja pogodbe - odložni pogoj - pogodbena kazen zaradi neizpolnitve pogodbe - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage - nesklepčna tožba - neodpravljiva nesklepčnost
Med pravdnima strankama ni sporno (niti ni sporno v pritožbi), sploh pa gre, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, za splošno znano dejstvo: do odprtja nakupovalnega centra, kjer se nahaja predmet najema, ni prišlo. Ker sta pogodbeni stranki predajo predmeta najema vezali na izpolnitev tega pogoja (šele ob njegovi izpolnitvi pa nanj, v primeru zamude/kršitve roka, dolžnost plačila pogodbene kazni), je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pogodbena določila ne dajejo nikakršne opore za sklep, da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, da tožena stranka nakupovalnega centra ne bi zgradila ali odprla, temveč je dogovorjena izključno za primer zamude pri predaji predmeta najema, kar pa je vezano na izpolnitev pogoja, ki se (še) ni uresničil.
zaslišanje strank – preložitev naroka – koristi otroka
Čeprav je morebitna neobvestitev stranke o naroku s strani odvetnika stvar njune komunikacije oz. njunega razmerja to ne preprečuje presoje sodišča, da glede na okoliščine primera oceni, ali bo zaslišalo samo eno stranko, ali pa obe, četudi bi to terjalo izvedbo še enega naroka, še zlasti ko gre za družinski spor, kjer se posebej varujejo koristi mladoletnega otroka.
ZASP člen 146, 147. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 76, 76/1.
kršitev avtorske pravice – neupravičena uporaba glasbenih del – plačilo avtorskega honorarja – plačilo DDV
V skladu s 1. točko 1. odstavka 76. člena ZDDV-1 mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo nabavo blaga ali storitev.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku, na katerega se pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v 4. členu tudi sklicuje. Vendar pa tarifa ne predpisuje obveznosti plačila DDV, kar pomeni, da višjega zneska, kot je določen v tarifi, tožeča stranka toženi stranki, ob tem da prenos davčnega bremena na toženo stranko ni izkazan, ne more zaračunati.
Določilo 6b. člena ZST-1 (s svojo domnevo) varuje taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, a je ponudnik bančnih storitev plačilo dejansko izvedel šele kasneje oziroma je plačilo na prehodni podračun sodišča iz kakega drugega razloga prispelo šele v roku 3 dni po poteku roka za plačilo sodne takse. Vendar pa je že iz samega besedila omenjene določbe jasno razvidno, da se z njo rok za plačilo sodne takse ne podaljšuje še za tri (delovne) dni.
ZIZ člen 43, 46, 46/4, 67. ZPP člen 154, 155, 156, 158, 188, 411.
stroški postopka - postopek izvršbe - izvršitev sklepa o izvršbi pred pravnomočnostjo - umik predloga za izvršbo po rubežu - sklep o ustavitvi izvršbe - poplačilo upnikove terjatve - umik tožbe - pripoznava zahtevka - povod za tožbo - prisilna izpolnitev zahtevka - poplačilo zaradi uspešno opravljene izvršbe – zakrivljenost ravnanja - neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku - načelo krivde - dopolnilni kriterij
Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, to je na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj. Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa o končanju postopka ne predvideva. Zato upniku (tožnici) ni bilo potrebno umikati predloga, saj je bilo plačilo njegove terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi.
Pri umiku tožbe res ni relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, temveč je za odločitev o stroških bistveno ali je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Če namreč toženka izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zaradi česar mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo. Vendar v primeru, ko tožnica umakne tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek prisilno izpolnjen kljub temu, da se mu je toženka upirala, ni mogoče šteti, da ima tovrstna izpolnitev enak učinek (pripoznave), kot v primeru, ko bi toženka sama prostovoljno izpolnila zahtevek. Ker je bil torej v konkretnem primeru razlog za umik prisilna izpolnitev zahtevka (in ne prostovoljna izpolnitev s strani toženke same), ki mu je toženka tekom celotnega postopka ugovarjala, je o povrnitvi stroškov potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.
Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Tudi neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala toženka tožnici povrniti stroške po krivdnem načelu.
spor majhne vrednosti – trditvena podlaga – dovoljeno število pripravljalnih vlog – neupravičena obogatitev – razpravno načelo
Tožeča stranka je šele v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po pooblaščencu, podala ustrezno trditveno podlago za presojo tožbenega zahtevka na pravni podlagi neupravičene obogatitve, kar pa je prepozno, saj je v postopkih v sporih majhne vrednosti v drugi pripravljalni vlogi dovoljeno zgolj odgovoriti na navedbe nasprotne stranke iz njene prve pripravljalne vloge.
Tožeča stranka mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, tožena stranka pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore, ali s katerimi želi ovreči resničnost trditev tožeče stranke o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Navedeno pravilo izhaja iz splošnega načela iz 2. odstavka 7. člena ZPP in specialne določbe 212. člena ZPP.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - začasna dodelitev v varstvo in vzgojo - nujnost izdaje začasne odredbe - otrokova korist - stiki med starši in otroki
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, da se ji mladoletna otroka začasno (do pravnomočne odločitve v tej zadevi) dodelita v vzgojo in varstvo, očetu pa se določijo stiki in se mu naloži plačilo preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je to poudarilo, da imajo začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb, mora pa predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala.
Stiki staršev z otrokoma so po volji staršev dve leti in pol potekali tako, da sta otroka izmenično preživljala po en teden skupaj pri enem od staršev. Tudi ob vložitvi tožbe tožnica ni videla razlogov, da bi se ta režim spremenil takoj in se mu je uprla šele s predlogom za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da sta bila otroka skoraj tri leta podvržena enakemu načinu izvrševanja stikov – teden pri mami in teden pri očetu. Otroka sta rojena leta 2008, kar pomeni, da sta bila maja 2012 (ob razpadu življenjske skupnosti njunih staršev) stara tri leta in pol, nadaljnja tri leta (kar je polovico njunega življenja) pa sta preživela tako, da sta bila teden dni pri očetu teden dni pri mami. Ob tako dolgotrajnem načinu takega izvrševanja stikov se zastavlja vprašanje, ali ga je sploh še možno (s končno odločbo v tem postopku) spremeniti, ne da bi se s tem poseglo v koristi otrok. Na to vprašanje bo moral odgovoriti izvedenec.
ZOR člen 195, 200, 377, 377/2,392, 392/1. OZ člen 174, 179. ZTSPOZ člen 93, 99, 102, 104. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
povzročitev škode – zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem – izvensodna poravnava – sokrivda oškodovanca – zavarovalna vsota – limit – ugovor omejene zavarovalne vsote – kritje običajne škode – enotna odškodnina – nepremoženjska škoda – invalidnina – renta za tujo nego in pomoč – pomoč družinskih članov – izgubljeni zaslužek – valorizacija akontacije odškodnine – AO plus zavarovanje – avtomobilsko zavarovanje – spor z mednarodnim elementom – pasivna legitimacija – vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo – groba kršitev cestnoprometnih predpisov – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote je treba opozoriti na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih (ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom), po katerem mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.
predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom - pravilna označba dolžnika
Upnik je tako v predlogu za izvršbo, kot tudi v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot dolžnika navajal družbo N. d. d., zato s pritožbenimi navedbami, da predloga za izvršbo ni vložil zoper družbo N. d. d., temveč zoper družbo N. I. d. d. upnik dejansko spreminja označbo dolžnika na tak način, da bi šlo za spremembo identitete dolžnika in ne zgolj za drugačno označbo osebe, kar pa je nedopustno.
identično dejansko stanje – vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku – obstoj kaznivega dejanja – obstoj kazenske odgovornosti storilca – povrnitev nepremoženjske škode – udarec s pestjo v glavo – pretep – strah
Če pravdno sodišče odloča o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno s pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, je skladno s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0069139
ZIZ člen 29b. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 6, 6/3, 34. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sodna taksa za ugovor – plačilni nalog – pravilno plačilo sodne takse – pravočasno plačilo sodne takse – dokazovanje plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme – obrazloženost odločitve
Zavezancu za plačilo sodne takse sicer ni potrebno prilagati nikakršnih dokazil o plačilu sodne takse, vendar v primeru, ko sodišče plačila ne najde v svojih plačilnih evidencah, lahko stranka v okviru pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje izpodbija odločitev na način, da predloži potrdilo o opravljenem plačilu po 3. odstavku 6. člena ZST-1. Na ta način stranka dokazuje, da je taksa plačana pravočasno in pravilno v skladu s plačilnim nalogom. Tako sodišču prve stopnje, ko na podlagi vpogleda v plačilne evidence ne najde plačila sodne takse stranke, ob izdaji izpodbijanega sklepa ni potrebno posebej navajati, iz katerih razlogov je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi za umaknjenega, saj je evidentno, da kadar plačila v svojih plačilnih evidencah ne najde, sodna taksa ni bila plačana: (1) pravočasno ali (2) pravilno v skladu s plačilnim nalogom.
Dolžnik s predlaganim dokazom vpogleda v plačilne evidence sodišča dokazuje zgolj svoje trditve o pravočasnem plačilu, trditev o tem, da pa je bila taksa plačana tudi pravilno v skladu z navodili iz plačilnega naloga, pa ni navajal.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – objektivni pogoj izpodbojnosti – sočasnost izpolnitve – trajno dolžniško razmerje – običajen rok izpolnitve
Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je zakonodajalca pri pisanju določb o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj vodilo načelo porazdeljenosti tveganja stečaja. Vendar pa je trditveno in dokazno breme o tem, da v posameznem konkretnem primeru obstajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da načelo porazdeljenosti tveganja stečaja ni bilo spoštovano, na tožeči stranki.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081032
ZZVZZ člen 28, 29. ZDR-1 člen 137. ZPP člen 214.
vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj – plačilo prispevkov s strani delodajalca – zahtevek delodajalca za povračilo nadomestil za bolniško odsotnost za nazaj – dokazno breme delodajalca – ugovori Zavoda za zdravstveno zavarovanje – domneva priznanja nezanikanih dejstev
V trenutku, ko se vzpostavi delovno razmerje za nazaj po sodbi, mora delodajalec vplačati tudi zaostale plače v višini bruto plače oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža. Od tako dobljenih bruto nadomestil pa plača in odvede prispevke in davke ter tožniku izplača neto nadomestilo plače. Vendar mora pred tem še odšteti nadomestila, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od zavoda za zaposlovanje za sporni čas. To pomeni, da ko delodajalec vzpostavi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za nazaj, vplača prispevke za toženo stranko. Tako se izkaže, da za sporno obdobje, ko je bilo vzpostavljeno delovno razmerje, tudi delodajalec pridobi (za nazaj) pravico zahtevati povračilo nadomestil za čas bolniške odsotnosti tožene stranke. Dokazati pa mora, da je že izplačal svojemu delavcu nadomestilo po 137. členu ZDR-1 in da obstajajo razlogi za bolniški stalež v tem času.
insolventnost – domneva insolventnosti – zamuda s plačilom obveznosti do ločitvenih upnikov – zamuda z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja – procesno upravičenje predlagati začetek stečajnega postopka – prevzem terjatve – učinkovanje prisilne poravnave – zavarovane terjatve – ločitvena pravica
Dolžnik prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani trdi, da predlagatelj nima procesnega upravičenja in da dolžnik ni insolventen, ker bi bila ta pogoja izpolnjena šele, če bi bilo zastavljeno premoženje prodano in bi s tem zapadla terjatev predlagatelja, na drugi strani pa je nesporno, da je premičnine, ki so bile zastavljene za plačilo terjatve upnika, prodal sam dolžnik, kar navaja tudi v svoji pritožbi, vendar iz te prodaje zastavljenega premoženja ločitvenega upnika-predlagatelja ni poplačal. Ne more se eksulpirati s tem, da kupnine iz tega naslova še ni prejel.
osebni stečaj – odpust obveznosti – preizkusna doba – dolžina preizkusne dobe – status zaposlene osebe
Zmotno je stališče dolžnika, da mu status zaposlenega, v primerjavi s statusom za delo sposobnih nezaposlenih dolžnikov, daje podlago za krajšo preizkusno obdobje.
IZVRŠILNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL0058630
ZIZ člen 15, 29b, 29b/3. ZPP člen 141, 141/4, 142, 142/1, 142/2, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo sodne takse - procesna predpostavka - plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - pritožba - rok za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse - osebna vročitev - nepravilna vročitev - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Plačilni nalog in sklep o ugovoru zoper plačilni nalog v zvezi s sklepom višjega sodišča pomenijo celoto, zaradi česar je za vročitev vseh treba uporabiti določbo 142. člena ZPP o osebni vročitvi.
izpodbojna tožba – oklic o začetku stečajnega postopka – povračilni zahtevek po ZFPPIPP – zavrženje tožbe
277. člen ZFPPIPP določa, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati (oziroma v istem roku) je treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek po ZFPPIPP. Ta je torej, kadar nastane, obvezna sestavina izpodbojne tožbe (glej 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP).
V roku šestih mesecev je tožeča stranka vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po splošnih obligacijskih predpisih in ne v skladu s pravili ZFPPIPP, povračilnega zahtevka po ZFPPIPP v roku šestih mesecev sploh ni postavila in je zavrženje tožbe utemeljeno že iz tega razloga.