sklepčnost tožbenih trditev – nezadostne trditve o višini škode – načelo kontradiktornosti – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo
V kolikor bi sodišče prve stopnje sámo, brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke o vrsti škode, vpogledalo v dokazne listine, bi s takšnim postopanjem kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in razpravno načelo, toženi stranki pa odvzelo možnost, da se opredeli do zatrjevanih dejstev nasprotne stranke.
pravna oseba - nedovoljen predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga
V skladu s citiranim 11. členom ZST-1 lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1).
Glede na takšne zakonske zahteve je tudi po presoji pritožbenega sodišča stališče sodišča prve stopnje o nedovoljenosti predloga tožeče stranke pravilno. Ne gre slediti naziranju pritožbe, da bi moralo kljub določenemu dodatnemu pogoju sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke obravnavati vsebinsko. Dejstvo je, da prav citirani pogoj onemogoča vsebinsko obravnavo predloga oz. predstavlja procesno predpostavko za odločanje o njem. Predlog vsebinske obravnave je namreč zgolj presoja premoženjskih okoliščin na strani predlagatelja, ki naj bi mu onemogočale plačilo celotne takse, do te pa lahko v primeru pravnih oseb pride zgolj, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje vloge, v zvezi s katero je nastala taksna obveznost. Pritožba sicer nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v posledici dovoljenega obročnega plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, plačilo le-te več ni procesna predpostavka za njeno obravnavo, vendar povsem pavšalno oz. brez vsakršne argumentacije, tudi sicer pa neutemeljeno. Pritožba zoper sodbo, glede katere je bilo tožeči stranki dovoljeno obročno plačilo sodne takse, namreč več ne more biti zavržena zaradi morebitnega neplačila preostalih obrokov sodne takse.
zavarovalna pogodba – splošni pogoji – zavarovanje pred odgovornostjo – delavec – tretji – zavarovanje odgovornosti izvajalca gradbenih del – naročnik – glavni izvajalec gradbenih del – razlaga pogodbe – jasno pogodbeno določilo
Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskih interesov zavarovanca toženke. Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah povedalo, da delavcu za škodo pri delu ni odgovoren le njegov delodajalec, temveč tudi naročnik oziroma glavni izvajalec gradbenih del, v čigar gospodarskem interesu je delavec, sicer preko svojega delodajalca, opravljal svoje delo. V konkretnem primeru je tožnik delo opravljal na višini, ki predstavlja nevarno dejavnost. Z nevarno dejavnostjo se je ukvarjal zavarovanec toženke (kot investitor gradnje). Tožnik je bil torej poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost toženke (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje). Svoje delo je torej opravljal v gospodarskem interesu zavarovanca toženke. Zato ga, četudi kot delavca podizvajalca, ni mogoče šteti kot tretjo osebo v smislu določbe 1. točke 1. člena Splošnih pogojev, temveč za delavca v smislu 1. točke 2. člena le-teh, torej za delavca oziroma drugo osebo, ki dela za zavarovanca.
začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi - vsebina začasne odredbe - popolno sredstvo zavarovanja - register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin - AJPES
Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel popolnega sredstva zavarovanja, ne drži. Prepoved odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža je bila z njegove strani predlagana tako v zvezi z zavarovanjem nedenarnega kot tudi denarnega zahtevka. V zvezi z njo je bil postavljen en predlog, na katerega se nanaša predlog za vpis v sodni register.
ZOR člen 195, 200, 377, 377/2,392, 392/1. OZ člen 174, 179. ZTSPOZ člen 93, 99, 102, 104. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
povzročitev škode – zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem – izvensodna poravnava – sokrivda oškodovanca – zavarovalna vsota – limit – ugovor omejene zavarovalne vsote – kritje običajne škode – enotna odškodnina – nepremoženjska škoda – invalidnina – renta za tujo nego in pomoč – pomoč družinskih članov – izgubljeni zaslužek – valorizacija akontacije odškodnine – AO plus zavarovanje – avtomobilsko zavarovanje – spor z mednarodnim elementom – pasivna legitimacija – vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo – groba kršitev cestnoprometnih predpisov – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote je treba opozoriti na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih (ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom), po katerem mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.
preprečevanje nasilja v družini – ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi – načelo sorazmernosti – pogoji za določitev vrste in trajanja ukrepov – stroški postopka
Primarni cilj pri določitvi vrste in trajanja ukrepov iz ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja, zato je glede na okoliščine konkretnega primera treba oceniti, s katerimi ukrepi bo mogoče učinkovito doseči zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja in hkrati koliko časa so izrečeni ukrepi nujno potrebni za zaščito žrtve. Ker se z ukrepi posega tudi v pravice povzročitelja nasilja, je treba pri določitvi vrste in trajanja ukrepov upoštevati tudi načelo sorazmernosti.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081032
ZZVZZ člen 28, 29. ZDR-1 člen 137. ZPP člen 214.
vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj – plačilo prispevkov s strani delodajalca – zahtevek delodajalca za povračilo nadomestil za bolniško odsotnost za nazaj – dokazno breme delodajalca – ugovori Zavoda za zdravstveno zavarovanje – domneva priznanja nezanikanih dejstev
V trenutku, ko se vzpostavi delovno razmerje za nazaj po sodbi, mora delodajalec vplačati tudi zaostale plače v višini bruto plače oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža. Od tako dobljenih bruto nadomestil pa plača in odvede prispevke in davke ter tožniku izplača neto nadomestilo plače. Vendar mora pred tem še odšteti nadomestila, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od zavoda za zaposlovanje za sporni čas. To pomeni, da ko delodajalec vzpostavi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za nazaj, vplača prispevke za toženo stranko. Tako se izkaže, da za sporno obdobje, ko je bilo vzpostavljeno delovno razmerje, tudi delodajalec pridobi (za nazaj) pravico zahtevati povračilo nadomestil za čas bolniške odsotnosti tožene stranke. Dokazati pa mora, da je že izplačal svojemu delavcu nadomestilo po 137. členu ZDR-1 in da obstajajo razlogi za bolniški stalež v tem času.
Izpodbijana odločitev temelji na pravilni ugotovitvi, da premoženje, glede katerega pritožnik predlaga izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ni premoženje zapustnice.
sodno varstvo posesti – motenje posesti – posest pravice razgleda – negativna služnost – posest pravice – dejanska oblast nad stvarjo
Ker po SPZ ni več mogoča posest pravic, tožbeni zahtevek za posestno varstvo tožnikov, ki sta zatrjevala posest pravice do razgleda, kar predstavlja negativno služnost, ki od tožencev terja opustitev določenih ravnanj, ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064665
OZ člen 352. ZPP člen 253.
pripombe na izvedensko mnenje – zaslišanje izvedenca – dopolnitev izvedenskega mnenja – zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja – zaključek zdravljenja – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – subjektivni zastaralni rok – splošno znano dejstvo – stabiliziranje zdravstvenega stanja
Strokovna razlaga razlike med stabiliziranim zdravstvenim stanjem in zaključkom zdravljenja ni bila potrebna, ker je bil za odločitev o tožbenem zahtevku pomemben le trenutek zaključka zdravljenja, od katerega je sodišče štelo pričetek subjektivnega zastaralnega roka, po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je bilo zdravstveno stanje tožnika stabilizirano pred zaključkom njegovega zdravljenja ali najpozneje ob zaključenem zdravljenju. Poleg tega sta pojma zaključek zdravljenja in stabiliziranje zdravstvenega stanja splošno znani dejstvi in jih izvedencu ni potrebno strokovno opredeljevati in razlagati.
Z ozirom na to, da tožeča stranka obstoj objektivne predpostavke izpodbijanja v predmetnem postopku ne izkazuje s sklicevanjem na izpodbojno domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, temveč jo utemeljuje z neposredno uporabo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, sodišču prve stopnje dejanskih okoliščin iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni bilo potrebno ugotavljati ter o vprašanju sočasnosti vzajemnih izpolnitev, medtem, ko je na podlagi pravočasno ponujenega procesnega gradiva pravdnih stranka obstoj objektivnega pogoja izpodbijanja ob neposredni uporabi določbe iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju, ni bilo dolžno razpravljati.
Za redno poslovanje družbe nujna plačila sicer določa drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP, vendar je glede na zakonsko dikcijo, da so to »zlasti plačila,« potrebno sklepati, da v 1. do 4. točki tega odstavka izrecno opredeljena plačila terjatev ne predstavljajo zaključenega seznama nujnih plačil insolventnega dolžnika.
Ob nespornem dejstvu, da od plač toženih strank obračunani davki in prispevki niso bili poravnani, je mogoče zaključiti le, da so v izreku izpodbijane sodbe zajete asignacijske pogodbe izpodbojne.
izpodbojna tožba – oklic o začetku stečajnega postopka – povračilni zahtevek po ZFPPIPP – zavrženje tožbe
277. člen ZFPPIPP določa, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati (oziroma v istem roku) je treba uveljavljati tudi povračilni zahtevek po ZFPPIPP. Ta je torej, kadar nastane, obvezna sestavina izpodbojne tožbe (glej 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP).
V roku šestih mesecev je tožeča stranka vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po splošnih obligacijskih predpisih in ne v skladu s pravili ZFPPIPP, povračilnega zahtevka po ZFPPIPP v roku šestih mesecev sploh ni postavila in je zavrženje tožbe utemeljeno že iz tega razloga.
DEDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083719
ZD člen 103, 210, 224. OZ člen 87, 204, 336, 336/1. ZPP člen 8.
dedna pogodba – neveljavnost dedne pogodbe – ničnost – posledice ničnosti – kondikcijski zahtevek – prosta presoja dokazov – dokazovanje – povračilo plačanih obrokov za odkup stanovanja – zastaranje terjatve – odložni pogoj – začetek teka zastaralnega roka
V pogodbi, sklenjeni pod odložnim pogojem, teče zastaralni rok od trenutka uresničitve pogoja. Tako je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se je zastaralni rok iztekel pet let po zadnjem plačilu obroka za odkup stanovanja v letu 1997. Ker je bila izpolnitev (čeprav nične) obveznosti dogovora odložena do trenutka smrti zapustnice, ko bi tožnica pridobila v last sporno stanovanje, je materialnopravno zmotna ocena sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve.
ZASP člen 146, 147. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 76, 76/1.
kršitev avtorske pravice – neupravičena uporaba glasbenih del – plačilo avtorskega honorarja – plačilo DDV
V skladu s 1. točko 1. odstavka 76. člena ZDDV-1 mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo nabavo blaga ali storitev.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku, na katerega se pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v 4. členu tudi sklicuje. Vendar pa tarifa ne predpisuje obveznosti plačila DDV, kar pomeni, da višjega zneska, kot je določen v tarifi, tožeča stranka toženi stranki, ob tem da prenos davčnega bremena na toženo stranko ni izkazan, ne more zaračunati.
ZIZ člen 43, 46, 46/4, 67. ZPP člen 154, 155, 156, 158, 188, 411.
stroški postopka - postopek izvršbe - izvršitev sklepa o izvršbi pred pravnomočnostjo - umik predloga za izvršbo po rubežu - sklep o ustavitvi izvršbe - poplačilo upnikove terjatve - umik tožbe - pripoznava zahtevka - povod za tožbo - prisilna izpolnitev zahtevka - poplačilo zaradi uspešno opravljene izvršbe – zakrivljenost ravnanja - neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku - načelo krivde - dopolnilni kriterij
Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, to je na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj. Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa o končanju postopka ne predvideva. Zato upniku (tožnici) ni bilo potrebno umikati predloga, saj je bilo plačilo njegove terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi.
Pri umiku tožbe res ni relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, temveč je za odločitev o stroških bistveno ali je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Če namreč toženka izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zaradi česar mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo. Vendar v primeru, ko tožnica umakne tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek prisilno izpolnjen kljub temu, da se mu je toženka upirala, ni mogoče šteti, da ima tovrstna izpolnitev enak učinek (pripoznave), kot v primeru, ko bi toženka sama prostovoljno izpolnila zahtevek. Ker je bil torej v konkretnem primeru razlog za umik prisilna izpolnitev zahtevka (in ne prostovoljna izpolnitev s strani toženke same), ki mu je toženka tekom celotnega postopka ugovarjala, je o povrnitvi stroškov potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.
Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Tudi neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala toženka tožnici povrniti stroške po krivdnem načelu.
nerazumljiva tožba – očitna pisna pomota – materialno procesno vodstvo – asignacija – kritno razmerje
Pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe o očitni pisni pomoti pri označbi tožene stranke v 2. točki tožbenega predloga in ugotavlja, da je bila tožba glede na uvodoma navedeno toženo stranko, tožbeno trditveno podlago in vsebino tožbenega predloga tako nejasna in nerazumljiva, da je terjala odziv sodišča že ob predhodnem preizkusu tožbe s pozivom tožeči stranki, da naj jo dopolni.
Za veljavnost asignacije kritno razmerje med asignantom in asignatarjem ni potrebno.
ZFPPIPP člen 152, 152/1, 221b, 221b/1, 221b/2, 237a, 237a/2, 237a/3, 237a/5, 238, 238/1, 238/1-1. ZPP člen 207, 207/1, 207/2.
prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – poenostavljena prisilna poravnava – uporaba pravil prisilne poravnave – opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka
Ker je namen poenostavljene prisilne poravnave enak namenu redne prisilne poravnave in ker ZFPPIPP dolžniku omogoča, da tudi po uvedbi stečajnega postopka pristopi k pripravi ukrepov finančnega prestrukturiranja (in se posluži instituta odložitve odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka), je tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave v določenih primerih določba prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP smiselno uporabljiva.
zaslišanje strank – preložitev naroka – koristi otroka
Čeprav je morebitna neobvestitev stranke o naroku s strani odvetnika stvar njune komunikacije oz. njunega razmerja to ne preprečuje presoje sodišča, da glede na okoliščine primera oceni, ali bo zaslišalo samo eno stranko, ali pa obe, četudi bi to terjalo izvedbo še enega naroka, še zlasti ko gre za družinski spor, kjer se posebej varujejo koristi mladoletnega otroka.