ZFPPIPP člen 67, 67/1, 128, 128/2, 221, 303, 304. ZPP člen 327, 332.
stečaj zapuščine – ločitvena pravica – premoženje, ki je predmet ločitvene pravice – pravne posledice, če sta priznani zavarovana terjatev in ločitvena pravica – sklep o preizkusu terjatev – izrek sklepa o preizkusu terjatev – odločanje sodišča prve stopnje o pritožbi – dopolnilni sklep
Drži pritožbeni očitek, da iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi bil ID znak 000 kakorkoli povezan z nepremičninami, na katerih je upniku priznana ločitvena pravica. Take številke pritožbeno sodišče pri pregledu zemljiškoknjižnih izpiskov za omenjene nepremičnine ni našlo. Zato je sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v izpodbijani 2. točki izreka glede ID znaka 000 razveljavilo.
ZPP člen 81, 81/1, 81/5, 274. ZArbit člen 36, 36/1, 36/2, 36/2-3, 40, 40/2, 45, 49.
arbitražna odločba - razveljavitev - zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - procesna predpostavka - klavzula o arbitražnem reševanju sporov
Stalna arbitraža A. d.d. (prvotožena stranka) nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).
Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče.
Odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, je pravilna. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavrže.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nova pogodba o zaposlitvi - ustna pogodba o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi
Za presojo pravočasnosti odpovedi je potrebno ugotoviti, kdaj je bil delodajalec seznanjen s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele s sklepom o reorganizaciji, lahko pa že pred tem. Ker je v obravnavani zadevi potreba po tožničinem delu na delovnem mestu strokovni sodelavec prenehala že konec leta 2011 (tožnica od leta 2011 dalje ni opravljala dela na delovnem mestu strokovni sodelavec, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; med strankama je bila sklenjena nova, ustna pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto), je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013 nezakonita, saj jo je tožena stranka tožnici podala po poteku šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.
Da bo sodišče prve stopnje zapolnilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika ali manj osnovnega zneska minimalnega dohodka, bo moralo sodišče prve stopnje zato pravilno ugotoviti dejansko stanje občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje na strani tožeče stranke.
ZFPPIPP člen 294, 356, 364, 364/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
načrt razdelitve – ugovor proti načrtu razdelitve – vrstni red ločitvenih pravic – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – predračun stroškov stečajnega postopka
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da teče ločen postopek unovčevanja premičnega premoženja dolžnika, v zvezi s katerim je že odločalo prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče. Glede tega premičnega premoženja je tudi podan nov predlog prodaje s strani stečajne upraviteljice. Iz spisovnih podatkov ni najti razlogov, da bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeljevati do vprašanj, ki se nanašajo na unovčenje premičnega dela premoženja stečajnega dolžnika, že v okviru razdelitve stečajne mase, ki predstavlja neunovčljivo nepremično premoženje stečajnega dolžnika.
Ker je bilo z zanesljivostjo ugotovljeno, da obdolženec s strani oškodovanca ni bil napaden, tudi dalje ni moč utemeljeno razpravljati o morebitnem silobranu kot ga, izhajajoč zgolj iz zagovora obdolženca, vidi njegov zagovornik.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1. ZVOP-1 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - video nadzor - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne storil kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Račun je ob 5.26 minut izdal delavec tožene stranke, tožnik pa ga je ob 20.25 storniral in ob 20.37 izdal na ime istega s.p. nov račun. Stornacijo in izdajo novega računa je izvedel sam, saj mu kupec ni prinesel originalnega računa in tudi pri stornaciji ni bil prisoten. Enako je bilo ugotovljeno za drugo kršitev. S tem je naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR- za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ni razloga, zaradi katerega sodišče prve stopnje in tožena stranka ne bi smela uporabiti posnetka točilnega mesta, na katerem je bilo videti vozilo s tujo registracijo, na podlagi katerega se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo. Skladno s 1. odstavkom 75. člena ZVOP-1 je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Po 1. odstavku 77. člena istega zakona pa se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, tega namena pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, nadzorovati pa se sme le tiste dele prostora, kjer je tako varovanje potrebno. Tožnika je tudi vedel za postavitev video nadzora, ni pa vedel, ali se izvaja ali ne.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014180
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda - zavarovalnica - zavarovanje odgovornosti
Tožnik se je poškodoval pri popravilu cevi na javni kanalizaciji, ko ga je rovokopač (ki ga je upravljal s.p., in je na gradbišču v tla zabijal lesene pilote) pri vožnji vzvratno stisnil ob zid zagatne stene (zagatnice) ter mu pri tem povzročil hude poškodbe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ko ga je stisnil bager, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da drugotožena stranka (zavarovalnica) v tem sporu odškodninsko odgovarja do višine zavarovalne vsote, ki vključuje tudi zavarovalni polici, ki ju je voznik rovokopača (s.p., ki je delal kot kooperant družbe v lasti prvotožene stranke) sklenil z drugotoženo stranko. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na dejstvu, da ima prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri s.p., zoper katerega v tem sporu tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka, odgovornosti drugotožene stranke ni mogoče vezati na zavarovalno polico, ki jo ima zavarovalnica sklenjeno s tretjo osebo (s.p.), tudi če je ta oseba (s.p.) tožniku povzročila škodo.
Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine njenih petih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. V tožnikovem primeru ne gre za izredne stroške zaradi naravne nesreče ali višje sile, temveč za poplačilo zapadlih obveznosti iz naslova najemnine. Tožnik je v spornem letu že dobil dve izredni denarni socialni pomoči, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu. Zato tožbeni zahtevek na dodelitev izredne denarne socialne pomoči ni utemeljen.
ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/3, 97č, 97d, 97e. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 32/4, 32/5, 32/6. KPJS člen 46. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2-2. Evropska socialna listina člen 4, 4-2. KPND člen 38, 38-2.
kolektivni delovni spor - stalna pripravljenost - dodatek - pripravljenost za delo na delovnem mestu - dežurstvo - straža
ZSPJS v 3. odstavku 32. člena določa, da javnim uslužbencem pripada dodatek za stalno pripravljenost, vendar gre za splošno določbo, v kateri ni določeno, da stalna pripravljenost pomeni zgolj pripravljenost za delo na domu, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ob upoštevanju navedenega in določb v ZObr, ki izrecno ločijo med dežurstvom in pripravljenostjo za delo (kamor spada tako pripravljenost za delo doma kot tudi pripravljenost za delo na delovnem mestu oziroma določenem kraju), pripravljenosti za delo na delovnem mestu ni mogoče enačiti z dežurstvom v 6. odstavku 32. člena ZSPJS. Gre namreč za dejansko stalno pripravljenost, ki jo predvideva 3. odstavek 32. člena ZSPJS in je v KPJS določen dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, enako pa to določata tudi izpodbijana člena Pravilnika nasprotnega udeleženca. Zato je neutemeljena pritožba, da bi moral nasprotni udeleženec za čas pripravljenosti za delo na delovnem mestu delavcem izplačevati dodatek za dežurstvo v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZSPJS. Navedeno še toliko bolj velja za institut straže, ki ga ZSPJS ne ureja in gre za poseben pogoj za delavce na obrambnem področju, ki je urejen zgolj v ZObr. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ureditev straže v Pravilniku popolnoma identična z ureditvijo v ZObr (97.č člen), ki določa, da se 12 ur šteje za delovni čas zaposlenega, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo. Izpodbijani določbi Pravilnika nasprotnega udeleženca sta zato v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr.
Revizija zoper sklep pritožbenega sodišča ni vložena po odvetniku. Ni izkazano niti, da bi imel pritožnik pravniški državni izpit. Zato je izpodbijani sklep, s katerim je revizija v skladu s 1. odstavkom 91. člena ZPP zavržena, zakonit.
OZ ne določa, v katerem primeru že nastopi „neizterljivost terjatve“. Sodna praksa VS RS je to praznino do neke mere že zapolnila, in sicer tako, da je odločilo, da mora biti upnik pri izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (odločba VS RS, III Ips 39/2003). Če ravna tako in dolžnik ne izpolni, potem nastopi neizterljivost in mora odstopnik poravnati obveznosti do prevzemnika terjatve.
Opustitev plačila sodne takse ni ovira za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka.
poškodba pri delu - odgovornost delodajalca - varstvo pri delu - protipravno ravnanje - regresna pravica ZZZS
Zdrsa delavke ni potrdil noben izveden dokaz. Ker tožeča stranka v tej zvezi ni uspela dokazati zatrjevanega protipravnega ravnanja in vzročne zveze (brez zdrsa sploh ni mogoče govoriti o neprimerni obutvi in posledično o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo zaradi neprimerne obutve), je sodišče prve stopnje glede tega zatrjevanega vzroka za nastanek nezgode pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Ker je tožena stranka tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, tožnica pa je te terjatve v sodnem postopku uveljavljala v isti višini, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
V tem sporu tožeča stranka od toženca vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki jih je prejel za opravljanje svojega dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in te svoje odločitve tudi ni ustrezno utemeljilo.
okvara telefonske centrale - dogovor o novi centrali - popravilo stare centrale - podjemna pogodba
Iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na podjemni pogodbi. Tožena stranka je torej imela vse možnosti, da bi se glede te trditvene podlage izrekla in predlagala ustrezne dokaze, čeprav je sama zatrjevala drugačno pogodbeno razmerje med strankama. V takšni procesni situaciji je sodišče tudi ni bilo med postopkom dolžno opozarjati, da s svojim ugovorom ne bo uspela, saj bi s tem lahko že prestopilo mejo svoje nepristranskosti. Zato tudi odločitev sodišča za toženo stranko ni mogla predstavljati presenečenja, saj je temeljila na dejstvih, ki jih je tožeča stranka navajala.
odsvojitev poslovnega deleža – preklic pooblastil zakonitemu zastopniku – nov zakoniti zastopnik – učinek vpisa podatka v sodni register
Po prvem odstavku 8. člena ZSReg ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register po prvem odstavku 43. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače. Ker izhaja iz zgodovinskega izpiska AJPES, da je bil vpis spremembe zakonitega zastopnika objavljen 5.2.2015, to pomeni, da ima vpis novega zakonitega zastopnika od tega dne (tj. od 5.2.2015) pravni učinek nasproti tretjim.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo v obeh, nekoč ločenih prvostopenjskih postopkih, tožena stranka pa do povrnitve nagrade, ki jo bo morala plačati odvetniku.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 3a/3, 14, 49c. OZ člen 86, 190, 191, 193.
vračilo preveč izplačane plače - preplačilo - plačilo za delo - prevedba - odprava nesorazmerij - napačen obračun zneskov - napačen izračun plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - sprememba delodajalca
Delavci, ki so formalno v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so formalno prešli od enega delodajalcu k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim tako v primeru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo. Tožena stranka je začela opravljati isto dejavnost parketarstva z istimi delavci in istimi sredstvi, kot jo je prej opravljala družba A., d. o. o.. Tožnik je brez časovne prekinitve ves čas opravljal isto delo, pri tem pa je ves čas kot nadrejenega doživljal D.D. mlajšega (ustanovitelja tožene stranke), zato tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina, upoštevaje seštevek delovne dobe pri obeh delodajalcih (pri A., d. o. o. in pri toženi stranki) v okviru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja.