Predlagatelj je v predlogu korektno predstavil sporno pravno razmerje in vsebino predlagane sodne poravnave. V predlogu se je celo izrecno skliceval na 309. člen ZPP, ki ureja preventivno (pretorično) poravnavo. Po navedenem zakonskem določilu lahko tisti, ki namerava vložiti tožbo, poskusi pri okrajnem sodišču, na območju katerega ima nasprotna stranka prebivališče, doseči sodno poravnavo. V tem primeru torej ne gre za pravdni ali nepravdni postopek, kot si napačno razlaga sodišče prve stopnje. Tudi krajevna pristojnost sodišča ni pogoj, če se stranke predlagane sodne poravnave z njo strinjajo. Prav tako ni pomembno, da je predmet predlagane sodne poravnave razdružitev solastnega nepremičnega premoženja, o kateri bi sicer odločalo sodišče v nepravdnem postopku. Po stališču pravne teorije tudi v takem primeru ni videti vsebinske ovire za sklenitev sodne poravnave na podlagi navedenega zakonskega določila.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006288
KZ-1 člen 86, 86/1. ZKP 129a.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist – prestajanje zaporne kazni – možnost z opravljanje primernega dela
Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi zato, ker obsojenec nima možnosti, da bi opravljal dela v splošno korist, saj se nahaja na prestajanju druge zaporne kazni enega leta in šestih mesecev, katero je nastopil dne 13.9.2014. Eden od kriterijev, ki se upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist je, v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1, tudi možnost za opravljanje primernega dela. Ker je obsojenec že na prestajanju druge zaporne kazni te možnosti nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi že iz tega razloga pravilna.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo v obeh, nekoč ločenih prvostopenjskih postopkih, tožena stranka pa do povrnitve nagrade, ki jo bo morala plačati odvetniku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Sodišče ne presoja primernosti odločitev delodajalca v zvezi z reorganizacijo kot poslovnih odločitev (in v povezavi s tem ne presoja, ali so obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev posameznega delovnega mesta ali ne). Delodajalec se lahko odloča za spremembe v organizaciji dela, četudi slabših poslovnih rezultatov (še) ni.
Četudi je tožena stranka vodila postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožniku vročila opozorilo pred odpovedjo, to še ne pomeni, da je iz tega razloga kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navidezna in zato nezakonita, zlasti ne zato, ker je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija v povezavi z ekonomskimi razlogi.
V tem sporu tožeča stranka od toženca vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala zato, ker toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki jih je prejel za opravljanje svojega dela. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in te svoje odločitve tudi ni ustrezno utemeljilo.
Pri toženi stranki je šlo za postopek redne likvidacije po določbah ZGD-1. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve uveljavlja v sodnem postopku v višini, ki jo je priznal likvidacijski upravitelj. Ker je tožena stranka tožnici v postopku redne likvidacije priznala terjatev iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, regres za letni dopust za leto 2010 in 2011 in premalo izplačane plače za leto 2008 in 2009, tožnica pa je te terjatve v sodnem postopku uveljavljala v isti višini, je sodišče njenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Čeprav pritožnika izpostavljata, da ni bilo nobene namere goljufije oziroma oškodovanja ter da sta za delovanje podjetja vložila vse osebno premoženje in premoženje staršev, kar vse so izgubili, vsa ta zatrjevanja v končni posledici ne spreminjajo dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku, da sta prikrila oškodovani družbi A. d.o.o. slabo finančno stanje družbe V. d.o.o. in naročila blago, ki ga po dobavi in izstavitvi računov ter njihovi zapadlosti nista plačala.
odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja
Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj ob uveljavitvi ZDen, pri čemer vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - nov dokaz - pritožbena novota
ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena zakona. Ker tožena stranka ni dokazala, da predloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku oz. do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče novih dokazov ni smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).
izločitvena pravica – izločitvena pravica na terjatvah
Pri terjatvah ni nevarnosti, da bi lahko zaradi posesti, ali pa zaradi nepravilnega vpisa v zemljiško knjigo, prišlo do izgube terjatve. Tudi dobroverna pridobitev terjatve praviloma ni mogoča. Za obstoj izločitvene pravice na terjatvah torej ni potrebe, in zato izločitvene pravice na terjatvah zakon (ZFPPIPP) ne predvideva. Izločitveno pravico ima zato lahko le lastnik stvari.
ZPIZ-2 člen 27, 28. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 226.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starostna upokojitev - posebno varstvo pred odpovedjo - varovana kategorija
Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali je tožnica varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, postavilo na stališče, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Takšno stališče je napačno. Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnica ob prejeti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo, ki so varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZDR-1, ker ji je z upoštevanjem znižanja starostne meje za 6 mesecev zaradi skrbi za otroke do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo manj kot 5 let pokojninske dobe.
Znižanja starostne meje po 28. členu ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladu z zakonsko ureditvijo je namreč od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz odločbe toženke. S to odločbo toženka res ni odpravila v tožbi napadanih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF, bi moralo sodišče prve stopnje, ob svojem odločanju to ugotoviti in v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb, zavreči.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 3a/3, 14, 49c. OZ člen 86, 190, 191, 193.
vračilo preveč izplačane plače - preplačilo - plačilo za delo - prevedba - odprava nesorazmerij - napačen obračun zneskov - napačen izračun plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190., pa tudi 191. člena OZ. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači, tako kot v obravnavani zadevi, ko se je pri plači za sporno obdobje napačno upošteval 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred, v katerega je bil toženec uvrščen zaradi nižje stopnje izobrazbe od zahtevane za zasedbo njegovega delovnega mesta) oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
prisilna poravnava – postopek poenostavljene prisilne poravnave – začetek postopka – vsebinski preizkus predloga za začetek postopka – odpoved kreditne pogodbe – trajnejša nelikvidnost
V postopku poenostavljene prisilne poravnave se ne zahteva revidiranje poročila o dolžnikovem finančnem položaju.
Upnik ne more poenostavljati pogodbenih razmerij, ki jih ima dolžnik pri sklenjenem kratkoročno danem posojilu, ki bi ga po upnikovem mnenju lahko z dezinvestiranjem oziroma odpoklicem spremenil v takojšnja denarna sredstva, s katerimi bi se poplačale vse obveznosti do dobaviteljev oziroma upnikov.
nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist – ustavitev postopka – invalidnost storilca
Za osebe, napotene na opravljanje dela v splošno korist, je pogoj, da pred pričetkom del opravijo tudi zdravniški pregled. Oseba, ki je invalid prve kategorije, zdravniškega pregleda ne more opraviti in je nezmožen za kakršnokoli delo, vse dokler ima to stopnjo invalidnosti priznano.
Sodišče prve stopnje je za pravilno uporabo materialnega prava dolžno ugotoviti, ali gre za nepreskrbljenega zakonca, ali tožnica nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni bila zaposlena in je to dejstvo obstajalo že v času razveze, vse to pa obstaja tudi, ko zakonec zahteva preživnino.
ZDR člen 110, 112, 112/1, 112/1-3, 112/2. ZDoh člen 44, 44/1, 44/1-9. ZPIZ-2 člen 144.
plačilo odpravnine - odškodnina namesto odpovednega roka - razlika v plači - regres za letni dopust - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da minimalne zamude pri izplačilih plače ne morejo pomeniti (vsebinskega oziroma utemeljenega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.
Po drugem odstavku 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (razlogi za izredno odpoved na strani delodajalca) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Glede na ugotovitve, da je bil tožnik zaposlen pri več družbah, družba C. d.d. pa je pravni naslednik vseh, v tožnikovih zaposlitvah ni bilo nobene prekinitve in da je tožnik prehajal iz ene družbe v drugo, je v celoti izkazana delovnopravna kontinuiteta, ki se upošteva pri presoji višine pripadajoče odpravnine po 109. členu ZDR. Zato je tožnik upravičen do odpravnine za delovno dobo, dopolnjeno pri toženi stranki in prejšnjih tožnikovih delodajalcih.
Tožnik je upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku zato, ker se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, ta pravica ne pripada. Odškodnina ni odvisna od tožnikove nadaljnje zaposlitve, temveč le od tega, ali so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ter ob upoštevanju dolžine odpovednega roka, ki bi tožniku pripadal. Ker je bil tožnik glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, je iz tega naslova upravičen do odpravnine v določenem znesku, upoštevaje število delovnih dni v obravnavanem obdobju ter višino urne postavke tožnikove plače.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1. ZVOP-1 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - video nadzor - varstvo osebnih podatkov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne storil kršitvi, ki mu jih je tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Račun je ob 5.26 minut izdal delavec tožene stranke, tožnik pa ga je ob 20.25 storniral in ob 20.37 izdal na ime istega s.p. nov račun. Stornacijo in izdajo novega računa je izvedel sam, saj mu kupec ni prinesel originalnega računa in tudi pri stornaciji ni bil prisoten. Enako je bilo ugotovljeno za drugo kršitev. S tem je naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR- za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ni razloga, zaradi katerega sodišče prve stopnje in tožena stranka ne bi smela uporabiti posnetka točilnega mesta, na katerem je bilo videti vozilo s tujo registracijo, na podlagi katerega se je tožena stranka seznanila z očitano kršitvijo. Skladno s 1. odstavkom 75. člena ZVOP-1 je mogoče izvajati video nadzor, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, zaradi zagotavljanja vstopa ali izstopa, ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Po 1. odstavku 77. člena istega zakona pa se sme video nadzor znotraj delovnih prostorov izvajati le v izjemnih primerih, če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, tega namena pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi, nadzorovati pa se sme le tiste dele prostora, kjer je tako varovanje potrebno. Tožnika je tudi vedel za postavitev video nadzora, ni pa vedel, ali se izvaja ali ne.
ZPP člen 81, 81/1, 81/5, 274. ZArbit člen 36, 36/1, 36/2, 36/2-3, 40, 40/2, 45, 49.
arbitražna odločba - razveljavitev - zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - procesna predpostavka - klavzula o arbitražnem reševanju sporov
Stalna arbitraža A. d.d. (prvotožena stranka) nima sposobnosti biti stranka in ni nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Ker te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).
Ker je bilo dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz delovnega razmerja, so bili tožniki dolžni postopati v skladu s pravili arbitražnega postopka. Zaradi zamude roka za uveljavljanje sodnega varstva iz drugega odstavka 21. člena Poslovnika je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov pravilno zavrglo, hkrati pa to tudi pomeni, da je po poteku roka, v katerem bi lahko arbitraža odločila o zahtevku in roka za sodno uveljavljanje sodnega varstva, nastal pravni položaj, ko se šteje, da je arbitražni postopek končan v smislu določbe 3. točke 2. odstavka 36. člena ZArbit, torej ko arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli drugega razloga nepotrebno ali nemogoče.
Odločitev o zavrženju tožbe v delu, s katerim tožniki od drugotožene stranke zahtevajo plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, je pravilna. Ker bi lahko tožniki uveljavljali sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi moral arbitražni senat odločiti, zamuda roka v smislu določbe 21. člena Poslovnika pomeni, da sodišče prve stopnje tožbo v skladu z 274. členom ZPP zavrže.