DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014131
ZDR člen 184. OZ člen 131, 153, 153/3, 167, 167/1, 167/2, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda - pri delu - denarna renta - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - izgubljeni zaslužek - soprispevek - zavarovalnica - izključitev odgovornosti - samovozni delovni stroj
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri drugi toženi stranki (uporabniku). Delovna nezgoda se je zgodila pri prevozu blaga iz hladilnice do nakladalnega mesta, ko je tožnik z viličarjem prevažal blago na dveh lesenih paletah, pri tem pa je nenadoma na mokrih in spolzkih tleh viličar zaneslo in se je zgornja paleta nagnila. Ko je tožnik želel preprečiti zdrs palete z naloženim blagom, se je zgornja paleta premaknila in je tovor padel nanj. Tožnikovi odškodninski zahtevki so izključeni iz zavarovanja na podlagi določb splošnih pogojev, ker gre v konkretnem primeru za škodo, ki je nastala v zvezi z uporabo ali posestjo vozila na motorni pogon – samovoznega delovnega stroja. Ročni električni viličar je samovozni delovni stroj, ki se premika s pomočjo električnega pogona. Do padca tovora je prišlo med običajno uporabo viličarja (prevoz tovora z viličarjem na drugo mesto), pri čemer je najprej prišlo do premikanja (zdrsa) tovora, kasneje pa, ko je tožnik skušal tovor s telesom zadržati oziroma popraviti paleto, še do padca tovora. Zato tretja tožena stranka (zavarovalnica) tožniku iz tega naslova ne odgovarja za škodo, povzročeno s samovoznim delovnim strojem - viličarjem, in je odškodninski zahtevek zoper njo sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen.
Druga tožena stranka prevoza tovora z viličarjem ni organizirala tako, da bi bilo tožniku zagotovljeno varno delo. Položaj, v kakršnem se je tožnik ob zdrsu zgornje palete znašel, ko je skušal zadržati padec tovora, je impulzivna reakcija tožnika, zato v danih okoliščinah ni mogoče govoriti o njegovi nepazljivosti ali soodgovornosti za nastanek nezgode in za njene posledice.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Prvo tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov za prehrano in prevoz, zato je tožničin zahtevek iz tega naslova utemeljen. Na podlagi Pogodbe o izčlenitvi in prevzemu, sklenjeni med prvo toženo in drugo toženo stranko, v kateri je bilo določeno, da drugo tožena stranka vstopi kot univerzalni pravni naslednik v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki ga je nanjo prenesla prvo tožena stranka, pa je za izpolnitev obveznosti odgovorna tudi drugo tožena stranka kot solidarni dolžnik.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Prekrškovnegi organ v pritožbi ponuja zgolj drugačno dokazno oceno, kot jo je argumentirano sprejelo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo kršitelja vloženi zoper plačilni nalog prekrškovnega organa. Zato takšna vsebina pritožbe v resnici pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1, čeprav se v pritožbi uvodoma navaja, da je podana na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZP-1, v nadaljevanju pa zatrjuje bistveno kršitev določb postopka o prekršku na podlagi prvega odstavka 154. člena ZP-1. Iz navedenega razloga pa v obravnavani zahtevi za sodno varstvo glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba prekrškovnemu organu ni dovoljena.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0014437
ZPP člen 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 58, 58/4.
plačilo odškodnine - začasna odredba - ugovor - vročanje
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da se v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je bil sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo toženki vročen 25. 11. 2014 (s fikcijo vročitve), pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 58. člena ZIZ, ko je ugovor toženke zoper navedeni sklep zavrglo kot prepozen. Ugovor je bil namreč vložen 4. 12. 2014, 8-dnevni rok za vložitev ugovora pa se je iztekel 3. 12. 2014.
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove zaposlitev drugega delavca, razen tožnice, na določeno delovno mesto. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Ker tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe.
invalidska pokojnina - invalidnost II. kategorije - starost - poklicna rehabilitacija
Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti, to starost pa je dopolnil, še preden je bila izdana izpodbijana prvostopenjskega odločba tožene stranke, zato je v tem primeru že izpolnjeval pogoje po določbi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. ZPIZ-1 v 2. alinei 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let. To določbo je namreč potrebno razlagati tako, da pridobi pod določenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - smrt delodajalca
Tožnik je bil zaposlen pri delodajalcu (s. p), ki je dne 23. 6. 2012 umrl. Ker nobeden od dedičev pokojnega delodajalca ni nadaljeval z njegovim podjetjem oziroma njegovo dejavnostjo, je bil delodajalec izbrisan iz sodnega registra. Tožniku je dne 31. 12. 2012, ko je dejavnost pokojnega delodajalca prenehala, delovno razmerje prenehalo skladno z 2. odstavkom 78. člena ZDR. Tožena stranka ni pravna naslednica bivšega tožnikovega delodajalca, zato v tem sporu ni pasivno legitimirana. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da dejavnost pokojnega delodajalca nadaljuje tožena stranka, zato ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zdravstveno stanje - delovna zmožnost - diskriminacija
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je C. d.o.o. (organizacija, ki se ukvarja s strokovnimi nalogami na področju varstva pri delu) na podlagi zdravstvene dokumentacije podala mnenje, da tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ne bi mogla opravljati dela na večjih stružnicah, kjer so prisotne večje fizične obremenitve, saj bi si s tem še dodatno poslabšala načeto zdravstveno stanje, količina dela na malih stružnicah pa je upadla. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi varovanja njenega zdravstvenega stanja. Tožničino zdravstveno stanje bi morala zavarovati z ustreznim postopkom pred ZPIZ. Tako ravnanje delodajalca je diskriminatorno po 6. členu ZDR-1, saj mora delodajalec pri odrejanju dela upoštevati delavčevo delazmožnost, trajne omejitve delovnih zmožnosti pa ugotavlja ZPIZ v invalidskem postopku. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
začasna nezmožnost za delo - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Bolezen je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar mora biti nepredvidljiva ali nenadna. Takšna dejstva pa mora tožnik ne samo zatrjevati, temveč tudi izkazati. Tožnik ni v ničemer izkazal, da je na dan glavne obravnave trpel takšne bolečine, ki so ga priklenile na posteljo in zaradi tega ni mogel priti na narok za glavno obravnavo. Zato predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
obstoj delovnega razmerja - visokošolski zavod - podjemna pogodba - elementi delovnega razmerja - pedagoška dejavnost
Tožnik ni navedel delovnega mesta in ni pojasnil delovnega časa, v zvezi s katerim uveljavlja obstoj delovnega razmerja. Z listinskimi dokazi tudi ni dokazal svoje vključitve v organiziran delovni proces tožene stranke in dela po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ker niso podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1, tožbeni zahtevek na obstoj delovnega razmerja ni utemeljen.
ZVis v 63. členu določa, da lahko visokošolski zavod, če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, sklene pogodbo o delu v skladu z ZVis in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine z ZVis določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje 10 mesecev v študijskem letu. Ta določba omogoča visokošolskemu zavodu sklenitev pogodbe o delu (podjemne pogodbe) v primeru, ko ne more več skleniti pogodbe o zaposlitvi (vsa sistemizirana delovna mesta so zasedena). Vendar pa ta določba ne daje podlage za transformacijo civilnopravnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas.
ZDR člen 42, 47, 49, 126. ZFPPIPP člen 21, 21/1, 213, 213/1.
razlike v plači - dodatek za nočno in nedeljsko delo
ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene, kot sicer v navedenih aktih. Pravica do plače je temeljna pravica delavca iz delovnega razmerja. To pomeni, da na podlagi 49. člena ZDR tudi določitev nižje plače v novo sprejeti kolektivni pogodbi oziroma začasnih dogovorih ne vpliva neposredno na pravico do višje osnovne plače, ki izhaja iz delavčeve obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Na podlagi 47. člena ZDR lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi, do česar pa v primeru tožnikov ni prišlo. Z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, ki so med tožniki in toženo stranko veljale v spornem obdobju, je bilo dogovorjeno, da se določila panožne kolektivne pogodbe in drugi dogovori uporabljajo le, če je to v tej pogodbi izrecno dogovorjeno. Takšnih pogodbenih določb glede višine plače tožniki niso imeli, zato tožena stranka v spornem obdobju ni imela pravne podlage, da jim izplačuje nižjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena v pogodbah o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo razlik v plači.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta Evrope št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o Uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1.
podlaga za izdajo evropskega izvršilnega naloga - razveljavljena sodba sodišča prve stopnje
Sodba Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu izdana v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je dovoljena izvršba in odločitvi, da bo sodišče odločalo o zahtevku v pravdnem postopku, ne more predstavljati podlage za izdajo evropskega izvršilnega naloga.
spor majhne vrednosti – izvedba naroka – izrecna zahteva za izvedbo naroka – nesubstanciran dokazni predlog
Stranka, ki predlaga, da se določena oseba zasliši, mora podati ustrezno trditveno podlago, ki jo bo ta oseba s svojo izpovedjo lahko potrdila ali ovrgla. Navesti mora torej, o katerih (konkretnih) dejstvih bo ta oseba izpovedovala.
Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi zavrnilo, kar pomeni, da sta odločbi pravilni in zakoniti, v nadaljevanju pa je poseglo v drugi odstavek dokončne odločbe in ga spremenilo tako, da je številko III. (gre za III. kategorijo invalidnosti) nadomestilo z II. (II. kategorija invalidnosti). Poseg v dokončno odločbo pomeni, da le-ta ni bila pravilna in zakonita. Gre torej za nasprotje med I. in II. točko izreka, s tem da sodišče svoje odločitve, zakaj je potreben poseg v dokončno odločbo, ni utemeljilo niti z dejanskimi niti s pravnimi razlogi. Zato odločitve ni mogoče preizkusiti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, posledično pa tudi ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 66, 68, 68-1, 68-2 . Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 37.
invalidnost III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja - gostota zavarovalne dobe
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja upoštevalo stališče, ki ga je v podobni zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS in pravilno izhajalo iz določbe 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter dobi, prebiti v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, seštelo. Tako je upoštevalo dobo, prebito v Sloveniji, v trajanju 8 let in dobo, prebito v Republiki Hrvaški, kjer je tožnik dopolnil 8 let in več oziroma je skupaj dopolnil več kot 16 let pokojninske dobe. Z dobo v takšnem trajanju je tožnik izpolnil pogoj 1/3 delovnih let in pogoje iz 2. alinee prvega odstavka 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je pri opravljanju dela (pismonoša) od vodstva doma ostarelih (kjer je določenega dne raznašal pošto) zahteval, da mu bodisi oni bodisi njihov stanovalec povrnejo globo v višini, za katero je bil zaradi incidenta z njihovim stanovalcem oglobljen s strani policije in da istemu stanovalcu preprečijo izhod iz doma ves delovni čas, ko bo opravljal svoje obveznosti, saj v nasprotnem primeru ne more odgovarjati za svoja dejanja. O tem dogodku tožnik tožene stranke (delodajalca) ni obvestil. Tožnik je s takšnim ravnanajem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
ZPIZ-1 člen 60, 91, 97, 163. ZPP 339, 339/2, 339/2-14.
invalid III. kategorije - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - nasprotje v izreku
Pisni odpravek sodbe ima v izpodbijanem ugoditvenem delu (I. in III. točka izreka) take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Z II. točko izreka sodbe je tožnica sicer še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z dodatnimi novimi omejitvami pri delu. Hkrati ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času, čeprav iz 13. točke obrazložitve dejansko izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo sodno izvedensko mnenje specialista medicine dela, po katerem so poleg že ugotovljenih potrebne dodatne omejitve pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Hkrati sta si II. in III. točka izreka sodbe sami s seboj v nasprotju. V delu II. točke izreka je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času (čeprav bi v takšnem primeru preostale delovne zmožnosti bilo mogoče priznati pravico do premestitve), s III. točko izreka pa je toženi stranki odrejeno, da v določenem roku izda odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine (ki jo je mogoče priznati le v primeru preostale delovne zmožnosti s krajšim delovnim časom od polnega).
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen
Tožnik je bil v spornem obdobju od 20. 3. 2014 do 22. 4. 2014 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, in sicer 4 ure dnevno, po tem obdobju pa v polnem delovnem času, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.