Zakon je omogočil osebam, ki rabijo vodno ali morsko dobro ali naplavine, ne da bi si za to predhodno pridobile vodno dovoljenje ali koncesijo, rok dveh let od uveljavitve zakona, da začnejo s postopki pridobitve potrebnih dovoljenj, ter da te osebe (ki so v navedenem roku začele s postopki pridobitve vodnega dovoljenja ali koncesije) do dokončanja postopkov ne bodo podvržene inšpekcijskim ukrepom.
Tožnik v dopisu, v katerem je bil pozvan na dopolnitev vloge med drugim tudi z izjavo lastnika nepremičnine, kjer se nahaja vodno zajetje, ni bil opozorjen na posledico, ki bo sledila, če navedene izjave v odrejenem roku ne predloži.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife
Upravni odbor Odvetniške zbornice je v zvezi z razlago 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife podal obvezno razlago, po kateri posvet s stranko pomeni samostojno storitev in se kot taka šteje tudi, kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela Odvetniške tarife.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odlog izvršbe - rok za odlog izvršbe
Rok za odlog izvršbe, določen v sklepu z dne 17. 1. 2014, torej 22. 1. 2017 (kar je tri leta od vročitve navedenega sklepa), je na podlagi zakona podaljšan še za dve leti, torej do 22. 1. 2019, o čemer bi morala toženka po uradni dolžnosti izdati sklep. To pa je po vsebini predlagal tudi tožnik s predlogom z dne 24. 6. 2016, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, saj je v njem predlagal, naj se odložitev izvršbe podaljša v skladu s spremembo ZGO-1, in sicer za pet let od 17. 1. 2014 dalje.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - prepoved uporabe objekta - uporabno dovoljenje
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik za graditev objekta pridobil gradbeno dovoljenje z dne 8. 9. 2011. Prav tako ni sporno, da objekt (v pretežnem delu) uporablja ter da za njegovo uporabo ni pridobil uporabnega dovoljenja. Sodišče zato pritrjuje toženki, da je izpodbijani ukrep prepovedi uporabe objekta zakonit in utemeljen na prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1.
Izrek izpodbijane odločbe, ki kot nelegalno gradnjo opredeljuje le klet pod obstoječim lesenim steljnikom, ni v skladu z ZGO-1. Klet in lopa namreč predstavljata en objekt, saj med strankama ni sporno, da je tožnik sporno klet zgradil pod leseno lopo in bi se ta brez kleti porušila. To pomeni, da sta lopa in klet konstrukcijsko enoten objekt, zato bi toženka sporna izvedena dela morala opredeliti glede na celoten objekt, tj. ali je ta dela treba šteti za novogradnjo ali za rekonstrukcijo objekta.
Če bi toženka upoštevala okoliščino, da je tožnik sporna dela izvajal na legalnem objektu, bi se morala opredeliti do vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru le za neskladno gradnjo ali že za nelegalno gradnjo.
Zavezanci za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo niso tisti lastniki objektov, ki so se že pred uveljavitvijo (novih) pravnih podlag za odmero komunalnega prispevka lahko že zakonito priključili na komunalno opremo, saj tedaj ne gre (več) za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški
Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in se zato vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države v skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS, saj se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, kar je bistvo spoštovanja načela nevračanja.
Sodišče pritrjuje ugotoviti toženke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede na navedeno domnevo iz Dublinske uredbe to pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Navedena domneva je sicer lahko izpodbojna, vendar pa sodišče meni, da tožniku tega ni uspelo izkazati.
mednarodna zaščita - prosilec za mednarodno zaščito - mladoletnik
Tožena stranka je preuranjeno sklepala na to, da tožnik ni več mladoleten. Sodišče namreč meni, da glede na podatke upravnega spisa obstaja tolikšen dvom v njegovo starost, da ni mogoče brez izvedeniškega mnenja sklepati na njegovo polnoletnost.
mednarodna zaščita - status begunca - pogoji za priznanje statusa begunca - sprememba veroizpovedi - načelo zaslišanja stranke v postopku
Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.
poprava krivic - status bivšega političnega zapornika - zahtevek za priznanje pravice - upravičenci
Iz izpodbijanega akta in spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik s sodbo Vojaškega disciplinskega sodišča obsojen na disciplinsko kazen vračanja na formacijsko mesto neposredno nižjega čina za čas 2 leti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni bil bivši politični zapornik v smislu prvega odstavka 2. člena oziroma prvega odstavka 4. člena ZPKri po presoji sodišča pravilna. Zato je tožena stranka tožnikov zahtevek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika utemeljeno zavrnila.
visokošolski učitelj - izvolitev v naziv izredni profesor - pogoji za izvolitev - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja strank
Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj sklicuje na ugotovitev, da tožnik za izvolitev v predmetni naziv ne izpolnjuje vseh pogojev iz 7. točke 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev, ker nima zadostne objave mednarodno pomembnih del. Pri tem pa ne pojasni, ali se in zakaj se s takšno ugotovitvijo tudi sam strinja oziroma, zakaj je takšni ugotovitvi tudi sledil. V izpodbijani odločbi se tudi ne opredeli do izpolnjevanja pogoja zahtevanega mentorstva, saj v zvezi s tem navede le, da je ugotovila, da to iz tožnikove vloge ni razvidno. Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima vseh bistvenih sestavin obrazložitve odločbe v smislu 214. člena ZUP, saj nima sestavin iz 2., 3. točke in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP.
Prvostopenjski organ bi moral pred izdajo odločbe tožniku dati možnost, da bi se lahko izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ker tožnik te možnosti ni imel v postopku pred habilitacijsko komisijo. Tožnik bi torej pred izdajo odločbe moral imeti možnost, da bi lahko pojasnil in dokazoval, da ima mednarodno pomembna dela in da izpolnjuje pogoj zahtevanega mentorstva, posebej še ob dejstvu, da so vsi trije poročevalci tožniku dali pozitivno strokovno oceno.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-1. ZZSDT člen 18, 27.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tožnika pri delodajalcu. Vendar pa glede na specifično ureditev, ko gre za postopek odločanja o podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, soglasje Zavoda ni nujno potrebno.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Ker sta tožnika zapustila izpostavo azilnega doma pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da za odločitev v zadevi ne izkazujeta več pravnega interesa. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče utemeljenosti tožbe ne presoja. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnikoma pravni interes za vodenje postopka v obravnavanem upravnem sporu prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, saj izpodbijani upravni akt očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.
tožba v upravnem sporu - poziv k odpravi pomanjkljivosti - zavrženje tožbe
Ker tožnica v roku 15 dni po prejemu poziva sodišču ni poslala zahtevanih podatkov, s katerimi bi dopolnila vlogo in teh podatkov sodišču ni poslala niti do dneva izdaje tega sklepa, je tožba ostala nesposobna za obravnavanje, zato jo je sodišče zavrglo.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - dokazni standard - pravica stranke do izjave
V azilnih zadevah velja načelo, ki ga sicer poleg ESČP uporablja tudi UNHCR, da je treba v dvomu odločiti v korist pritožniku. Omenjeno načelo pa ne gre zamenjevati z dokaznim standardom v azilnih zadevah. Dokazni standard v azilnih zadevah naj bi bil po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda. Upravno sodišče je postavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima - torej nižji od 50 % in seveda še toliko nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.
Zaradi specifičnega položaja prosilcev je dostikrat treba v dvomu glede verodostojnosti navedb odločiti v korist prosilca oziroma mu je treba v primeru pomislekov glede možnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal prosilec, dati možnost, da nedoslednosti ali neskladja pojasni. To pomeni, da je dokazno breme deljeno med prosilca in uradno osebo.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Iz četrtega odstavka par. 230 LAG izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je med drugim kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, itd. Tožniki tako nimajo prav, da morajo po LAG izpolnjevati vse pogoje tudi dediči, da lahko dobijo odškodnino, saj to iz citirane določbe nedvomno ne izhaja.
Zakonitosti oziroma nezakonitosti aktov o podržavljenju (in ugotovitev, ki iz njih izhajajo) ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije.
Stranka ima tako v davčnem postopku kot v postopku pred sodiščem pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar ta dolžnost davčnih organov ni neomejena. Na eni strani je zamejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami, po drugi strani pa z vsebinsko presojo, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe davčni organ ob delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanja prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in s strani tožnika predložene listinske dokaze. Vsebinsko ocenjena pa so bila tudi pojasnila, ki jih je podal tožnik med inšpekcijskim postopkom. Sodišče v tem pogledu nepravilnosti ali nelogičnosti ne ugotavlja.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski zavezanec - postavitev ograje - dovolitev priglašenh del
Za gradnjo objekta pred uveljavitvijo ZGO-1 je bila sicer zahtevana pridobitev upravnega dovoljenja (priglasitev del) tudi za objekte, za katere ni bilo zahtevano lokacijsko dovoljenje, torej med drugim tudi za objekte, ki jih je bilo mogoče uvrstiti med pomožne, kar pa bi moral inšpekcijski organ presoditi in navesti dejansko stanje, ki izhaja iz tega zakonskega predpisa (ZUN). Ugotoviti bi moral, ali gre pri spornem delu ograje za pomožni objekt, ki ga je kot takšnega, glede na njegovo umestitev v prostor, določila takratna občinska skupščina, za katerega pa je bilo treba pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del po 62. členu takrat veljavnega ZUN.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv k dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
Glede na to, da je sodišče tožnico že večkrat pozvalo, da naj tožbo dopolni predvsem z izpodbijanim upravnim aktom in ji tudi razložilo, da bo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, če tega ne bo storila, vlogo s sklepom zavrglo, je presodilo, da tožnica ni odpravila pomanjkljivosti tožbe in je sodišče zaradi tega ne more obravnavati. Glede na navedeno je tožbo v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 kot nepolno zavrglo.
obnova postopka - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - stranka z interesom - pravni interes
Stranka z interesom kot nesporna lastnica in uporabnica bližnjega zemljišča (mejaš) je pri izdaji gradbenega dovoljenja upravičeno zainteresirana, da novogradnja (pred tem rušitev objektov, ki naj bi bila sicer že izvršena) v obliki parkirišča z opornimi zidovi, ne bo prizadela njenega pravnega položaja, ki je izražen z lastninsko pravico, katera pa je zakonsko urejena. Po presoji sodišča stranka z interesom prej navedeni pravni interes za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenju izkazuje, in ker gre v tem primeru samo za procesno odločitev, bo vsebinske ugovore v zvezi z nedovoljenimi vplivi obravnavane gradnje nanjo oziroma na njene nepremičnine, uveljavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki.