Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ-1 člen 155, 413, 413/1. EZ člen 79.
določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člena Energetskega zakona (EZ) oziroma 155. člena EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba, zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje namreč izhaja le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
odjemalec električne energije - pravica do znižanja plačila - obnovljivi vir energije - predlog za dopustitev revizije - predmet odločanja - vsebina sodbe - vezanost na dejansko in pravno podlago - splošno vprašanje - zavrženje predloga
Postavljeno prvo vprašanje ni natančno in konkretno, saj ni razvidno, da se nanaša na katero od razlag v izpodbijani sodbi
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57.
predlog za dopustitev revizije - neupravičen odjem električne energije - neupravičena obogatitev - splošni pogoji - skladnost podzakonskega akta z zakonom - delna ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče kot pravilno štelo uporabo določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO)?
◦ Ali je sodišče pravilno štelo, da gre pri zahtevku tožene stranke za zahtevek zaradi tožnikove neupravičene obogatitve, in ali so bile v tej zvezi ugotovljene vse relevantne okoliščine?
EZ-1 člen 160, 216, 216/2, 250, 251, 252, 253,255. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2015) člen 12, 13, 14, 50, 50/2.
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - združitev revizij v skupno obravnavo - omrežnina - sistemski operater distribucijskega omrežja - stroški obratovanja in vzdrževanja - izčrpanje pravnih sredstev - splošni akt - javno pooblastilo - pravila stroke - zavrnitev revizije
V postopku ugotavljanja presežka oziroma primanjkljaja omrežnine že po naravi stvari ne moremo govoriti o dodatnem upoštevanju novih nepredvidenih stroškov, če so bili ti stroški upoštevani (torej predvideni), tj. priznani že v regulativnem okviru za obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Ali gre v vsakem konkretnem primeru za tak strošek, pa je vprašanje dejanskega stanja, tj. ugotavljanja dejstev, iz katerih izhaja, da je bil strošek v regulativnem okviru upoštevan kot nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Ni pa mogoče te ugotovitve sprejeti kar na podlagi splošnega stališča, da so vsi stroški nalog iz 160. člena EZ-1, nadzorovani stroški.
Iz zakonske ureditve EZ-1 in določb Akta o metodologiji 2015 izhaja, da ima določitev upoštevanja obravnavanih nenadzorovanih stroškov svoj smisel le, če se kot "nove naloge" po tej določbi razume ne le nove, z zakonom določene obveznosti (torej ne le nove naloge poleg nalog iz 160. člena EZ-1), temveč tudi s katerimkoli splošnim aktom na novo določeno obveznost oziroma opravilo ali nov način izvajanja oziroma zagotavljanja že določenih obveznosti oziroma zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti brez dodatnih stroškov. Tudi zakonsko določene operaterjeve obveznosti (npr. v 252., 268., 470., 448., 449., 450. in 355. členu EZ-1) je mogoče spremeniti z novim zakonom ali z novim podzakonskim predpisom določiti spremembo načina njihovega izvajanja. Pri tem pa ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje upravičenosti med stroški, ki nastanejo zaradi nove predpisane obveznosti in stroški, ki nastanejo zaradi spremembe že predpisane obveznosti. Enako velja za (nepredvidene in zato t. i. nenadzorovane) stroške novega načina njenega izvajanja.
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, po katerem je med dejanske nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (DNNSDV) mogoče upoštevati nepredviden strošek, če je ta povezan z novimi, z zakonom ali z drugimi predpisi določenimi obveznostmi ali načini izvajanja že določenih obveznosti. Revizijski očitek, da je Upravno sodišče štelo, da je bistvena le novost stroška in ne novost naloge pa je neutemeljen, saj ugotavljanje upravičenosti stroškov na podlagi tega stališča ne pomeni, da se vsi novonastali stroški avtomatično in v celoti priznajo kot upravičeni. Vprašanje, ali je nek konkreten strošek povezan z novimi ali spremenjenimi obveznostmi, namreč ni vprašanje razlage obravnavane določbe Akta o metodologiji 2015, temveč vsebine konkretnega predpisa, ki tako obveznost določa in presoje, ali je nek strošek dodaten in kot tak povezan s to novo obveznostjo. Povedano drugače, presoja o upravičenosti stroška terja ugotovitev vzročno posledične zveze med sprejetjem predpisa, ki operaterju nalaga nove obveznosti, in nastankom konkretnega stroška, saj tudi EZ-1 v 251. členu upravičene stroške opredeljuje kot stroške za izvajanje nalog operaterja.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57.
predlog za dopustitev revizije - neupravičen odjem električne energije - splošni pogoji - skladnost podzakonskega akta z zakonom - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče kot pravilno štelo uporabo določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO)?
2. Ali je sodišče pravilno štelo, da gre pri zahtevku tožene stranke za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve tožnice, in ali so bile v tej zvezi ugotovljene vse relevantne okoliščine?
Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati.
Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.
ZDavP-2 člen 125, 125/1, 125/4, 126, 126/4. EZ-1 člen 375, 375/5, 431, 432. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1.
dopuščena revizija - podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljenih virov energije - državna pomoč - vračilo denarne pomoči - zastaranje - zavrnitev revizije
Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.
Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.
URS člen 22, 23, 125. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 64/4, 64/5. ZUP člen 7, 7/2, 133. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (2018) člen 16.
dopuščena revizija - regulativni okvir - metodologija in podzakonski predpisi - exceptio illegalis - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev - strokovna pravila - obseg presoje sodišča - materialno pravo - odprava upravnega akta - sprememba zahtevka - pravočasnost - ugoditev reviziji
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
Ali se drugi odstavek 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 28/15 in 22/16) razlaga tako, da je za ugotovitev izračuna skupne višine nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NNSDV) pri presoji „nove naloge“, ki je bila operaterju določena z zakonom ali drugim predpisom in jo je moral operater začeti izvajati znotraj zadevnega regulativnega obdobja, bistveno:
- da je nova naloga vsako obvezno opravilo, ki povzroča nove, še nepredvidene stroške in odhodke, ki so nastali operaterju zaradi vsakega predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti, četudi gre za opravilo znotraj že obstoječe naloge, za katere so stroški priznani v okviru zamejenih nadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NSDV), ali
- da je nova naloga samo tisto obvezno opravilo, ki povzroča nove, še ne predvidene stroške oziroma odhodke, ki so nastali operaterju izključno zaradi predpisane nove naloge, ki je operater prej ni izvajal, in ne zgolj zaradi novega ali spremenjenega opravila znotraj obstoječe naloge.
Ali se drugi odstavek 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 28/15 in 22/16) razlaga tako, da je za ugotovitev izračuna skupne višine nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NNSDV) pri presoji „nove naloge“, ki je bila operaterju določena z zakonom ali drugim predpisom in jo je moral operater začeti izvajati znotraj zadevnega regulativnega obdobja, bistveno:
- da je nova naloga vsako obvezno opravilo, ki povzroča nove, še nepredvidene stroške in odhodke, ki so nastali operaterju zaradi vsakega predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti, četudi gre za opravilo znotraj že obstoječe naloge, za katere so stroški priznani v okviru zamejenih nadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NSDV), ali
- da je nova naloga samo tisto obvezno opravilo, ki povzroča nove, še ne predvidene stroške oz. odhodke, ki so nastali operaterju izključno zaradi predpisane nove naloge, ki je operater prej ni izvajal, in ne zgolj zaradi novega ali spremenjenega opravila znotraj obstoječe naloge.
predlog za dopustitev revizije - državna pomoč - nadzor - vračilo denarne pomoči - zastaranje - neenotna praksa - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali obveznost vračila neupravičeno izplačane državne pomoči, ki je posledica dograditve proizvodne naprave, o kateri proizvajalec električne energije in prejemnik državne pomoči ni obvestil agencije, nastane z odpravo nezakonitega stanja proizvodne naprave (tj. ko prejemnik državne pomoči uskladi oziroma ponovno vzpostavi stanje proizvodne naprave na stanje pred neupravičeno dograditvijo proizvodne naprave), ko je mogoče opredeliti obdobje neupravičeno izplačane državne pomoči in posledično njeno višino?
URS člen 153. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4. ZPP člen 344.
zavrženje tožbe - energetsko dovoljenje - položaj stranke v upravnem postopku - resolucija - ni upravni akt po ZUS1 - zavrnitev pritožbe - vročitev odgovora na pritožbo
Resolucija Državnega zbora po ustavnem redu Republike Slovenije ni predpis, ki bi lahko imel zavezujoče učinke (153. člen Ustave) in je po svoji pravni naravi programski dokument, ki opredeljuje politiko Državnega zbora na določenem področju, kot to pravilno obrazloži tudi sodišče prve stopnje.
Resolucija v izpodbijanem delu ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, s katerimi bi neposredno vplivala na pravni položaj fizičnih ali pravnih oseb. Vprašanje, ali kateri od predpisov nalaga upoštevanje Resolucije pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah, za odločitev v tem upravnem sporu ni bistveno. Tudi taka morebitna določba zakona ali podzakonskega predpisa namreč ne spreminja pravne narave same Resolucije. Način in dopustnost uporabe določb Resolucije v drugih upravnih postopkih je tako lahko predmet presoje le v upravnem sporu zoper akte, ki so v njih izdani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00064850
URS člen 26. EZ-1 člen 471-477. ZUreP-2 člen 199. ZUreP-3 člen 209. Uredba o državnem prostorskem načrtu za črpalno hidroelektrarno na Dravi in daljnovodno povezavo ČHE-RTP Maribor (2011) člen 6, 53. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost države - sprememba zakonodaje - energetika - državni prostorski načrt - gradnja male hidroelektrarne - namenska raba zemljišč - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - pravno varstvo - subsidiarno varstvo - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je podana zakonodajna protipravnost, ker EZ-1 in ZUreP-2, na katera napotuje Uredba in sta veljala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nista določala skrajnega roka, v katerem mora investitor urediti razmerja z lastniki zemljišči iz vplivnega območja Državnega prostorskega načrta (v nadaljevanju DPN) in nista določala pravnega varstva za lastnike zemljišč iz vplivnega območja DPN-ja, če investitor ne izvede projekta iz DPN-ja, ne postopka za ureditev razmerja z lastniki zemljišč iz vplivnega območja DPN-ja?
- Kakšno pravno varstvo je imel lastnik zemljišča iz vplivnega območja DPN-ja na podlagi EZ-1 in ZUreP-2 za omejitev rabe zemljišča, ki je nastala z vpisom DPN-ja v prostorski akt, če investitor ni izvedel oziroma je opustil postopek za ureditev razmerij z lastniki zemljišč in/ali če investitor ni izvedel oziroma je opustil izvajanje projekta iz DPN-ja?
- Ali je podana zakonodajna protipravnost tudi z novo ureditvijo pravnega sredstva lastnika zemljišča iz vplivnega območja DPN-ja za poseg v lastninsko pravico iz 4. in 6. odstavka ZUreP-3, ki lastniku zemljišča pravno varstvo za omejitev lastninske pravice daje šele po preteku 10. let od dneva uveljavitve DPN-ja, čeprav omejitev lastninske pravice nastane že z dnem uveljavitve DPN-ja?
- Ali je glede na okoliščine zadeve lahko pravica do pravnega (sodnega) varstva (zaradi izostanka normativne ureditve (podzakonske in zakonske) pravnega položaja posameznika) odvisna od (ne)izvedbe upravnega postopka glede izdaje gradbenega dovoljenja?
- Ali lahko civilno sodišče posamezniku (zaradi izostanka normativne ureditve (podzakonske in zakonske) njegovega pravnega položaja) odreče pravno varstvo z napotitvijo na postopek pri Ustavnem sodišču za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa?
EZ-1 člen 227, 227/1-1. Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES člen 28, 28/1, 28/1-1.
jezikovna razlaga zakonskega besedila - in claris non fit interpretatio - zmotna uporaba materialnega prava - distribucija zemeljskega plina - poseben tehničen razlog - integriranost proizvodnih procesov
Med strankama ni sporno, da celotno plinovodno omrežje na območju cone A. obratuje na delovnem tlaku 1 bar (pa četudi le zaradi potreb peščice odjemalcev). Ker je obenem takšna tlačna stopnja drugačna (višja) glede na tlačno stopnjo na območju Mestne občine Maribor (znotraj katerega obratuje cona A.), tlak 1 bar tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja poseben tehnični razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1.
Že z uporabo jezikovne metode razlage prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1, ki je (praktično) enaka prvi alineji prvega odstavka 28. člena Direktive 2009/73 je jasno, da morajo biti proizvodni procesi končnih uporabnikov integrirani (medsebojno povezani) prav zaradi posebnega tehničnega standarda.
Za izpolnjenost pogoja iz prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 torej ne zadošča, da obstoji poseben tehnični razlog, proizvodni procesi pa so medsebojno povezani preko skupne infrastrukture, temveč je pravno odločilno, ali (če sploh) so prav zaradi posebnega tehničnega razloga (v obravnavani zadevi zaradi višjega tlaka 1 bar) operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev v coni A. integrirani.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, nadalje da je odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank postopka, pri tem pa razloge za odločitev le pavšalno obrazložilo in s tem kršilo 8. in 14. točko 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
Pritožnik je izkazal škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev naloženega ukrepa. Taka škoda po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje za težko popravljivo škodo v inšpekcijskih zadevah.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - izdaja gradbenega dovoljenja - distribucijsko omrežje električne energije - gradnja daljnovoda - pravica graditi - varovalni pas - poseg v izvrševanje lastninske pravice - omejitev lastninske pravice
Lastninska pravica lastnikov zemljišč v varovalnem pasu je omejena. Res na vseh zemljiščih v varovalnem pasu neposredna gradnja ne bo potekala, torej se (fizična) gradbena dela na vseh zemljiščih ne bodo izvajala. Dejstvo pa je, da so (bodo) lastniki zemljišč, ki se nahajajo v varovalnem pasu, čeprav na njih fizična gradnja ne bo potekala in čeprav neposredno nad njimi ne potekajo električni vodi, v izvrševanju svoje lastninske pravice omejeni. Obseg omejitve določa že sam zakon, ki za posamezne konkretne vrste posegov določa obseg vpliva na okolje in s tem tudi širino varovalnega pasu.
Z izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov za prenos in distribucijo električne energije se odloči o tem, kje bo varovalni pas potekal, saj je ta skladno s predpisi vezan na navedeno gradnjo (do določene oddaljenosti na vsaki strani od osi elektroenergetskega voda). Ker lastniki nepremičnin v varovalnem pasu svoje lastninske pravice ne morejo več izvrševati tako neomejeno, kot so jo lahko oziroma bi jo lahko pred izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo tega omrežja, se torej prav z izdajo te upravne odločbe spremeni njihov pravni položaj.
Vsaka pravna sprememba načina uživanja lastninske pravice še ne pomeni posega v lastninsko pravico v ustavnopravnem smislu. Prav tako tudi vsaka pravna omejitev uživanja lastninske pravice v javnem interesu še ne terja posebnega upravnega (razlastitvenega) postopka, v katerem bi se taka omejitev lahko z posamičnim oblastvenim aktom določila kot obveznost lastnika (npr. vzpostavitev služnosti v javno korist). Zato pa je treba glede na pravne in dejanske značilnosti gradnje in pravnega režima varovalnega pasu ugotoviti, kdaj gre (še) za urejanje načina izvrševanja lastninske pravice v okviru njenih splošnih funkcij, kdaj pa gre že za poseg vanjo, ki tudi zaradi ustavnega varstva terja poseben postopek dovolitve posega vanjo in plačilo ustreznega nadomestila (33. in 69. člen Ustave).
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. - člen 2, 2-18, 9, 9/2, 16, 18.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - jasna zakonska določba - splošno vprašanje - vsebina obravnavane zadeve
Prvo vprašanje je splošno in ne zadosti kriterijem ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja (konkretizirano pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, od katerega bi bila odvisna odločitev v konkretni zadevi). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Odgovor na drugo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Predmet presoje v obravnavani zadevi ni odločba, s katero je upravni organ (zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave) razveljavil odločbo o dodelitvi podpore, izdano prejšnjemu lastniku te naprave, zato odločitev v zadevi ni odvisna od odgovora na tretje vprašanje (razveljavitev ali sprememba odločbe pri prodaji naprave).
. Četrto vprašanje je splošno, saj iz njega ni razvidno, s katero določbo EZ-1 in Ustave RS naj bi bili v nasprotju določbi osemnajste alineje 2. člena ter drugega odstavka 9. člena Uredbe glede določitve starosti proizvodne naprave, ko se le-ta ocenjuje za prvega investitorja ter nato (v primeru prodaje) za njegovega pravnega naslednika, če tudi ta zaprosi za podporo.
Prav tako je jasen odgovor na peto vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na šesto vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.
EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane - jasna zakonska določba
Odgovor na prvo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Prav tako je jasen odgovor na drugo vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na tretje vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.
EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - jasna zakonska določba - zelo hude posledice niso izkazane
Odgovor na prvo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Prav tako je jasen odgovor na drugo vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na tretje vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.