CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00064850
URS člen 26. EZ-1 člen 471-477. ZUreP-2 člen 199. ZUreP-3 člen 209. Uredba o državnem prostorskem načrtu za črpalno hidroelektrarno na Dravi in daljnovodno povezavo ČHE-RTP Maribor (2011) člen 6, 53. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost države - sprememba zakonodaje - energetika - državni prostorski načrt - gradnja male hidroelektrarne - namenska raba zemljišč - omejitev lastninske pravice v javnem interesu - pravno varstvo - subsidiarno varstvo - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je podana zakonodajna protipravnost, ker EZ-1 in ZUreP-2, na katera napotuje Uredba in sta veljala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nista določala skrajnega roka, v katerem mora investitor urediti razmerja z lastniki zemljišči iz vplivnega območja Državnega prostorskega načrta (v nadaljevanju DPN) in nista določala pravnega varstva za lastnike zemljišč iz vplivnega območja DPN-ja, če investitor ne izvede projekta iz DPN-ja, ne postopka za ureditev razmerja z lastniki zemljišč iz vplivnega območja DPN-ja?
- Kakšno pravno varstvo je imel lastnik zemljišča iz vplivnega območja DPN-ja na podlagi EZ-1 in ZUreP-2 za omejitev rabe zemljišča, ki je nastala z vpisom DPN-ja v prostorski akt, če investitor ni izvedel oziroma je opustil postopek za ureditev razmerij z lastniki zemljišč in/ali če investitor ni izvedel oziroma je opustil izvajanje projekta iz DPN-ja?
- Ali je podana zakonodajna protipravnost tudi z novo ureditvijo pravnega sredstva lastnika zemljišča iz vplivnega območja DPN-ja za poseg v lastninsko pravico iz 4. in 6. odstavka ZUreP-3, ki lastniku zemljišča pravno varstvo za omejitev lastninske pravice daje šele po preteku 10. let od dneva uveljavitve DPN-ja, čeprav omejitev lastninske pravice nastane že z dnem uveljavitve DPN-ja?
- Ali je glede na okoliščine zadeve lahko pravica do pravnega (sodnega) varstva (zaradi izostanka normativne ureditve (podzakonske in zakonske) pravnega položaja posameznika) odvisna od (ne)izvedbe upravnega postopka glede izdaje gradbenega dovoljenja?
- Ali lahko civilno sodišče posamezniku (zaradi izostanka normativne ureditve (podzakonske in zakonske) njegovega pravnega položaja) odreče pravno varstvo z napotitvijo na postopek pri Ustavnem sodišču za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa?
EZ-1 člen 227, 227/1-1. Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES člen 28, 28/1, 28/1-1.
jezikovna razlaga zakonskega besedila - in claris non fit interpretatio - zmotna uporaba materialnega prava - distribucija zemeljskega plina - poseben tehničen razlog - integriranost proizvodnih procesov
Med strankama ni sporno, da celotno plinovodno omrežje na območju cone A. obratuje na delovnem tlaku 1 bar (pa četudi le zaradi potreb peščice odjemalcev). Ker je obenem takšna tlačna stopnja drugačna (višja) glede na tlačno stopnjo na območju Mestne občine Maribor (znotraj katerega obratuje cona A.), tlak 1 bar tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja poseben tehnični razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1.
Že z uporabo jezikovne metode razlage prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1, ki je (praktično) enaka prvi alineji prvega odstavka 28. člena Direktive 2009/73 je jasno, da morajo biti proizvodni procesi končnih uporabnikov integrirani (medsebojno povezani) prav zaradi posebnega tehničnega standarda.
Za izpolnjenost pogoja iz prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 torej ne zadošča, da obstoji poseben tehnični razlog, proizvodni procesi pa so medsebojno povezani preko skupne infrastrukture, temveč je pravno odločilno, ali (če sploh) so prav zaradi posebnega tehničnega razloga (v obravnavani zadevi zaradi višjega tlaka 1 bar) operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev v coni A. integrirani.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze po uradni dolžnosti, nadalje da je odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od strank postopka, pri tem pa razloge za odločitev le pavšalno obrazložilo in s tem kršilo 8. in 14. točko 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
Pritožnik je izkazal škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev naloženega ukrepa. Taka škoda po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje za težko popravljivo škodo v inšpekcijskih zadevah.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - izdaja gradbenega dovoljenja - distribucijsko omrežje električne energije - gradnja daljnovoda - pravica graditi - varovalni pas - poseg v izvrševanje lastninske pravice - omejitev lastninske pravice
Lastninska pravica lastnikov zemljišč v varovalnem pasu je omejena. Res na vseh zemljiščih v varovalnem pasu neposredna gradnja ne bo potekala, torej se (fizična) gradbena dela na vseh zemljiščih ne bodo izvajala. Dejstvo pa je, da so (bodo) lastniki zemljišč, ki se nahajajo v varovalnem pasu, čeprav na njih fizična gradnja ne bo potekala in čeprav neposredno nad njimi ne potekajo električni vodi, v izvrševanju svoje lastninske pravice omejeni. Obseg omejitve določa že sam zakon, ki za posamezne konkretne vrste posegov določa obseg vpliva na okolje in s tem tudi širino varovalnega pasu.
Z izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov za prenos in distribucijo električne energije se odloči o tem, kje bo varovalni pas potekal, saj je ta skladno s predpisi vezan na navedeno gradnjo (do določene oddaljenosti na vsaki strani od osi elektroenergetskega voda). Ker lastniki nepremičnin v varovalnem pasu svoje lastninske pravice ne morejo več izvrševati tako neomejeno, kot so jo lahko oziroma bi jo lahko pred izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo tega omrežja, se torej prav z izdajo te upravne odločbe spremeni njihov pravni položaj.
Vsaka pravna sprememba načina uživanja lastninske pravice še ne pomeni posega v lastninsko pravico v ustavnopravnem smislu. Prav tako tudi vsaka pravna omejitev uživanja lastninske pravice v javnem interesu še ne terja posebnega upravnega (razlastitvenega) postopka, v katerem bi se taka omejitev lahko z posamičnim oblastvenim aktom določila kot obveznost lastnika (npr. vzpostavitev služnosti v javno korist). Zato pa je treba glede na pravne in dejanske značilnosti gradnje in pravnega režima varovalnega pasu ugotoviti, kdaj gre (še) za urejanje načina izvrševanja lastninske pravice v okviru njenih splošnih funkcij, kdaj pa gre že za poseg vanjo, ki tudi zaradi ustavnega varstva terja poseben postopek dovolitve posega vanjo in plačilo ustreznega nadomestila (33. in 69. člen Ustave).
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. - člen 2, 2-18, 9, 9/2, 16, 18.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - jasna zakonska določba - splošno vprašanje - vsebina obravnavane zadeve
Prvo vprašanje je splošno in ne zadosti kriterijem ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja (konkretizirano pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, od katerega bi bila odvisna odločitev v konkretni zadevi). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
Odgovor na drugo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Predmet presoje v obravnavani zadevi ni odločba, s katero je upravni organ (zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave) razveljavil odločbo o dodelitvi podpore, izdano prejšnjemu lastniku te naprave, zato odločitev v zadevi ni odvisna od odgovora na tretje vprašanje (razveljavitev ali sprememba odločbe pri prodaji naprave).
. Četrto vprašanje je splošno, saj iz njega ni razvidno, s katero določbo EZ-1 in Ustave RS naj bi bili v nasprotju določbi osemnajste alineje 2. člena ter drugega odstavka 9. člena Uredbe glede določitve starosti proizvodne naprave, ko se le-ta ocenjuje za prvega investitorja ter nato (v primeru prodaje) za njegovega pravnega naslednika, če tudi ta zaprosi za podporo.
Prav tako je jasen odgovor na peto vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na šesto vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.
EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - jasna zakonska določba - zelo hude posledice niso izkazane
Odgovor na prvo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Prav tako je jasen odgovor na drugo vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na tretje vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.
EZ-1 člen 372, 372/1, 372/10. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice niso izkazane - jasna zakonska določba
Odgovor na prvo vprašanje (podpora upravičencu ali napravi) izhaja iz jasne določbe EZ-14, veljavnega v času odločanja upravnega organa (in sodišča prve stopnje). Upravičenec do podpore je proizvajalec, ki proizvaja električno energijo v napravi, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje (da deluje na obnovljivi vir energije, da ima veljavno deklaracijo).
Prav tako je jasen odgovor na drugo vprašanje (razlika med prejemnikom podpore in upravičenostjo do podpore). Upravičenec do podpore je tisti, čigar vlogi za dodelitev podpore je pristojni upravni organ ugodil in mu izdal odločbo o dodelitvi podpore (18. člen v zvezi s 16. členom Uredbe), prejemnik podpore pa je tisti, ki prejema podporo po pogodbi o zagotavljanju podpore, sklenjeni na podlagi odločbe o dodelitvi podpore.
Odgovor na tretje vprašanje izhaja iz jasne določbe desetega odstavka 372. člena EZ-1. Pristojni organ mora torej v vsakem primeru ob odločanju o upravičenosti do podpore ugotavljati starost proizvodne naprave, saj je nanjo vezano časovno trajanje zagotavljanja podpore proizvajalcu.
Revident svojih navedb o zelo hudih posledicah izpodbijanega akta ni izkazal.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUreP-1 člen 93, 93/3, 110, 110/5, 110/7. ZPNačrt člen 109, 110. EZ člen 59.
energetika - dovoljena revizija - daljnovod - služnost v javno korist - vsebina služnosti - gradnja novega objekta - objekt državnega pomena - državni prostorski načrt
Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način.
Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUreP-1 člen 93, 93/3, 110, 110/5, 110/7. ZPNačrt člen 109, 110. EZ člen 59.
energetika - dovoljena revizija - daljnovod - služnost v javno korist - vsebina služnosti - gradnja novega objekta - objekt državnega pomena - državni prostorski načrt
Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način.
Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZUreP-1 člen 93, 93/3, 110, 110/5, 110/7. ZPNačrt člen 109, 110. EZ člen 59.
energetika - dovoljena revizija - daljnovod - služnost v javno korist - vsebina služnosti - gradnja novega objekta - objekt državnega pomena - državni prostorski načrt
Javna korist za namen gradnje, rekonstrukcije in rušitve daljnovoda se glede na obrazloženo v postopkih ustanovitve služnosti v javno korist izkazuje le na način, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, to je z ustreznim prostorskim aktom. Za namen gradnje je javna korist izkazana le, če so nepremičnine nameravane gradnje predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (oziroma glede na 110. člen ZPNačrt v državnem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu), za namen rekonstrukcije in rušitve pa tudi, kadar je načrtovana rekonstrukcija oziroma rušitev v skladu s prostorskim redom občine (oziroma občinskim prostorskim načrtom, 110. člen ZPNačrt). Javna korist za služnosti, ki so nujne za nemoteno delovanje obstoječega zakonito zgrajenega daljnovoda, pa se po mnenju Vrhovnega sodišča, lahko izkaže tudi na drug način.
Vprašanje, ali so določena dela novogradnja ali rekonstrukcija, ni samostojna pravna celota v izključni pristojnosti določenega organa, ampak je le vprašanje uporabe materialnega prava.
začasna odredba - začasna ureditev stanja - težko popravljiva škoda - javni interes – gradbeno dovoljenje za gradnjo daljnovoda
Vrhovno sodišče lahko pritrdi navedbam tožene stranke in stranke z interesom, da je gradnja infrastrukture kot objektov državnega pomena skladno z zakonom v javnem interesu. Vendar pa tudi varstvo tega javnega interesa v predmetni zadevi samo po sebi ni podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, s katero se varuje pritožnico pred nastankom izkazane težko popravljive škode s tem, da se izvedba oziroma nadaljevanje gradnje prepove do konca sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost izdanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja, torej do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.
Ob nadaljevanju in dokončanju gradnje predmetnega dela daljnovoda ter posledično njegovem obratovanju bi tako izkazano prišlo do visoke materialne škode pritožnici, čemur vsebinsko ne oporekata niti tožena stranka niti stranka z interesom in tudi ne predlagata temu nasprotnih dokazov. Pri tem je mogoče navedeno škodo priznati kot upoštevno ter kot težko popravljivo izhajajoč prav iz specifičnosti tega primera, saj pritožnica opravlja v navedenem objektu zdravstveno dejavnost (dejavnosti oralne kirurgije, ginekologije in perinatologije) skladno z izdanimi upravnimi dovoljenji, morebitni vpliv nanjo pa je glede na okoliščine tega primera ustrezno izkazala.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1-2. ZUP člen 65, 65/5, 65/6. EZ-1 člen 418, 418/1.
utemeljena pritožba - zavrženje tožnikove zahteve zaradi nepristojnosti organa - prezgodaj vložena tožba - pritožba zoper sklep prvostopenjskega organa - dopustnost pravnega sredstva - nepravilna uporaba 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 - specialna določba prvega odstavka 418. člena EZ-1
V tem upravnem sporu izpodbijani sklep tožene stranke je bil sprejet na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP. Glede (dopustnosti) pravnega sredstva zoper odločitev agencije pa se ne uporablja določba šestega odstavka 65. člena ZUP, po katerem je zoper sklep iz petega odstavka istega člena dovoljena pritožba, temveč specialna določba prvega odstavka 418. člena EZ-1, po kateri zoper odločbo in sklep agencije ni pritožbe.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije - ni vrednostni spor
Spor o pravici do prejemanja sredstev v določenem časovnem obdobju, ni spor, v katerem bi bila odločitev o pravici ali obveznosti stranke izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati navedba zatrjevane vrednosti spora.
URS člen 2, 22, 127, 157. ZUS-1 člen 22, 83, 86. EZ člen 64n.
dovoljena revizija - varstvo pravnih pričakovanj - pomembno pravno vprašanje - obseg revizijske presoje v upravnem sporu
Vrhovno sodišče o dovoljenosti revizije odloča na podlagi ZUS-1 ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V postopku odločanja o dovoljenosti revizije po 83. členu ZUS-1 pa procesno jamstvo obrazloženosti ni niti primarno niti odločilno. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že vzpostavilo obsežno prakso, iz katere je razvidno, na podlagi kakšnih zahtev bo revizijo dovoljevalo in s tem že doseglo stopnjo jasnosti in preglednosti, ki strankam omogoča jasno zavedanje njihovih procesnih možnosti glede dovoljenosti revizije.
Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja.
Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država pravnega položaja posameznika oziroma pravne osebe ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave.
dovoljenost revizije - sofinanciranje iz javnih sredstev - dodelitev podpore za proizvodnjo električne energije - obnovljivi viri - varstvo pravnih pričakovanj - prepoved retroaktivnosti
Vrhovno sodišče o dovoljenosti revizije odloča na podlagi ZUS-1 ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V postopku odločanja o dovoljenosti revizije po 83. členu ZUS-1 pa procesno jamstvo obrazloženosti ni niti primarno niti odločilno. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že vzpostavilo obsežno prakso, iz katere je razvidno, na podlagi kakšnih zahtev bo revizijo dovoljevalo in s tem že doseglo stopnjo jasnosti in preglednosti, ki strankam omogoča jasno zavedanje njihovih procesnih možnosti glede dovoljenosti revizije. Vrednotenje teh zahtev v konkretnem primeru pa je kot presoja zakonskega prava v končni pristojnosti Vrhovnega sodišča samega. Niti z vidika ustavnih niti zakonskih zahtev Vrhovno sodišče ne vidi dolžnosti vsebinsko podrobneje obrazložiti odločitev o tem, da ne bo dovolilo revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki ga človekove pravice ne terjajo. Tudi ob odsotnosti podrobnejše obrazložitve takega sklepa pa se v postopku njegove izdaje Vrhovno sodišče seveda vselej seznani z argumenti strank v postopku, ki se na dovoljenost revizije nanašajo, in opravi njihovo skrbno vsebinsko presojo.
Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država pravnega položaja posameznika oziroma pravne osebe ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost.
EZ člen 29. OZ člen 132. Uredba o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije člen 7, 9, 10.
povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - škoda - proizvajalec električne energije - uredba Vlade - cena električne energije - enotna letna premija
Določba 10. člena Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije ne pušča dvoma o tem, da je bila Vlada RS v obdobju, relevantnem za odločitev o odškodninskem zahtevku, to je v letih 2006 do 2009, dolžna vsaj enkrat letno, upoštevaje kriterije iz istega člena Uredbe, določiti enotne letne cene in enotne letne premije. Edini utemeljeni razlog za opustitev te dolžnosti bi lahko bil v tem, da se v tem obdobju niso znatneje spremenili elementi, na podlagi katerih so se določale enotne letne cene in enotne letne premije za električno energijo.
dovoljenost revizije - soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje - pomembno pravno vprašanje - nestrinjanje s pravno ureditvijo - zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Pomembno pravno vprašanje je le vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi, revident pa ne zatrjuje, da naj bi bilo materialno pravo, ki je bilo podlaga za odločitev v tej zadevi, zmotno uporabljeno, temveč v bistvu nasprotuje pravni ureditvi določenega področja, s postavljenim vprašanjem, ob katerem ni navedel niti pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, ne more uspešno izkazati obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revidentova vloga je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, čemur niti ne ugovarja, zato zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne more uspešno uveljavljati z nasprotovanjem (v času odločanja upravnih organov) veljavni pravni ureditvi konkretnega področja in s tem povezanimi zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic.
UPRAVNI SPOR - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ENERGETIKA
VS1015179
ZUS-1 člen 31, 31/1, 36, 36/1-6. EZ člen 101.
ukrep energetskega inšpektorja - delovanje sončne elektrarne - pravni interes za tožbo - nepopolna tožba - odprava pomanjkljivosti tožbe - očitna pomota - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo - navedba akta, ki se izpodbija s tožbo
Glede na vsebino tožbe in tožbi priloženih aktov ter vsebino odgovora na poziv za odpravo pomanjkljivosti tožbe ter ponovni predložitvi odločbe z dne 2. 9. 2013 je sodišče prve stopnje tožničino tožbo, vloženo po odvetniku, pravilno štelo za tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013. Ker je bila ta odločba z odločbo tožene stranke z dne 18. 11. 2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je sodišče prve stopnje pritožničino tožbo zoper odločbo z dne 2. 9. 2013 pravilno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnica zanjo ni izkazala pravnega interesa.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. EZ člen 64n, 64o. ZVRS člen 16, 16/3, 21, 21/1, 21/4. URS člen 125, 156. Poslovnik Vlade Republike Slovenije člen 9. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 15, 15/3.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - energetika - sofinanciranje iz javnih sredstev - podpora za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revident izpolnil pogoj za dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo pravila exceptio illegalis glede Uredbe 90/12, kar revident posredno predlaga. Revident tudi ni navedel,katere kršitve katerih zakonov naj bi bile v postopku sprejemanja Uredbe 90/12 podane. Določbe predpisov, ki so bile podlaga za sprejem za revidenta sporne uredbe, pa so jasne in ne potrebujejo posebne razlage.
Revident svojih trditev o zelo hudih posledicah ni z ničemer obrazložil.
Dodeljena podpora se ne nanaša neposredno na investicijo, temveč pomeni finančno pomoč za tekoče poslovanje pri proizvodnji električne energije, pri čemer je v času vložitve vloge za dodelitev te podpore Uredba 90/12 nesporno že veljala. Ker se je tudi s predhodnimi spremembami Uredbe višina podpore zniževala, revident že ob odločanju za investicijo ni imel podlage za pričakovanje, da bo višina podpore ostala nespremenjena oziroma se ne bo znižala.