Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve.
Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to določata 219.b člen ZPP in Zakon o poslovni skrivnosti.
Ob izdaji začasne odredbe je sodišče prve stopnje le sledilo navedbam upnice, da je sklic skupščine ničen, ker je skupščino sklicala neupravičena oseba, zaradi česar bi bili na tej skupščini sprejeti sklepi nični. V ugovornem postopku pa jih ni preizkusilo glede na podane ugovorne razloge druge dolžnice. Druga dolžnica je namreč ugovarjala, da upnica s predlogom uveljavlja zavarovanje terjatve na ugotovitev ničnosti sklica skupščine, ki je po zakonu nima, ker so nični lahko le sklepi, sprejeti na skupščini.
V ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do ugovora druge dolžnice, da je upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o škodi podala povsem pavšalne navedbe, regulacijske začasne odredbe pa je dovoljeno izdati le ob restriktivni presoji, ali je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo.
S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).
Obseg stikov mora biti primeren starosti otrok in v obravnavanem primeru očetu omogočiti, da razvije varno povezavo. Gre za začasno ureditev, katere ustreznost bo, kot je že navedeno v izpodbijanem sklepu, preverjalo sodišče prve stopnje in v nadaljnjem postopku s pomočjo izvedenke klinične psihologije ugotavljalo, kakšna ureditev razmerij (tudi obsega in načina stikov) je otrokoma v največjo korist.