Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.
Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine.
Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na oba čustveno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča zato posebni nadzor strokovnih delavcev nad izvajanjem stikov ni potreben in obstaja večja verjetnost, da bi bilo daljše izvajanje tako omejenih stikov deklici v škodo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je terjatev s prvo začasno odredbo že v zadostni meri zavarovana. Čeprav ne preprečuje, da bi dolžnici (toženki) objavili ponudbo za prodajo nepremičnin, ki bi jo morebiti sprejela tretja oseba, preprečuje, da bi se na to tretjo osebo prenesla lastninska pravica. Zaradi zaznamovane prepovedi obremenitve in odtujitve se ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo. Zaradi tega tretji (tudi, če bi pristojna upravna enota posel odobrila) ne bi pridobil pravic, ki bi tožnikoma preprečevale uspešno uveljavitev terjatve. Tako nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), ob upoštevanju že izdane začasne odredbe ni podana. Iz enakih razlogov odredba ni potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).
Nadalje predlagana začasna odredba tudi ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti). Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bi tožnika dosegla nekaj nasprotnega, kot uveljavljata s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba, ki po vsebini povsem prekriva tožbeni zahtevek, bi toženkama v bistvu prepovedala izpolnitev tožbenega zahtevka - in to ne zgolj prostovoljno izpolnitev med pravdo, temveč še 30 dni po pravnomočnem zaključku postopka.