Treba je upoštevati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem. Dejansko je to lahko omejitev, ki je praktično izenačena z odvzemom možnosti sodelovanja v postopku, saj v določenih primerih že po naravi stvari začasni zastopnik ne bo mogel vedeti ničesar o zadevi in pravic stranke ne bo mogel učinkovito braniti. To je pomembno predvsem v situacijah, ko je bivališče stranke neznano in v primerih, ko je stranka v tujini, kar smiselno zatrjuje pritožnica. Ker gre za poseg v ustavno pravico, mora sodišče odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, sprejeti po tehtanju med pravico upnika po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in med pravico dolžnika do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani. V ta namen mora sodišče opraviti vsa dejanja, preko katerih bi bilo mogoče vročiti pisanje neposredno stranki in torej postavitev začasnega zastopnika pomeni skrajni ukrep (ultima ratio), pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča in za pravilno vročitev sodnih pisanj stranki (vključno s sklepom o postaviti začasnega zastopnika).
Pri objektivni nevarnosti je vir nevarnosti lahko (poleg ravnanja dolžnika) tudi ravnanje tretjega ali kaj drugega. Nevarnost glede vira mora biti konkretizirana. Toženčevo življenje v tujini in njegova materialna nevezanost na Slovenijo, brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo z nepremičninami razpolagal, za utemeljitev objektivne nevarnosti ne zadoščajo.
Načeloma je vsak poseg v lastninsko pravico škodljiv in zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved odtujitve in obremenitve le neznatno škodo v smislu tretjega odstavka 272. člena ZIZ.