ZPP člen 213, 284, 284/2, 339, 339/2, 339/2-14, 213, 284, 284/2, 339, 339/2, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233, 233.
zmotna uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka - ugotavljanje dejanskega stanja - dokončna odločba
Pravilna oziroma nepravilna opredelitev začetka in zaključka začasne nezmožnosti za delo je rezultat pravilne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava - določbe 233. člena Pravil, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.j. za nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodne odločbe oziroma celo odločitev preko zahtevka, t.j. glede obdobja, ki sploh ni sporno.
Sodišče ni vezano na nikakršna dokazna pravila, po katerih bi moralo pravno relevantno stanje - v konkretnem primeru tožnikovo zdravstveno stanje v času izdaje dokončne odločbe - ugotavljati le z dokazi, s katerimi je razpolagal že toženec. Sodišče zato pravno relevantno dejansko stanje ugotavlja z vsemi pravočasno - načeloma do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 286. člena ZPP) - predlaganimi in primernimi dokazi. Torej tudi s takimi, iz katerih je mogoče ugotoviti oziroma kažejo na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe, četudi so nastali oziroma bili izdani že po izdaji le-te.
tožba na predodelitev otroka - onemogočanje stikov - stanje ob zaključku glavne obravnave - otrokova korist - pravdni stroški
Po oceni pritožbenega sodišča natančnejša presoja materinega preteklega ravnanja ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da stiki sedaj potekajo redno, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je relevantno predvsem stanje ob zaključku glavne obravnave in otrokova korist.
Glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil, kar je splošno načelo določb ZPP o povračilu stroškov, ki niso procesne, pač pa materialnopravne narave. Tako ne gre za pravno praznino v primeru med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave, zato tudi smiselna uporaba določbe 197. člena OZ ni utemeljena. Ne gre namreč prezreti, da je položaj tožene stranke v primerjavi s stranskim intervenientom, kolikor zadeva njuno udeležbo v postopku, različen. Medtem ko je tožena stranka v postopek pritegnjena po volji tožnika, ki zoper njo uveljavlja tožbeni zahtevek, torej proti svoji volji, pa stranski intervenient prostovoljno vstopi v pravdo, zato mora nositi tudi riziko izida postopka in v razmerju do stranke, ki se ji je pridružil v postopku, nima nobenega zahtevka na povračilo stroškov.
Ustanova oporoke je izraz svobode testiranja, izraz svobode oporočiteljeve volje, zato ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem, ki pride v poštev šele, ko in če oporoke ni oziroma ta iz takšnega ali drugačne razloga ni veljavna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so oporočna določila (glede predmetov/obsega zapuščine) nejasna, med dediči pa ni soglasja o tem, katere parcelne številke je imela oporočiteljica v mislih, zato je zaključilo, da je oporoka nična ter dediščino razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Pogoj določenosti ali vsaj določljivosti (ugotovljivosti) vsebine oporoke velja tudi glede predmetov dedovanja oziroma glede obsega zapuščine, vendar je vsebina oporoke nedoločljiva (šele), če se je tudi s sredstvi razlage na da ugotoviti. Sodišče prve stopnje materialnih določb razlagi oporoke ni uporabilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZOR člen 122, 122/1, 122/2, 122, 122/1, 122/2. ZPP člen 216, 216. OZ člen 101, 101/1, 101/2, 101, 101/1, 101/2.
sponzorska pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - exceptio non adimpleti contractus - prosti preudarek
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila v celoti realizirana, volje, da bi ta del svoje pogodbene obveznosti izpolnila, pa pri tožeči stranki očitno ni, poleg tega pa je tudi že iztekel s rok, za katerega je bila pogodba sklenjena in med strankama tudi ni več interesa za sodelovanje, ki je bit sponzorske pogodbe, zato je ravnalo pravilno in upoštevalo ugovor tožene stranke o (delno) neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus).
V primerih, ko nista obe obveznosti pogodbenih strank izraženi v denarju oziroma kadar se ene od obveznosti ne da (enostavno) denarno ovrednotiti, se sodišče pri tehtanju, v kolikšnem delu je bila obveznost te stranke izpolnjena, in primerjavi pogodbenih obveznosti obeh strank sooči s težavo. Ob tem mu je v pomoč (dokazno) pravilo o t. i. prostem preudarku, zapisano v 216. členu ZPP. Ta določba omogoča sodišču, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine/denarnega zneska/nadomestnih stvari, pa se te višine ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, da odloči po prostem preudarku. Zakon torej v primerih, ki jih navaja, pooblašča sodišče, da višino škode/obveznosti ugotovi brez dokazovanja, vendar sodišče pri odločanje ne sme ravnati samovoljno, temveč mora svojo odločitev utemeljiti na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanske okoliščine primera upravičujejo uporabo določbe 216. člena ZPP, saj je določba namenjena ravno tovrstnim primerom, obenem pa je svojo odločitev o "teži", ki jo je podelilo posameznim obveznostim tožene stranke, prepričljivo obrazložilo.
V primeru kupoprodajne pogodbe z navideznim kupcem (tako imenovani slamnati kupec) gre torej za resničnega prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Kupoprodajno pogodbo v interesu resničnega kupca torej sklene navidezni kupec. Prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem ni navidezna, saj ni soglasne volje sopogodbenikov o tem, da so njune izjave volje zgolj navidezne.
Tožnik uveljavlja proti tožencu kot samostojnemu podjetniku odškodninsko terjatev. Odškodninsko odgovornost delodajalca je za tak primer urejal 73. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem je delodajalec za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarjal po splošnih načelih odškodninskega prava. V tej zadevi je pomembno, da gre za razmerje delodajalec - delavec in je zato utemeljen zaključek, da je šlo v tem odškodninskem sporu za terjatev, ki je bila v zvezi z registrirano dejavnostjo toženca kot samostojnega podjetnika in ne za toženčevo osebno odškodninsko odgovornost, ki z njegovo dejavnostjo ne bi imela nobene zveze, kot skuša prikazati pritožba.
ZKP člen 368, 368/1, 369, 369/1, 368, 368/1, 369, 369/1.
pritožba - napoved pritožbe zoper sodbo
Vlogo, ki jo je obdolženec podal na sodišče v okviru roka za napoved pritožbe zoper sodbo in ki vsebuje vse bistvene podatke, ki jih sicer mora obsegati pritožba zoper sodbo v skladu s 1. odstavkom 369. člena ZKP, je potrebno obravnavati ne le kot pravočasno napoved pritožbe zoper sodbo, temveč istočasno tudi kot samo pritožbo zoper sodbo.
Za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine morata biti (hkrati) izpolnjena dva pogoja: da predlagatelj verjetno izkaže, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, in da se je ta listina uničila oziroma izgubila.
Res je tudi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s postavitvijo zapornice storila očitano ji motilno dejanje, taki ugotovitvi mora zato nujno slediti dajatveni izrek sklepa, temu pa je bilo ugodeno, s prepovednim zahtevkom, nepotrebno in nesmiselno pa je v izreku sklepa ugotavljati, da je bila posest motena, za tak ugotovitveni zahtevek po materialnem pravu ni podlage.
ZIZ člen 168, 168/4, 168, 168/4. ZZK-1 člen 142, 148, 151, 142, 148, 151.
predlog za vknjižbo lastninske pravice - začasna odredba
Spregledano je bilo, da se zemljiškoknjižni postopek po določbi 168. čl. ZIZ ne vodi na predlog, ampak gre za vpis po uradni dolžnosti, ko sodišče po uradni dolžnosti poskrbi za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na dolžnika le v primeru predložitve za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine.
Nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR je tista, iz katere pri redni rabi in običajni pazljivosti izvira večja nevarnost za njene uporabnike. Kdaj gre za ti. povečano nevarnost ni lahko ugotoviti; ali je neka stvar nevarna, je treba presojati tudi glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda.
KZ člen 196, 196/1, 196, 196/1. ZKP člen 265, 265/1, 265, 265/1. ZPPPD člen 4, 4/1, 4, 4/1.
neupravičena proizvodnja mamil - neupravičena proizvodnja mamil za lastne potrebe - proizvodnja mamil
Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da za neupravičeno proizvodnjo mamil, ki je ena od več predvidenih alternativnih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst.196. člena KZ, ni bistveno, ali je storilec mamilo gojil zase ali za prodajo, torej inkriminirana je tudi neupravičena proizvodnja mamil za lastne potrebe. Pojma "proizvodnja mamil" kazenski zakon ne opredeljuje, pač pa je tak pojem opredeljen v 1. odst. 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki kot proizvodnjo droge šteje vse postopke, kjer se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin. Navedena zakonska opredelitev je uporabna tudi za opredelitev tega pojma v 1. odst. 196. člena KZ. Glede na tako opredeljen pojem "proizvodnja mamil" je povsem irelevantno, kakšno količino konoplje bi obdolženec v končni fazi pridobil z gojenjem teh rastlin.
Nepremičnina nasprotne udeleženke se bo z ustanovitvijo nujne poti po že obstoječi trasi uporabljala na enak način, kot jo uporablja nasprotna udeleženka, torej za prevoze z osebnimi vozili in podobnimi vozili. Iz teh ugotovitev sledi tudi logičen sklep, da obremenitev ne bo nesorazmerna.
odvzem premoženjske koristi - obvezen odvzem premoženjske koristi
Glede na določilo 95. člena KZ storilec premoženjske koristi, ki jo pridobi s kaznivim dejanje, v nobenem primeru, tudi ne glede na njegovo slabo finančno stanje, ne more obdržati. Odvzem premoženjske koristi, ki jo storilec pridobi s kaznivim dejanjem, je torej obvezen in ne fakultativen.
Tožencu ni mogoče naložiti plačila škode, ki je posledica kazenske sodbe in ki jo tožnik utemeljuje s tem, da je bil v kazenski postopek pahnjen zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja.
Sodišče prve stopnje je v sklep o dedovanju povzelo svojo ugotovitev, da naj bi znašala vrednost zapuščine 847.943,00 SIT. Vendar ima ta ugotovitev pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.