ZDR člen 100, 100/1, 100/1 - 8. ZTPDR člen 75, 75-5, 75, 75-5.
prenehanje delovnega razmerja - zdravstveno zavarovanje - zamolčanje podatkov - invalid III. kategorije
Po Pravilniku o načinih in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov (Ur.l. SRS, št. 33/71), ki je veljal v času spornega razmerja, kot tudi po novem Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.l. RS, št. 87/2002) je namen preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev varovanje življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanje nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanje invalidnosti. Predhodni preventivni zdravstveni pregled, ki ga izvaja medicina dela, obsega tudi delavčevo anamnezo (delovno, osebno, družinsko, socialno) in je zato delavec dolžan svojo anamnezo vestno in pošteno podati. Na tem pregledu je dolžan zdravnika seznaniti s svojimi zdravstvenimi težavami in delovnimi omejitvami, torej tudi s tem, da ima status delovnega invalida. Če je delavec zavestno zamolčal dejstvo, da je delovni invalid, je to razlog za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.
S strani toženca zatrjevani plačili sta bili upoštevani pri obračunu in predstavlja vtoževani in prisojeni znesek neplačani del obveznosti po kreditni pogodbi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
ZOR člen 376, 376/1, 376/1-2, 376, 376/1, 376/1-2.
zastaranje terjatve
Rok za zastaranje terjatve za povračilo negmotne škode v nobenem primeru (absolutni in subjektivni rok) ne more pričeti teči prej, dokler nepremoženjsko škodo (njen obseg) ni znana, dokler se ne stabilizira in manifestira.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 17/2-1, 17, 17/1, 17/2, 17/2-1.
izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
Če iz izvršilnega naslova (izreka izvršljive sodne odločbe) ni razvidno, da bi moral dolžnik upniku povrniti tudi zakonite zamudne obresti od glavnice, upnik za zakonite zamudne obresti nima izvršilnega naslova.
stvarna pristojnost - socialni spor - prostovoljno zdravstveno zavarovanje
Če gre za spor, ki izvira iz pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, je to socialni spor, za katerega je po določbi 2. alinee 2. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojno delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Toženka bi morala dokazati, da njeno ravnanje ne predstavlja motenja posesti, ampak dovoljeno samopomoč v smislu 76. člena ZTLR. V zvezi s tem bi morala toženka tudi dokazati, da od zatrjevanega odvzema posesti do motilnega dejanja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR, torej 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca ter eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Slednjega pa tožnica ni dokazala, niti zatrjevala.
Po določbi 2. odst. 103. člena ZOR prepoved sklenitve pogodbe, ki je naperjena samo eni stranki, ne povzroči neveljavnosti pogodbe, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Vsakoletni zakoni o proračunu RS "kaj drugega" ne določajo.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - negatorna tožba
Ker tožnika glede na pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča nista dokazala obstoja dogovora o prodaji spornega zemljišča, nista mogla pridobiti lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem. Niso namreč izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 4. odstavek 28. člena ZTLR, po katerem le dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnik, kljub opozorilu v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, v ugovoru ni navedel dejstev, s katerimi bi obrazloženo oporekal obstoju terjatve. Takega ugovora ni moč šteti za obrazloženega.
Po določilu 1. odst. 221. čl. ZD sodišče v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - neutemeljen ugovor - razlogi za ugovor
Dolžnik, ki v ugovoru trdi, da je račun reklamiral, ker je zaračunana cena presegala dogovorjeno, upnik pa računa tudi ni specificiral in je bil z delom v zamudi, bi moral te navedbe uveljavljati že v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Izvršilno sodišče odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov le še prisilno izvrši. Zato je, kot je bilo že zapisano, dolžnik pri ugovoru omejen na razloge, ki v smislu 1. odst. 55. člena ZIZ preprečujejo izvršbo. Dolžnik relevantnih razlogov ni navedel, zato je ugovor neutemeljen.
Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).
Glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo še vedno prevladujejo razlogi, ki govore za dosedanjo sodno prakso. Slednja resda ni obvezen pravni vir, se pa z enotno sodno prakso zagotavlja uresničevanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic. Razlogi, ki govore za ohranitev sodne prakse, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zakonite zamudne obresti od tako prisojene odškodnine pa začno teči z izdajo prvostopenjske sodbe, so še vedno obstoječa inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je še vedno temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno.
Tožeča stranka je poleg primarnega tožbenega zahtevka tekom pravde postavila še dva podredna tožbena zahtevka. Razlika med njimi je le v začetku teka zakonitih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od poteka 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka na zavarovalnici dalje (od 27.11.1999 dalje) vsebuje tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (od 10.5.1999 dalje) oziroma od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 11.4.2001 dalje). Vsi trije zahtevki tožeče stranke so po svoji vsebini v pretežnem delu enaki, temeljijo na isti dejanski in v pretežni meri na isti pravni podlagi. Tožeča stranka je v njih navajala le nekoliko drugačno pravno podlago za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Prav tako niso bili dani pogoji za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Ker je torej v času postavitve manjših tožbenih zahtevkov že tekla pravda o teh zahtevkih (litispendenca), so že v postopku na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje manjših (podrednih) zahtevkov, ki sta vsebovana v višjem (primarnem) tožbenem zahtevku. Na obstoj litispendence pa pazita po uradni dolžnosti tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje.
Če je do absolutnega zastaranja kazenskega pregona prišlo že v postopku s pritožbo, ko zadeva še ni bila odstopljena sodišču 2. stopnje zaradi odločitve o pritožbi, je dolžno sodišče 2. stopnje izdati zavrnilno sodbo po uradni dolžnosti, ker ni več upravičeno odločati o utemeljenosti pritožbe.