Ker upnik tudi v podaljšanem roku ni založil predujma za izvršilne stroške, je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo. Dejstvo, da je upnica predlagala tudi dovolitev izvršbe z drugim izvršilnim sredstvom in okoliščina, da drugo izvršilno sredstvo ni uspešno, na izpodbijano odločitev ne more vplivati, saj ne vpliva na obveznost upnice v danem roku založiti predujem za opravo izvršbe.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik opravilno sposoben v trenutku, ko je izročil toženki denar kot plačilo za njeno 17 let trajajočo pomoč na kmetiji, ni odločilno, da je sedaj opravilno nesposoben in da ima skrbnika.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - neutemeljen ugovor - razlogi za ugovor
Dolžnik, ki v ugovoru trdi, da je račun reklamiral, ker je zaračunana cena presegala dogovorjeno, upnik pa računa tudi ni specificiral in je bil z delom v zamudi, bi moral te navedbe uveljavljati že v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Izvršilno sodišče odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov le še prisilno izvrši. Zato je, kot je bilo že zapisano, dolžnik pri ugovoru omejen na razloge, ki v smislu 1. odst. 55. člena ZIZ preprečujejo izvršbo. Dolžnik relevantnih razlogov ni navedel, zato je ugovor neutemeljen.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 11.
stroški izvršilnega postopka
Izvršitelj je dolžan vpisati v evidenco izvršilno zadevo takoj, ko prejme sklep o določitvi za izvršitelja, ker s tem zadosti zahtevi, da opravlja izvršilna dejanja po vrstnem redu, kot je prejel sklepe o določitvi za izvršitelja. Plačilo za to storitev izvršitelju pripada, četudi je pozneje izvršilni postopek ustavljen, ker upnik ni založil predujma.
ZPP člen 458, 458/1, 495, 495/1, 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, ki je lastnik G. d.o.o., ki bi pojasnil dejansko stanje, pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka. V tem primeru gre za spor majhne vrednosti po 495. členu ZPP (470.225,65 SIT). Zato pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb psotopka glede na določila 1. odst. 458. člena v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.
ZOR člen 154, 154/1, 170, 170/1, 154, 154/1, 170, 170/1. ZTPDR člen 73, 73/1, 73, 73/1.
subjektivna odgovornost - nesreča pri delu
Ker tožena stranka ni vedela za obstoj nikakršnih vojnih spopadov v BiH v času nastanka škodnega dogodka v začetku marca 1992, vojna v BiH pa se je pričela šele v aprilu istega leta, ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno, ko je odredila, da mora tožnik na službeno vožnjo v BiH, kjer se je poškodoval.
Po določilu 1. odst. 221. čl. ZD sodišče v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
S strani toženca zatrjevani plačili sta bili upoštevani pri obračunu in predstavlja vtoževani in prisojeni znesek neplačani del obveznosti po kreditni pogodbi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
ZOR člen 376, 376/1, 376/1-2, 376, 376/1, 376/1-2.
zastaranje terjatve
Rok za zastaranje terjatve za povračilo negmotne škode v nobenem primeru (absolutni in subjektivni rok) ne more pričeti teči prej, dokler nepremoženjsko škodo (njen obseg) ni znana, dokler se ne stabilizira in manifestira.
ZIZ sicer loči denarne kazni glede na njihovo funkcijo, in sicer na tiste, katerih namen je, da se z njimi izsili določeno dejanje, dopustitev ali opustitev dolžnika, ki hrati pomeni tudi realizacijo izvršbe (226. in 227. čl. ZIZ), in denarno kazen določeno v določilih, katere namen je preprečevanje in sankcioniranje frauduloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko ta krši prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče.
Toženka bi morala dokazati, da njeno ravnanje ne predstavlja motenja posesti, ampak dovoljeno samopomoč v smislu 76. člena ZTLR. V zvezi s tem bi morala toženka tudi dokazati, da od zatrjevanega odvzema posesti do motilnega dejanja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR, torej 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca ter eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Slednjega pa tožnica ni dokazala, niti zatrjevala.
S prisilno izselitvijo in s tem z omogočitvijo rušenja, vzpostavitev prejšnjega stanja (ponovna vselitev v isto hišo) ne bi bila več mogoča. Z izdajo predlagane začasne odredbe ureditev razmerja med strankama, zato ne bi bila začasna temveč dokončna. Torej bi sodišče odločilo o pravnem varstvu, ki ga upnik zahteva s tožbo, že v tem postopku, brez upoštevanja kontradiktornosti. Še več - ob upoštevanju trditev, da imajo dolžniki v primeru izselitve pravico do drugega primernega stanovanja, bi bil upnik z ugoditvijo njegovemu predlogu deležen celo močnejše pravne zaščite kot v pravdnem postopku. Tako ne bi imel prav nikakršnega pravnega interesa več za nadaljevanje pravde.
stvarna pristojnost - socialni spor - prostovoljno zdravstveno zavarovanje
Če gre za spor, ki izvira iz pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, je to socialni spor, za katerega je po določbi 2. alinee 2. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojno delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Že iz ugovornih trditev izhaja, da med strankama ni prišlo do dogovora o tem, da bi upnik dolžniku odložil plačilo dolga. Dolžnikove ugovorne trditve v zvezi s "stanjem dolga" pa so ostale preveč splošne, da bi bilo dolžnikov ugovor moč šteti za obrazložen.
Brez zakonske podlage je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka, ki ni lastnica stanovanja, morala odgovoriti na dopise tožeče stranke, v katerih zahteva odkup stanovanja.
Pritožnica nasprotuje tudi zaključkom prvostopnega sodišča, ki so dejanske narave (vsebina premissae minor sodniškega silogizma) in jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.
Sodišče odloči o verjetnem obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju, po splošnih pravilih o ugotavljanju dejstev. Pri tem ne zadoščajo zgolj trditve predlagatelja. Iz zgoraj citiranega določila namreč jasno izhaja, da mora predlagatelj obstoj terjatve dokazati do stopnje verjetnosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje enostavno sledilo z ničemer izkazanim trditvam upnice. Te v pretežnem delu niti niso sklepčne, saj vlaganja v dolžnikove nepremičnine, izboljšave in nakup opreme za hišo praviloma ne pogojujejo stvarnopravnih upravičenj oziroma solastništva tistega, ki je vlagal oziroma financiral v izboljšave in nakup opreme, ampak le obligacijski zahtevek.