ZASP člen 168. ZDDV-1 člen 3, 3/1. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 14, 14/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba fonograma - neobstoj pogodbenega razmerja - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - odškodninski zahtevek - civilni delikt - terjatev iz naslova DDV - plačilo nadomestila stroškov izterjave - tarifa za uporabo avtorskih del - revalorizacija
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.
Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00060771
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b.
začasna odredba po ZIL-1 - sklepčnost trditev - nastanek težko nadomestljive škode - nepremoženjska škoda - ocena škode
Zatrjevana trditvena podlaga v tožbi, da bi lahko tožnik iz naslova izpada dobička pri prodaji kamperjev Royal Sport ustvaril 325.000,00 EUR, ni sklepčna. Iz navedenih trditev za tožnika namreč ne izhaja pravna posledica nastanka težko nadomestljive škode. Tožnik kot fizična oseba namreč s prodajo kamperjev ne more doseči dobička. Pravne osebe, ki so kot tožnikovi podizvajalci zanj proizvajali kamperje bi sicer lahko zaradi očitanih nezakonitih ravnanj toženk nepovratno izgubili distributerje. Le pravne osebe bi lahko bile prikrajšane pri dobičku. Sicer ni mogoče izključiti, da tožnik ne bi bil prikrajšan zaradi očitanih ravnanj toženk, kar pa bi bilo treba ovrednotiti na drug način, ne pa z izraženim izgubljenim dobičkom tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060957
ZPP člen 212, 214, 337, 337/1.
pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov - gostinski lokal - nedovoljene pritožbene novote
Glede na 10. točko obrazložitve je tožena stranka sicer zatrjevala, da od 1. 7. 2018 ne obratuje v poslovnih prostorih, v katerih naj bi izvajala javno predvajanje glasbe, vendar za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Ker torej tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena, navedb in dokazov nasprotne stranke ni izpodbila v skladu z 212. členom ZPP. Sodišče prve stopnje v potrditev navedb tožeče stranke navaja tudi 5. člen pogodbe o javni priobčitvi fonogramov št. 30137 med pravdnima strankama z dne 15. 12. 2014, ki je bila sklenjena do preklica in je uporabniku nalagala dolžnost, da v primeru prenehanja javnega priobčevanja fonogramov pogodbo odpove in poravna svoje obveznosti do IPF. Ne enega ne drugega tožena stranka ni dokazala (tega niti ni zatrjevala), kakor tudi ne, da fonogramov v vtoževanem obdobju ni več priobčevala, zato je sodišče prve stopnje logično zaključilo, da je tožena stranka javno priobčevala varovane fonograme v svojih gostinskih lokalih tudi v zadevnem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060834
OZ člen 58, 193, 198. ZASP člen 82, 82/1. ZPP člen 212.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - teorija realizacije - trditveno in dokazno breme
Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru, med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj.
Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060579
OZ člen 193, 198. ZASP člen 82, 82/1. ZPP člen 212.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - trditveno in dokazno breme - tarifa SAZAS - pravna praznina - oblika pogodbe - teorija realizacije
Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj.
Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061353
ZASP člen 31, 32a, 75, 75/2, 79, 137. ZMed člen 112, 113, 113/2. ZPP člen 285, 337, 337/1.
operater - televizijski program - izdajatelj televizijskega programa - pravice RTV organizacije - sorodne pravice - kabelska retransmisija - pisna pogodba - neodplačnost - nadomestilo - diskriminacija - trajno pogodbeno razmerje - sklepčnost tožbe po višini - procesno trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Med strankama je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje in neodplačen prenos za potrebe razširjanja programov, ki ga izvaja toženka. Trajno pogodbeno razmerje, kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, se lahko prekine le z odpovedjo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika glede ničnosti pogodbenih določil, ki jih zapoveduje 73. in prvi odstavek 79. člena ZASP. Ni šlo namreč za dogovor o prihodnjem koriščenju avtorskih in sorodnih pravic ter da je izdajatelj programa (tožnik) le posredni imetnik pravic, ki jih je le ta pridobil od avtorjev, fizičnih oseb. Razumevanje 79. člena ZASP na način, da pogodbe o razširjanju programov in v njih opredeljeni prenosi avtorskih in sorodnih pravic za pogodbeno dogovorjeno obdobje pomenijo nično določbo, bi onemogočalo sklepanje in prenos kakršnihkoli pogodb o prenosu pravic za razširjanje tv programov in bi povzročilo ničnost praktično vseh obstoječih pogodb med operaterji in izdajatelji programov.
V skladu z drugim odstavkom 75. člena ZASP se šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistveno za dosego namena pogodbe. Izraz razširjanje in izraz distribucija se v poslovnem jeziku operaterjev in izdajateljev programov redno uporablja za označbo tistih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih operater uporablja pri razširjanju programov, to je kabelsko retransmisijo in dajanje na voljo vsebin tv programov.
Ravno programi, ki jih zastopa tožnik, so komercialni programi in ne progami posebnega pomena, ki so urejeni v tretjem odstavku 112. člena ZMed. Ravno zato velja prosta pogodbena volja strank, ki so se dogovorile za neodplačno razširjanje televizijskih programov. V zvezi z očitkom tožnika, da pogodbe ne vsebujejo natančne navedbe posamičnih pravic, ki so bile predmet prenosa, je treba pojasniti, da je točna konkretizacija namenjena varstvu avtorjev kot fizičnih oseb.
Gledanost ni edini ali prevladujoč kriterij za določanje cene posameznega programa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00060007
ZASP člen 81, 82, 82/1, 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4, 168, 168/2, 168/3, 168/4. ZASP-B člen 17. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. ZGD-1 člen 39. ZPosS člen 2. ZPP člen 7, 212, 215. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (2007) člen 1.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba avtorskih del - zastaranje zahtevka - zastaralni rok - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno in dokazno breme - poslovna skrivnost - pravica do izjave - zakonite zamudne obresti - nedobrovernost - zastaranje zamudnih obresti - civilna kazen
Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop.
Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.
kršitev znamke - prepoved uporabe znamke - licenčna pogodba - odstop od pogodbe - dogovor o odlogu plačila - izostanek trditvene podlage - nedovoljeni informativni dokazi
Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni uspela dokazati, da sta s tožnico sklenili odlog plačila in pritožnica z navedbami, da naj bi ji tožnica rekla, da gre za predhodni odstop od pogodbe, ki pa ne bo imel učinka, če plača svoje obveznosti in da je šlo za dogovor glede samih posledic zamude, ne more uspeti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da je odstopila od pogodbe, tožena pa na drugi strani ni podala trditev, ki bi pojasnile, kdaj, kje, na kakšen način, kdo na strani tožeče in na strani tožene je toženi stranki zagotovil, da je odstop brezpredmeten. Šele če bi podala te trditve, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki bi o tem izpovedovale, sicer gre (ponovno) za nedovoljen dokaz. Na drugi strani pa je tožeča stranka predložila e-pošto z dne 21. 3. 2018 (priloga A48), iz katere izhaja, da vztraja pri odstopu od pogodbe in da ne obstaja dogovor o zamiku plačil. Dejstvo, da je tožena stranka nekaj (že zamujenih) zneskov plačala, pa na sam odstop od pogodbe ne vpliva, predstavlja le izpolnitev njene že zapadle obveznosti. Niti v pritožbi toženka ne poda okoliščin sklepanja dogovora o podaljšanju plačila in preklicu od odstopa od pogodbe (pa tudi sicer bi bile prepozne) in so v tem delu njene trditve pavšalne in nekonkretizirane.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00061479
ZASP člen 5, 5/1, 81, 81/1, 168, 168/2. OZ člen 5, 5/1, 10, 131, 131/1.
avtorsko nadomestilo - avtorsko delo kot pravni standard - javnomnenjska anketa - Twitter - načelo vestnosti in poštenja - prepoved povzročanja škode
Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa. Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela.
Ne glede na določbe splošnih pogojev, ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih anket (navadna škoda). Tožnik je podal trditve v smeri nastanka navadne škode, vendar pa ni zadostno konkretiziral, za koliko se je zmanjšala vrednost anket.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057971
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25, 26. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 122, 122/2, 124, 125, 125/3, 125/4, 125/4-b, 125/5, 129, 129/1, 189, 189/1. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d. ZMZPP člen 62. ZPP člen 185.
ugotovitvena tožba - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - litispendenca - dogovor o pristojnosti - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja - res iudicata - objektivne meje pravnomočnosti - nesklepčnost - pavšalne trditve - predhodna uporaba blagovnih znamk - kršitev človekovih pravic - pavšalni pritožbeni očitki
Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.
Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057468
ZASP člen 22, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2, 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - ne bis in idem - deljiva terjatev - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - gospodarska pogodba - gospodarski spor - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - zastaranje zahtevka
Okoliščina, da gre v konkretnem primeru skladno z določili ZPP za gospodarski spor, na trajanje zastaralnega roka ne vpliva. Pri presoji trajanja zastaralnega roka je namreč odločilna pravna podlaga zahtevka.
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1. OZ člen 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1.
določitev nadomestila - odstop od sodne prakse - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - pravna varnost - revalorizacija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - čas prehoda koristi - višina nadomestila - primerno nadomestilo
Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi.
Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče dolžno „slepo“ slediti ustaljeni sodni praksi in „navodilom“ VSRS. Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni.
Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan, kar pa ni primer v tej zadevi.
avtorsko delo - avdiovizualno delo - moralne avtorske pravice - uporaba avtorskega dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - soavtorji avdiovizualnega dela - filmska glasba - filmska glasba v avdiovizualnih delih - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravica do spoštovanja dela
Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).
ZASP člen 5, 14, 101, 167. ZGD-1 člen 39. SPZ člen 15, 92.
avtorska pravica - sodno varstvo - avtorsko delo iz delovnega razmerja - prepovedni zahtevek - izročitev nosilcev avtorskega dela - intelektualna lastnina - poslovna skrivnost - individualizacija tožbenega zahtevka - določnost in opredeljenost tožbenega zahtevka - dokazni standard
Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00055379
ZASP člen 170, 170//1, 170/2. ZIL-1 člen 123. ZIZ člen 15, 239.
avtorska pravica - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja začasne odredbe - kumulativna izpolnitev pogojev - izkaz verjetnosti obstoja terjatve upnika - verjetnost obstoja nevarnosti - regulacijska začasna odredba - ireverzibilne posledice začasne odredbe - nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode
Če bi bilo ugodeno predlagani začasni odredbi, nikoli več ne bi bilo mogoče dolžnici zagotoviti storitev nelinearnega oddajanja programov in nadomestiti posledic, ki bi nastopile za dolžnico. Upnici sta sami zatrjevali, da naj bi po njunem mnenju zadostovalo, da bi dolžnica prenehala s kršitvami in pristopila k resnim pogajanjem za sklenitev nove pogodbe. S tem sta upnici utemeljevali tudi dostopnost storitev na linearni ravni, in prepoved ponujanja dodatnih storitev (nelinearna distribucija). Tako že iz samih trditev v predlagani začasni odredbi veje interes, da naj bi upnici s predlagano začasno odredbo prisilili dolžnico k resnim pogajanjem v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe, kot je bila sklenjena za obdobje od leta 2016 do leta 2021. Takšnemu namenu upnic pa sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
Ravnanje dolžnice ne more v očeh gledalcev vplivati na slabši upničin pravni položaj. Enako velja tudi za preskakovanje oglasnih sporočil, ki naj bi bilo izrecno prepovedano tudi v pretekli pogodbi. Vsi ti pritožbeni razlogi nakazujejo na sicer finančni vir upnic, ki pa ne izpolnjuje pogojev za nastanek težko nadomestljive škode.
Upnici bosta lahko vedno nadomestili s finančno odmeno distribucijo signala za nelinearno oddajanje dolžnici. Dolžnica pa ne bo mogla v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka nikoli več za to obdobje, ko bi bila izdana začasna odredba distribuirati signala za nelinearno oddajanje svojim naročnikom. Zato bi za dolžnico nastale hujše neugodne posledice od teh, ki bi lahko nastale upnici, če bi s tožbenim zahtevkom uspela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00056582
ZIL-1 člen 39, 120, 120/1, 120/3, 120/6-a, 120/6-b. ZPP člen 308.
blagovna znamka - pravice iz znamke - uporaba znamke - resna in dejanska uporaba znamke - razveljavitev znamke - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - povezana družba - razlikovalni učinek znamke - pravilo de minimis - Nicejska klasifikacija - varstvo znamke - varstvo blagovne in storitvene znamke - smernice - opisni znaki - kategorije - učinek stvari, o kateri je sklenjena sodna poravnava - sporazum - blagovna znamka EU
Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga.
Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev.
Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen seznam primerov (sodba Splošnega sodišča EU: T-2003:107, Nu-Tride). Izraz zlasti ponazarja primer blaga in storitev, za katere je vložena prijava. Zato uporaba izraza zlasti ustreza ter zajema vse blago, ki je zajeto v posamezno kategorijo.
Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže.
Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv.
Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.
Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00053953
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1, 624, 624/2. URS člen 2, 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - višina nadomestila - tarifa - določitev primernega denarnega nadomestila - običajni honorar - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - legitimno pričakovanje
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Kljub temu, da je upnica verjetno izkazala, da dolžnica opravlja aktivnosti kontrole, sproščanja in certificiranja zdravila, to ne pomeni, da je dolžnica proizvajalka zdravila in se zdravilo proizvaja v Sloveniji. Navedene aktivnosti same po sebi ne pomenijo uporabe zaščitenega izuma na teritoriju Slovenije. Upnica ni izkazala, da bi dolžnica dejansko sodelovala v postopku izdelave zdravila. Izvajanje postopkov kontrole in certificiranja že proizvedenega zdravila ne pomeni, da je v normativnem pogledu proizvajalka zdravil dolžnica ali da je proizvajalec le orodje v njenih rokah. Gre namreč za dejanja, ki so povsem ločena od izdelave zdravila in pridejo na vrsto šele, ko je zdravilo že izdelano. Glede na načelo teritorialnosti patentnega varstva mora biti kršitev patenta storjena na ozemlju, kjer velja patent. Upnica glede na navedeno ni verjetno izkazala, da je zdravilo proizvedeno v Sloveniji, kjer velja dodatni varstveni certifikat.