CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00078337
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 198, 360.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - primerno nadomestilo - odstop od sodne prakse - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Presoja epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov na pravico do sodnega varstva je bila opravljena že s sprejetjem ukrepov, ki so zadržali tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zgolj s pavšalnim sklicevanjem na epidemijo COVID-19 ne more zadostiti trditvenemu bremenu glede obstoja nepremagljivih ovir po 360. členu OZ. Glede na sprejetje ukrepov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) in tek materialnih prekluzivnih rokov, in upoštevajoč primerljivost položajev imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluziven rok, zatrjevanje posebnih okoliščin, ki bi za tožečo stranko konkretno predstavljale obstoj nepremagljivih ovir po 360. členu OZ, ni potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v pravico do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00077917
ZASP člen 75, 80, 80/2, 81, 111, 111/2, 111/3, 168. ZPP člen 216, 254, 254/3.
računalniški program kot avtorsko delo - kršitev avtorske pravice - prenos avtorske pravice - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - avtorski honorar - odmera nadomestila - izvedba dokaza z izvedencem - postavitev drugega izvedenca - prosti preudarek - zastaranje
Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba fonograma - neobstoj pogodbenega razmerja - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - odškodninski zahtevek - civilni delikt - terjatev iz naslova DDV
Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke.
NELOJALNA KONKURENCA - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076846
Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 131. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 272, 272/1, 272/2. ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/2.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - onemogočeno ali precej oteženo uveljavljanje terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - konkretno ravnanje stranke - skrivanje in odtujevanje premoženja - subjektivna nevarnost - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - izključna pravica uporabe blagovne znamke - kršitev pravic iz znamke - potrebnost izdaje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - prepoved uporabe - določen zahtevek - konkurenčna prepoved - dejanja nelojalne konkurence - internetna domena
Tožnica bi morala izkazati aktivno ravnanje toženke, ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožeče stranke. Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih ravnanj toženke, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.
Prepovedni zahtevek vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet.
Tožnica predlaga, da se toženki "prepove opravljati storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC)". Tudi za naveden prepovedni zahtevek je sodišče v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da ni konkretiziran. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek napačen. V navedenem prepovednem zahtevku je namreč jasno določeno, katerih storitev se mora toženka vzdržati (trgovanja, menjave, posredništva pri trgovanju), s katerimi valutami (virtualnimi valutami) in na katerem trgu (zunajborznem trgu).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00075528
ZIL-1 člen 18, 18/2, 27, 27/2, 27/3, 27/4, 121. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) (1973) člen 69, 96.
patent - kršitev patenta - doktrina ekvivalentov - izvedensko mnenje - pravica do sodelovanja na izvedenčevem ogledu - prisotnost stranke pri ogledu z izvedencem - vročanje odvetniku - pravica do sodelovanja v postopku
Dejstvo, da je takrat, ko si je izvedenec na sedežu toženke ogledal sporne vitle, odvetnica, ki je prej zastopala tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, ne more vplivati na pravilnost izvedbe ogleda, ne glede na javno objavljeni podatek, da je začela z delom kot notarka. Gre namreč za notranjo organizacijo dela tožnika, ki bi moral sporočiti sodišču in nasprotni stranki, da od tedaj dalje, ko je prej odvetnica tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, komunikacija poteka preko drugega odvetnika v odvetniški družbi tožnika.
Izvedensko mnenje je zelo jasno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe, na katere tožnik v pritožbi ponovno opozarja. Dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in v izvedenskem mnenju tožnik konkretizirano ne nasprotuje ampak, ne glede na ugotovitve v prvostopenjskem postopku, v celoti vztraja pri stališču, kot ga je oblikoval v dosedanjem postopku. S pritožbenimi očitki, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo pri vsebini tožnikove pritožbe, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zgolj trditev, da je celoten patent in kršeči patent treba obravnavati celostno, za uspeh tožnika ne zadošča.
ZASP člen 130, 168. ZPreZP-1 člen 6, 6/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2002) člen 13. ZKUASP člen 4.
pogodbeni dogovor - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - javno predvajanje fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - davek na dodano vrednost (DDV)
V primeru, ko stranki uredita razmerje s pogodbo, nadomestilo za uporabo avtorskih del ne predstavlja odškodninske terjatve, temveč terjatev, ki temelji na pogodbeno urejenem razmerju, ki je kot taka predmet DDV.
Za tožečo stranko določbe ZPreZP-1 niso uporabljive, saj ni druga javna oseba po tretjem odstavku 6. člena ZPreZP-1. Prerekala pa ni niti nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne zasleduje ustvarjanja dobička, prav tako pa tudi 4. člen ZKUASP določa nepridobitnost kot eno izmed alternativno določenih meril, ki jih mora kolektivna organizacija izpolnjevati (iz česar tako izhaja, da tožeča stranka ni pravna oseba iz tretje alineje prvega odstavka 6. člena ZPreZP-1).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076097
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/2, 124b. ZPP člen 219b.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - zahtevek za razkritje podatkov - poslovna skrivnost
Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve.
Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to določata 219.b člen ZPP in Zakon o poslovni skrivnosti.
ZASP člen 7, 7/1, 7/2, 9, 9/1, 10, 11, 14, 21. OZ člen 86.
samostojno avtorsko delo - avtorske pravice - materialne avtorske pravice - prenos materialne avtorske pravice - predelava avtorskega dela - blagovna znamka - prepoved uporabe logotipa - lastna intelektualna stvaritev - ničnost izjave - ničnostni zahtevek - ugotovitev ničnosti pogodbe - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073749
ZASP člen 5, 17, 18, 21, 73, 81, 81/1, 99, 167, 168. OZ člen 3, 619, 766. ZPP člen 350, 350/2.
sklenitev pogodbe - vrsta pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - avtorska pogodba - predmet pogodbe - avtorsko delo - materialna in moralna avtorska pravica - prenos materialne avtorske pravice - obseg prenosa avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - avtorstvo - trditveno in dokazno breme - licenčna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - avtorski honorar in nadomestilo - sodno varstvo - zahtevki - povrnitev škode in civilna kazen - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - delno izpodbijanje sodbe - obseg izpodbijanja - nejasna pritožba
Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.
Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).
Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073003
ZPP člen 2, 2/1, 274, 274/1. ZIL-1 člen 120. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 63.
znamka - razveljavitev znamke zaradi neuporabe - blagovna znamka EU - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za nasprotno tožbo - internetna domena - sojenje v mejah zahtevka - istovetnost tožbenega zahtevka
Ubeseditev tožbenega zahtevka in njegova istovetnost nista isto, od tega dvojega pa je za sodišče nedotakljivo samo slednje.
Dejstvo, da je stranka zmožna kot dokaz priskrbeti račune in naročilnice za pošiljanje po faksu, ki jih je izdal nekdo tretji, je indic, da uporaba zgodnejših znamk s strani tega tretjega ni bila proti strankini volji.
Resno in dejansko uporabo znamke v zadevno relevantnem petletnem obdobju lahko potrjujejo (indicirajo) tudi dokazila iz predhodnega in iz naknadnega obdobja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073025
ZASP člen 81, 81/1. OZ člen 191, 193, 335, 335/1, 624, 624/2. ZPP člen 286, 286/1, 343, 343/4.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - pravni interes za pritožbo - odstop od sodne prakse - pravna varnost - predvidljivost - kršitev konkurence - enako obravnavanje - običajno plačilo - ugovor zastaranja - pravočasnost ugovora zastaranja - plačilo na podlagi sodbe - nepravnomočna sodba - pridržek pravice zahtevati vračilo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - zastaranje zahtevka za plačilo zamudnih obresti - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe
Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.
Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti.
Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - skupni sporazum o višini nadomestil - nadomestilo za uporabo avtorskih varovanih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - dobrovernost
V sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo ter da bi pomisleki o primernosti sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Prav tako se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da je sodišče pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z določili ZASP oziroma ZKUASP.
Tožena stranka z ugovorom, da je skupni sporazum ne zavezuje, ker ga ni podpisala in ni članica združenja uporabnikov, ki ga je podpisal, ne more uspeti. Skupni sporazum zavezuje vse istovrstne uporabnike, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma. Ko je reprezentativno združenje uporabnikov pristalo na uporabo določil Pravilnika 2006 za določitev višine nadomestil za uporabo avtorskih del, je Pravilnik 2006 postal pravno zavezujoč za vse istovrstne uporabnike. Ker je treba kot pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo avtorskih pravic uporabiti določila Skupnega sporazuma, je treba pri določitvi višine dolžnega nadomestila upoštevati vsa določila Skupnega sporazuma in ne le tistih, ki predstavljajo del tarife.
blagovna znamka - vinogradništvo - kršitev znamke - razlikovalni učinek blagovne znamke - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - geografsko poreklo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - zahtevek na objavo sodbe - pravni interes
Omejitev pravic iz znamk iz točke b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1 omejuje obseg opisnih znakov, ki so vzeti iz javne domene. Namen določbe je v tem, da imetnik znamke ne more omejevati drugih pri uporabi znakov, ki blago opisujejo, in naj zato ostanejo na voljo vsem in ne le tistim subjektom, ki so uspeli takšen znak zavarovati z znamko.
Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede vrste blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Pri navedeni omejitvi pravic iz znamke gre za presojo, ali je tožnica v znamko zajela označbo, ki je splošno prepoznana kot označba za vinsko zvrst. To pomeni, da gre za označbo, ki že sama sporoča informacije o vinu, kar pomeni, da jo povprečen potrošnik vin takoj, brez dodatnega razmisleka, poveže z vinsko zvrstjo iz določenih sort. Da gre torej za označbo, ki mu posredno ali neposredno sporoča eno od bistvenih (osnovnih) značilnosti vina.
Imetnik znamke tudi ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbo glede geografskega izvora blaga (točka b) prvega odstavka 48. člena ZIL-1). Glede znakov, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora blaga, obstaja namreč splošni interes, da bi se ohranila njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti poudariti kakovost ali druge lastnosti blaga in vplivati na pozitivne občutke potrošnikov, ki jih lahko izzove navezovanje blaga na določen kraj. V tem smislu je lahko geografski izraz med drugim tudi obstoječ kraj ali njegova pridevniška oblika, ki se ne razlikuje dovolj od izvirnega geografskega izraza, da bi povprečen potrošnik vin pomislil na kaj drugega, kot na ta geografski izraz.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO
VSL00072145
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - plačilo nadomestila - neupravičena obogatitev - zadržanje zastaranja - začetek teka zastaranja - epidemija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.
Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del.
Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval.
Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 360, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela - neupravičena pridobitev - zastaranje zahtevka - zadržanje zastaranja - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072281
ZPP člen 8, 181, 181/2. ZASP člen 22, 22/1, 22/1-3, 22/2, 23, 28. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZKUASP člen 9, 9-1, 10, 10/1, 10/1-2, 10/3, 12.
individualno upravljanje avtorske pravice - javno predvajanje fonogramov - javna priobčitev - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - avtorska pravica - sorodna pravica - materialne avtorske pravice - pravica reproduciranja - obvezno kolektivno upravljanje
Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072255
ZPP člen 181, 181/2. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - predhodna uporaba blagovnih znamk
Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.