PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006699
ZPP člen 13, 206, 206/1.
predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe izdane v drugem postopku, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – PRAVO DRUŽB – STEČAJNO PRAVO
VSL0060366
ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 442, 442/1.
plačilo avtorskega honorarja – zloraba instituta izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije – spregled pravne osebnosti
Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je pravni standard, ki ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera.
Zloraba je podana, če je pravna oseba uporabljena na način, ki nasprotuje njenemu zakonskemu ustroju in namenu njenega obstoja, zajame lahko najrazličnejša ravnanja družbenikov za oškodovanje upnikov.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE– MEDIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085053
ZASP člen 167, 168. ZPP člen 257. ZMed člen 6, 9, 9/2.
kršitev avtorske pravice – plačilo odškodnine – nadomestilo za uporabo avtorskega dela – odstranitev besedila s spletne strani – objava sodbe – civilna kazen – namerna kršitev – kršitev iz hude malomarnosti – zaslišanje obeh strank – odločitev o stroških postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je kljub temu, da je bilo predlagano le zaslišanje tožnika, zaslišalo obe pravdni stranki. V 257. členu ZPP je predviden dokaz z zaslišanjem strank. Tudi načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank.
kršitev avtorskih pravic – poseg v avtorske pravice – samovoljna uporaba avtorskega dela – objava fotografije brez dovoljenja – odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice – duševne bolečine zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic – huda malomarnost pri povzročitvi škode – plačilo običajnega honorarja – civilna kazen
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da je bilo ravnanje delavke tožene stranke storjeno s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da izpoved grafične oblikovalke ni potrdila trditev tožene stranke, da je oblikovalka v časovni stiski pozabila opozoriti na potrebo po zamenjavi slike. Izpovedala je namreč, da pri oblikovanju sploh ni vedela, da gre za tujo fotografijo oziroma na to sploh ni bila pozorna. Fotografijo je našla na internetu izmed več fotografij, na avtorstvo ni bila pozorna in ni opazila, da fotografija ni iz D. baze. Ob vpogledu v prilogo A2, iz katere jasno izhaja, da je bila na fotografiji navedena označba avtorja, sodišče druge stopnje soglaša, da opisano ravnanje delavke ne ustreza standardu skrbnosti razumnega človeka, pri čemer se v primeru tožene stranke skrbnost presoja po strožjih merilih.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085861
URS člen 8. Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih člen 2, 2-b. ZASP člen 103, 128, 128/2, 130, 146, 146/1, 157, 157/4, 157/7. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 14. ZPP člen 8, 212. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena člen 4, 4/2, 11, 11/1.
javna priobčitev fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – fonogram – opredelitev fonograma – nekomercialni fonogram – avdiovizualno delo – skupni sporazum – vezanost sodišča na skupni sporazum – vsebina skupnega sporazuma – veljavnost skupnega sporazuma – veljavnost mednarodnih pogodb – stroški terenskega preverjanja – stroški izterjave – splošna tarifa – neprijava prireditve kolektivni organizaciji – gospodarski subjekti in javni organi – trditveno in dokazno breme
Fonogram ne izgubi svoje kvalitete, če je vključen v avdiovizualno delo v smislu pravic, če se izkorišča oziroma uporablja posebej, torej če ni več vkorporiran v avdiovizualnem delu.
Sodišče je skupni sporazum kot avtonomni pravni vir dolžno razlagati v skladu z zakonskimi določbami, ki pa obveznosti povrnitve stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov uporabnikom ne nalagajo.
Tožnik je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožnik zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njegove izključne dejavnosti ne ustreza definiciji po 6. členu ZPreZP-1, predmetni zakon zanj ne velja.
Toženec je organiziran kot društvo, torej je po sami definiciji nepridobitno združenje.
Na tožniku je trditveno in dokazno breme, da so se na prireditvi (javni priobčitvi) predvajali fonogrami (ne pa npr. avdiovizualna dela). Trditveno in dokazno breme o nekomercialnosti fonograma pa je na tistem, ki je fonogram priobčil javnosti. Ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, ampak za dokazovanje lastnosti fonograma.
ZASP člen 130, 145, 156, 156/4, 157e, 157e/1, 157e/1-3. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 7, 7/2, 7/2-K. Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo.
sorodne pravice – fonogrami – pravice proizvajalcev fonogramov – pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma – tarifa Zavoda IPF – začasna tarifa
Ker je bila tarifa določena že v T 2005, uporaba Začasne tarife Zavoda IPF za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo, torej ne pride v poštev.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084821
ZASP člen 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 164, 164/1, 168, 168/3. OZ člen 15. ZPreZP-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-2.
male avtorske pravice – kolektivna organizacija za zaščito pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov – društvo – izvajanje nadzora – zahtevek za povrnitev stroškov zaradi odkrivanja kršitev – stroški terenskega preverjanja – skupni sporazum – exceptio illegalis – pristojnost
Društvo je zavezanec po ZPreZP-1 samo, če opravlja pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo, sicer pa ne. Breme dokazovanja je na tožeči stranki.
kršitev blagovne znamke – predmet varstva znamke – pravice iz znamke – figurativna blagovna znamka – uporaba znamke – razlikovalni znak – razlikovalni učinek – zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Besedi imata tudi pri kombinaciji besed radio ROCK in ROCK radio enoznačni opisni pomen v smislu radia, na katerem se predvaja glasba te zvrsti. Takšna kombinacija besednih zveze na trgu radijskih postaj zato ne more ustvariti nobenega razlikovalnega učinka v smislu nakazovanja na izvor oziroma ponudnika tovrstnega blaga na trgu. To pa pomeni, da zgolj z vključitvijo besed Radio in ROCK v figurativni znamki, tožeča stranka ni pridobila izključne pravice do uporabe teh dveh besed na trgu oddajanja radijskih programov, saj ti dve besedi sami zase ali v medsebojni kombinaciji ne ustvarjata razlikovalnega učinka. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi toženki na trgu medijskih storitev uporabljali tiste elemente figurativne blagovne znamke, ki ustvarjajo razlikovalen učinek.
Ker beseda rock predstavlja le enega od elementov blagovne/storitvene znamke tožeče stranke, pritožbenemu stališču, iz katerega izhaja, da registrirani znamki hkrati varujeta tudi besedo rock, ni mogoče slediti. Glede na navedeno za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali drži pritožbena navedba, da poslušalci zamenjujejo programe tožeče stranke in toženih strank.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0079606
URS člen 121, 125. ZASP člen 80, 80/2, 157, 157/3, 157/4, 157/4-1, 157/5, 157/6, 157/7, 157a, 157a/2, 168, 168/3.
pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za zakonito uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - pravna narava skupnega sporazuma - tarifa - monopolni položaj kolektivne organizacije - ustaljena sodna praksa - namen pravičnega nadomestila - sodelovanje priobčevalca - sorodna pravica - (ne)sklenitev pogodbe - civilni delikt - neupravičena obogatitev - nedopustnost razlikovanja med uporabniki
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila, je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085022
ZASP člen 5.
avtorski honorar – prenehanje kršitve moralne avtorske pravice – civilna kazen – odškodnina – predavanje – članek – avtorsko delo – individualnost dela – ustvarjalnost – sklepčnost – dokazovanje z izvedencem
Pri predavanjih je avtorskopravno varovana ne le njegova vsebina, ampak tudi oblikovanje in vodenje misli, ustvarjalni izbor, razporeditev, uskladitev in razdelitev gradiva. Izvedba predavanja praviloma vključuje vse navedene oblikovne elemente, ki sami po sebi zadostujejo za zaključek o potrebni stopnji individualnosti. Že zato, ker bi izvedenec mogel prispevati le k dokazovanju tožničinih navedb o stopnji individualnosti vsebine predavanj, v obravnavanem primeru ni bil nujen za dokazanost teh navedb.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – JAVNI ZAVODI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085006
ZASP člen 33, 33/2, 101, 101/, 101/2, 103, 104, 104/1, 168, 168/1. OZ člen 3. ZRTVS-1 člen 3, 4, 6, 6/1, 6/3. ZPP člen 2, 2/1, 7, 8, 163, 163/3, 185, 185/1.
civilna kazen – višina civilne kazni – kriteriji za odmero civilne kazni – neupravičena uporaba avdiovizualnega dela – delna predelava – vključitev avtorskega dela v drugo delo – avdiovizualna priredba – film – primeren honorar – prisilna licenca – posnetki iz arhivov – programska produkcija – svoboda urejanja obligacijskih razmerij – odločanje v mejah zahtevka – sprememba tožbe – razpravno načelo – pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov postopka – specifikacija stroškov
Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %.
Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.
javno priobčevanje komercialnih fonogramov – dokazovanje
Ker tožniku ni uspelo v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZASP dokazati, da so se na toženčevih prireditvah pred koncertom ansambla in dogodkom javno priobčevali komercialni fonogrami, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079584
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/1-a, 121, 121/1, 121/1-g, 122a. ZPP člen 8, 212, 214, 214/1, 214/2, 227, 227/1.
zahtevek za plačilo odškodnine - evropski patent - slovenski patent za izdelek - s patentom zavarovan izum - kršitev patenta - kršeči izdelki - pristojnost slovenskega sodišča - mednarodna pristojnost sodišča - trditveno in dokazno breme - začetek kršitve patenta - trajanje kršitve - trenutek prenehanja kršitve - splošno pravilo glede dokaznega bremena - porazdelitev dokaznega bremena - prikrajšanje pravnega položaja ene stranke - sodno naročilo - razkritje dokaznih sredstev nasprotne stranke - dokazi v spoznavnem področju kršitelja - lajšanje procesnega položaja imetnika pravice industrijske lastnine - opustitev predložitve dokazov - načelo proste presoje dokazov - neugodna dokazna ocena - podatki o prodajni mreži - podatki o kupcih - predložitev izvirnikov listin - listine iz notranjega poslovanja - proizvodni nalogi - poročila o izdelavi - višina odškodnine - objava sodbe - namen objave sodbe - pravni interes za objavo sodbe
Bistvo 122.a člena ZIL-1 je v tem, da lahko sodišče s sklepom naloži nasprotni stranki (kršitelju) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njej. S tem se eni stranki naloži razkritje dokaznih sredstev, do katerih bi sicer nasprotna stranka ne imela dostopa, če bi se uporabljale zgolj določbe ZPP. Takšno sodno naročilo mora biti v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice industrijske lastnine. Omejitev glede tega, na kaj se lahko takšen sklep nanaša, sicer ni: lahko se nanaša na katerikoli znak dejanskega stanu kršitve.
Zakonodajnega motiva za uvedbo 122.a člena ZIL-1 vsaj v zvezi s patentom ni težko najti. Patent daje upravičenje, če gre za izdelek, tretjemu preprečiti izdelovanje, uporabo, ponujanje v prodajo, prodajo in uvažanje izdelka. Če kršitelj zgolj izdeluje izdelek v državi, v kateri ima imetnik patenta patentiran nek izum, je to samo po sebi prepovedano. Praviloma pa želi takšen izdelek spraviti v promet. Že prodajo na nacionalnem trgu je pogosto težko ugotoviti, zlasti še glede obsega. S prodajo v inozemstvo postane ugotavljanje kršitve le še mnogo težje, saj se izdelek lahko znajde na nepregledno velikem svetovnem trgu. Pretirano bi bilo pričakovati od imetnika pravice industrijske lastnine, da išče kršeče izdelke zgolj za to, da dokazuje nadaljevanje kršitve, če so dokazi v spoznavnem področju kršitelja. 122.a člen ZIL-1 imetniku pravice industrijske lastnine tako bistveno olajšuje procesni položaj. Vse to velja seveda le, če je bila dokazana vsaj prva kršitev.
122.a člen ZIL-1 močno presega prvi odstavek 227. člena ZPP, ker se nanaša na vsakršno dokazno sredstvo in ne le na listine. Še pomembneje kot to pa je, da mora nasprotna stranka predložiti „dokazna sredstva, s katerimi razpolaga“. To pomeni, da lahko sodišče naloži predložitev dokaznih sredstev, ki jih lahko tudi le opiše in jih mu ni treba precizno označiti. Praviloma to niti ni mogoče.
Potem, ko sodišče naloži razkritje dokazov nasprotni stranki, je sedaj ta stranka tista, ki mora prepričati sodišče, da je res predložila vsa razpoložljiva dokazna sredstva. Če dokazov ne bo predložila in za to tudi ne bo navedla opravičljivega razloga, bo to zanjo neugodno. Sodišče bo presodilo predložene dokaze, vendar pa tudi opustitev predložitve dokazov tiste stranke, ki je bila pozvana k predložitvi dokazov. Sodišče bo sicer odločilo po načelu proste presoje dokazov. Pri tem bo sodišče štelo za dokazano dejstva, ki jih je trdila tožeča stranka, če se je nasprotnik (tožena stranka) izmikala predložitvi verodostojnih dokazov, tožeča stranka pa je sama predložila vsaj tiste dokaze, ki jih (vendarle) ima. Posledica bo neugodna dokazna ocena za samo toženo stranko, ki bo v bistvu pripeljala do obrnjenega dokaznega bremena.
Za odločitev v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je D. GmbH uspelo dokazati, da je prav G. d. o. o. še storila kakšno kršitev po 31. 7. 2009, ali ne, in do kdaj so se kršitve nadaljevale. Odločilno je ravnanje G. d. o. o. po tem, ko je prvostopenjsko sodišče naložilo razkritje dokazov po 122.a členu ZIL-1.
Namen predložitve izvirnikov listin iz notranjega, podjetniškega poslovanja je preizkus pravilnosti obrambnih trditev G. d. o. Po G. d. o. o. sestavljeni zbirniki seveda tega preizkusa niti na načelni ravni ne omogočajo. Nastali so na način, ki si ga je izbrala G. d. o. o. in ga niti D. GmbH niti sodišče ni moglo preizkusiti. Iz tega razloga ne dajejo nikakršnega jamstva, da so v njih zapisane trditve resnične. S takšnim ravnanjem torej sama G. d. o. o. ni v ničemer zadostila svojemu bremenu, ki ga je nosila.
Tudi po prenehanju kršitve pravni interes na objavi sodbe torej ne preneha. Prav tako ne odpade pravni temelj za objavo sodbe. D. GmbH je namreč z zahtevkom na objavo sodbe zahtevala zgolj to, do česar je upravičena po pododstavku g) 1. odstavka 121. člena ZIL-1.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – STEČAJNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081200
ZIL-1 člen 42, 42/1, 47, 116, 117, 117/3. ZPP člen 44, 44/2, 181, 181/2. SPZ člen 37, 37/1, 128, 133, 155, 155/1. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 22, 22/1, 271, 275, 275/1, 275/5, 275/6, 299, 308, 308/2, 308/2-2, 342, 342/5, 342/5-3.
znamka – prodaja znamk – zastavna pravica – ločitvena pravica – zahtevek za prerekanje ločitvene pravice – izločitvena pravica – izpodbojni zahtevek – vpliv ničnosti pogodbe na ločitveno pravico – pravni interes – nastanek zastavne pravice na znamki – publicitetni učinek registra znamk – določitev vrednosti spornega predmeta
Pridobitev pravic na temelju zaupanja v register znamk je mogoča le v primerih iz 117. člena ZIL-1.
Tisti, ki izpodbija ločitveno pravico, mora vložiti tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja.
Če bi ločitvena pravica na obeh znamkah res obstajala, bi zaradi prodaje obeh znamk ločitvena pravica sama po sebi ne bi prenehala, saj se ločitvena pravica uveljavi šele s poplačilom iz izkupička. Zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ostaja torej smiseln tudi še po prodaji in ga samo zaradi prodaje ne bi bilo treba spremeniti. V tej zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja ločitvene pravice, temveč ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Če zahtevku ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo, da ločitvena pravica obstaja. Obstajala pa bi, kot je že bilo pojasnjeno, tudi še po prodaji. Zato zahtevka kljub prodaji obeh domnevno zastavljenih znamk ni bilo potrebno spremeniti.
ZIL-1 ne določa, da bi imel vpis v register znamk publicitetni učinek, tako da je vsakršno omenjanje publicitete registra znamk v tej zadevi nepravilno.
Tožeča stranka je postavila izključno nedenarne zahtevke, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla v tožbi. Kasnejše domnevne spremembe vrednosti se ne upoštevajo. Poleg tega je tožeča stranka uveljavljala v bistvu, da niso utemeljene ločitvene pravice, te pa so obstajale za zavarovanje terjatev. Kakšno je bilo v resnici kritje za terjatev, doseženo s prodajo, ni pomembno. Za oceno vrednost spornega predmeta je bilo v času vložitve tožbe pomembno le, kolikšna je bila zavarovana terjatev ne pa tudi, kolikšen uspeh bi bil lahko dosežen z vnovčitvijo obeh znamk v korist ločitvenih upnikov
PRAVO DRUŽB – FIRMSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO
VSL0073783
URS člen 2, 155. ZGD-1 člen 6, 12, 12/2, 13, 17, 17-2, 19, 19/2, 21, 21/1, 23, 23/2. ZGD-1I člen 107. ZSReg člen 35a.
firma – načelo izključnosti – obvezne sestavine firme – fantazijski dodatek – presoja podobnosti fantazijskih dodatkov firm – beseda emporium – znamka – presoja podobnosti znamke in firme – varstvo firme – prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) – dejavnost
Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“.
Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072548
ZPP člen 212, 213, 213/2, 285. ZASP člen 156, 156/2, 156/4, 157. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 7, 7/2, 7/2-K. Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo.
javna priobčitev fonogramov – glasbeni nastopi v živo – tarifa Zavoda IPF - druga športna ali množična prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko – začasna tarifa – exceptio illegalis – razlaga tarife – višina nadomestila – skupni sporazum – materialno procesno vodstvo – substanciranje dokaznega predloga
Pri vseh vtoževanih prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II. K 7. Tarife. Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife.
Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.
Substanciranje dokaznega predloga pomeni, da mora stranka določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva.
USTAVNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – POGODBENO PRAVO – DAVKI – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080068
URS člen 125. OZ člen 15, 131, 131/1, 190, 190/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 6, 6/1. ZASP člen 146, 146/1, 146/1-5, 153, 153/1, 157, 157/7, 168, 168/1. ZPreZP-1 člen 3, 6, 6/1. ZIZ člen 38, 38/5.
sorodne pravice – pravice proizvajalcev fonogramov – prireditve razvedrilne narave – DDV – stroški postopka – stroški odkrivanja kršiteljev – stroški terenskega preverjanja – skupni sporazum o višini nadomestila – pravna narava skupnega sporazuma – vezanost sodišča na Ustavo in zakon
Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije.
Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca.
ZASP člen 17, 22, 22/2, 81, 146, 146/1, 146/1-8, 147, 147/1, 147/1-1, 151, 151/2, 156, 157, 168, 168/4. OZ člen 198. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic - obvezno kolektivno upravljanje - radiodifuzija - nadomestilo za uporabo avtorskih del - izkoriščanje malih avtorskih pravic - tarifa SAZAS - neveljavnost tarife - enostransko določanje višine avtorskih honorarjev - nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorsko varovanih del - primerna tarifa za uporabo zaščitenih avtorskih del - višina obogatitve - civilna kazen - plačilo DDV - aktivna legitimacija
Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel ZASP-B, saj jo je tožnik sprejel enostransko, brez sodelovanja reprezentativnih organov, zato ni veljavna.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ODŠKODNINSKO PRAVO – DAVKI – DRUŠTVA – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084479
URS člen 125. ZPreZP-1 člen 3, 3/1. ZDru-1 člen 1. ZASP člen 146, 146/1, 153, 157, 157/7, 168, 168/3. OZ člen 164, 164/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1. ZPP člen 154. ZIZ člen 38, 38/5.
javno priobčevanje fonogramov – kolektivna organizacija – stroški terenskega preverjanja – stroški odkrivanja kršitev – pravila o delitvi prihodka – stroški obdelave podatkov – stroški kilometrine – civilna kazen – skupni sporazum o višini nadomestila – exceptio illegalis – plačilo DDV – neposlovna obveznost – stroški postopka – izvršilni stroški – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – uspeh v postopku
Kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice.
Kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (prvi odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov.
Zahtevek za plačilo DDV ni utemeljen tudi zato, ker je pravni temelj neposlovne narave. Sodna praksa o navedenem vprašanju ni povsem enotna, vendar je večinsko stališče višjih sodišč, da za obračunavanje DDV v takšnih primerih ni podlage.
Prvostopenjsko sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, utemeljeno štelo kot celoto. Zato je pravilno odločilo o izvršilnih stroških glede na uspeh v celotnem postopku (154. člen ZPP).