Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) člen 9, 9/2, 9/3, 9/3c, 13, 13/1, 14, 14/1.
Imetnik znamke ima pravni interes, da se v izreku sodbe ugotovi kršitev že zato, da je jasno, da se je kršitev dogodila. Ugotovitev je tudi pripomoček za to, da se javnost obvesti o kršitvi.
Imetnik znamke uživa varstvo ne glede na to, ali obstaja namena trgovanja pri kršitelju, za dosego varstva zadošča že uvoz ali poskus uvoza blaga.
Okoliščina, da je tožeča stranka nemara sama dala na trg blago, v državi, ki ne pripada Evropskemu gospodarskemu prostoru sicer lahko pripelje do tega, da kupec iz področja Evropskega gospodarskega prostora veljavno kupi z znamko označene izdelke. Na področje Evropskega gospodarskega prostora pa jih bo lahko uvozil le, če bo trdil in v primeru prerekanja dokazal, da je tožeča stranka sama dala na trg Evropskega gospodarskega prostora blago pod blagovno znamko ali je za to dala soglasje.
Ali so bili telefoni pristni ali ponaredki, je za varstvo pravic nepomembno. Tožeča stranka namreč uživa varstvo svojih dveh znamk ne glede na to, ali so izdelki pristni, ali ne, in tudi ne glede na to, ali so pokrovčki telefonov z odtisi (napisov) bistven ali nebistven del telefona.
Veljavno sklenjena prodajna pogodba sama po sebi ne zadostuje za to, da lahko kupec uvozi z evropsko znamko označeno blago na trg Evropskega gospodarskega prostora.
Prepoved se mora prilegati kršitvi, ne more pa se zahtevati prepoved kršitev, ki še niso bile storjene. Mogoče pa je zahtevati prepoved kršitev, ki so v ozki povezavi s kršitvijo in jih je glede na okoliščine mogoče pričakovati.
V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP.
Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka.
Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni interes za uveljavljanje ničnosti spornih znamk tožene stranke.
Če se znak ne razlikuje od drugih običajnih načinov označevanja relevantnega blaga ali storitev ali njihovih značilnosti, ne more izpolnjevati funkcije identifikacije podjetja, ki ta znak uporablja.
Registracija mednarodnega nelastniškega imena zdravila kot blagovne znamke bi bila nična, saj gre za generično ime zdravila, ki označuje izključno vrsto oziroma značilnosti blaga. Prav tako bi bila nična registracija znaka, ki bi bil INN tako podoben, da bi ga relevantna javnost dojela zgolj kot opisnega za zdravilno učinkovino.
Relevanten potrošnik pri zdravilih, ki se predpisujejo na recept, je zdravnik, farmacevt oziroma bolnik s specifično boleznijo, ki bo izmišljene znake tožene stranke sicer povezal z zdravilom ivabradin, vendar pa bo brez dvoma zaznal razliko med INN in znamkami tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00008352
ZASP člen 82, 82/1, 82/2, 167, 167/1. OZ člen 105, 105/2, 105/3. ZPP člen 13, 319.
avtorske pravice - založniška pogodba - avtorska pogodba - odstop od pogodbe - pravica reproduciranja - pravica distribuiranja - plačilo avtorskega honorarja - kršitve pogodbenih obveznosti - sankcije za kršitev pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - prenehanje pogodbe - vezanost sodišča na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - razveza pogodbe - umik avtorskih del iz prodaje - predlog za prekinitev postopka - vložitev izrednega pravnega sredstva
Neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevalo odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitev pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes.
Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Za predmetni spor je torej zavezujoče pravnomočna zavrnitev ugotovitvenega zahtevka (13. in 319. člen ZPP), da založniška pogodba za učbenik ni razvezana, kar acontrario pomeni, da je pogodba razvezana.
ZASP člen 147, 156, 156/4, 156/4-3, 156/7, 168. ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-1, 435, 442, 442/1. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2.
spregled pravne osebnosti - odgovornost družbenika družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe - vpliv družbenika na poslovanje izbrisane družbe - direktor družbe - edini družbenik izbrisane družbe - dejavnost organizatorja prireditve - izbris pravne osebe iz sodnega registra - zloraba družbe kot pravne osebe za oškodovanje njenih upnikov - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - avtorsko nadomestilo - civilna kazen po ZASP - materialna avtorska pravica - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic
Ker je toženec, ki je bil edini družbenik in direktor družbe, kljub vedenju, da družba dolguje tožeči stranki plačilo za organizirane prireditve, dopustil izbris delujoče družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je zlorabil družbo za oškodovanje njenega upnika.
moralna avtorska pravica - materialna avtorska pravica - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - avtorski honorar - avtorska pravica v delovnem razmerju - delovna in pedagoška obveznost - avtor - izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja - dodatno strokovno delo - obračun davka - bruto ali neto znesek - akontacija dohodnine - zakonske zamudne obresti
Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven.
Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar.
Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.
Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005869
ZASP člen 80, 80/1. OZ člen 58, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo avtorskega honorarja - pogodba o naročilu avtorskega dela - veljavnost pogodbe - pisna oblika - namen pisnosti pogodbe - oblika ad probationem - ustno sklenjena pogodba - realizacija ustne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - prisilni predpis - učinek erga omnes - sklep Vlade RS
Bistvena značilnost prisilnega predpisa je, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije, zato to ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005663
ZASP člen 22, 147, 168. ZPP člen 215.
avtorsko nadomestilo - avtorski honorar - pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami - pravica radiodifuznega oddajanja - izključna materialna avtorska pravica - male avtorske pravice - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - materialno dokazno breme - civilna kazen po ZASP - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic
Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.
Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005659
URS člen 121, 125. ZASP člen 44, 44/4, 47, 47/3, 122, 130 ,130/1, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 164, 164/1, 168, 168/3. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 44, 44/4, 44/7, 47, 47/2, 53, 53/2. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 74, 190.
javna priobčitev fonograma - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - primerno nadomestilo - neupravičena pridobitev - civilna kazen po ZASP - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - exceptio illegalis - ustaljena sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.
Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP).
Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200 % nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP in četrtega odstavka 44. člena ZASP.
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006 (skupni sporazum), ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005622
ZASP člen 7, 7/2, 33, 33/1, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-4. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-č. ZPP člen 243.
kršitev znamke - kršitev materialne avtorske pravice - predelava avtorskega dela - prepovedni in odstranitveni zahtevek - podobnost znamk - podobnost s prej zavarovanim znakom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka.
Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005779
ZPP člen 11, 11/1, 107, 107/1, 212, 287, 287/1. ZASP člen 11, 11/1.
dokazni sklep - ekonomičnost postopka - substanciranje dokaznega predloga - avtorstvo - grafični elementi - dokazovanje avtorstva - listine v izvirniku - pristnost listine - materialno procesno vodstvo - prepozno podajanje navedb - domneva kdo je avtor
V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči.
Neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev.
Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično.
ZASP člen 37, 37/2, 37/3, 39, 39/1, 50, 128, 128/2, 147, 154, 154/1, 189, 189/4. URS člen 60.
privatno in drugo lastno reproduciranje - pravica proizvajalca fonograma - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - fonogram - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov
Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.
avtorski honorar - izvajanje radijske dejavnosti - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - tarifa SAZAS - začasna tarifa - pravica do denarnega nadomestila -tarifa - ugovor zastaranja - davek na dodano vrednost (DDV)
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004195
ZPP člen 199, 199/1.
stranska intervencija v pravdi - pravni interes intervenienta - ekonomski interes - kolektivno upravljanje avtorske pravice - priobčitev neodrskih glasbenih del - male avtorske pravice - pooblastitev - avtorski honorar - izkazanost pravnega interesa
V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.
Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004192
ZASP člen 4, 4/2, 157, 157/4, 168, 168/3.
nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - civilna kazen zaradi neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov - imetnik pravice proizvajalca fonogramov - plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov - odstop od sodne prakse - avtorske in sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - exceptio illegalis
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (tretji odstavek 168. člena ZASP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004974
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-1, 13/3-5, 26. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1.
blagovna znamka - industrijska lastnina - znak znamke - podobnost znaka - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - prepoved dejanja nelojalne konkurence - stroški pravdnega postopka - več tožbenih zahtevkov
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka na spornih proizvodih (avtomobilčkih) uporablja dva znaka, ki sta podobna znamkam tožeče stranke. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da sta znaka, pod katerima tožena stranka trži svoje avtomobilčke enaka znamkam tožeče stranke. Tožeča stranka se celo v pritožbi sklicuje na svoje navedbe, da so znaki na spornih proizvodih podobni njenima registriranima evropskima znamkama 001598689 in 001616481. Iz tega logično izhaja, da ne drži njeno pritožbeno stališče, da iz njenih navedb izhaja, da je znak na spornih izdelkih opremljen s katerokoli od registriranih evropskih znamk tožeče stranke.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004592
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/2, 123/2-c, 123/7.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pravice iz znamke - Nicejska klasifikacija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka za to, da bi verjetno izkazala obstoj predpostavke iz a. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1, morala podati še natančen opis znaka, ki je registriran kot znamka (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.) ter citirati razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji, za katere je registrirala svojo znamko. Kaj takega iz zakona ne izhaja.
pogodba o naročilu avtorskega dela - računalniški program - avtorsko delo - materialne avtorske pravice - vsebinske omejitve avtorskih pravic - pravica do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela - uporaba računalniškega programa
Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.
ZASP člen 31, 81, 146, 146/1 147, 147-4, 153, 156, 168, 168/2. OZ člen 198.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno. Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.