PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004592
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/2, 123/2-c, 123/7.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pravice iz znamke - Nicejska klasifikacija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka za to, da bi verjetno izkazala obstoj predpostavke iz a. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1, morala podati še natančen opis znaka, ki je registriran kot znamka (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.) ter citirati razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji, za katere je registrirala svojo znamko. Kaj takega iz zakona ne izhaja.
pogodba o naročilu avtorskega dela - računalniški program - avtorsko delo - materialne avtorske pravice - vsebinske omejitve avtorskih pravic - pravica do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela - uporaba računalniškega programa
Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004195
ZPP člen 199, 199/1.
stranska intervencija v pravdi - pravni interes intervenienta - ekonomski interes - kolektivno upravljanje avtorske pravice - priobčitev neodrskih glasbenih del - male avtorske pravice - pooblastitev - avtorski honorar - izkazanost pravnega interesa
V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.
Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.
ZASP člen 31, 81, 146, 146/1 147, 147-4, 153, 156, 168, 168/2. OZ člen 198.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno. Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.
ZASP člen 81, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 199, 199/1. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 32, 33.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - svet za avtorsko pravo - nasprotna tožba - davek na dodano vrednost (DDV) - vstop v pravdo - pravni interes
Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena.
V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
ZASP člen 81, 130, 130/1, 146, 147, 156, 156/4. ZASP-B člen 26, 26/4. - člen 3, 3/1. ZDDV-1 člen 33, 33/6, 40, 81.
nadomestilo za uporabo fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - začasna tarifa - tarifa zavoda ipf - primerno denarno nadomestilo - nedoločen pravni pojem - nadomestilo za neupravičeno uporabo fonograma - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - obdavčljivi dogodek
Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo.
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni.
Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže.
blagovne znamke - pravice iz znamke - tožba za ugotovitev ničnosti znamke - razlikovalni učinek - tožbeni zahtevek zaradi kršitve znamke - varstvo znamke - predmet varstva - namen znamke - ničnost znamke - ugovor ničnosti
Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00002345
ZASP člen 30, 81, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 198. ZPP člen 285. ZDDV-1 člen 1.
neupravičena obogatitev - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena uporaba avtorskih del - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - višina nadomestila - skupni sporazum - tarifa SAZAS - sprememba tarife - materialno procesno vodstvo
Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev v tej zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Tudi glede tega je po mnenju višjega sodišča odgovor pritrdilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00002368
ZASP člen 22, 22/2, 30, 81, 146, 146-8, 147, 147/1, 147/1-1, 151, 151/2, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7, 159, 176, 176/1, 176/2, 185. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 198. ZPP člen 8, 254, 254/2, 254/3, 285.
aktivna legitimacija SAZAS - obvezno kolektivno upravljanje - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - pravica radiodifuznega oddajanja - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - višina nadomestila - tarifa SAZAS - skupni sporazum - sprememba tarife - dolžnost uporabnikov do obveščanja - materialno procesno vodstvo - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju
V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife.
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
prenos materialnih avtorskih pravic - obličnost - pisna oblika pogodbe - oblika ad probationem - teorija realizacije - moralne avtorske pravice - zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - posebna oblika pooblastila
V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije.
Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.
ZASP člen 2, 3, 32a, 168, 168/1, 168/3. OZ člen 132, 168, 168/2.
avtorski spor - spor o avtorski pravici - materialna avtorska pravica - odškodninski zahtevek - huda malomarnost - odškodnina - odškodnina zaradi kršitve avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - objava na svetovnem spletu - civilna kazen po zasp - objava na internetnem portalu
Odškodnina se v avtorskih sporih lahko odmerja po splošnih pravilih. To pomeni, da se primerja hipotetična velikost premoženja brez škodnega dogodka in resnična velikost premoženja ob upoštevanju posledic škodnega dogodka. Drugi odstavek 168. člena ZASP jasno določa, da se odškodnina lahko odmerja tudi v obsegu, ki je enak honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo. Čeprav pritožba dvomi v to, da je tožeča stranka utrpela kakšno po splošnih pravilih določeno škodo, je odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je namreč o odškodnini odločilo v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP.
Preden se da na voljo javnosti neko delo, se mora dajalec vsekakor pozanimati, ali delo ni varovano z materialnimi avtorskimi pravicami. To vsekakor velja pri delih, pri katerih je očitno, da so varovana z avtorsko pravico. Da so na filmu "U" avtorske pravice obstajale, med strankama niti ni bilo sporno. Kdor se ne pozanima glede imetništva avtorske pravice in ne pridobi materialne avtorske pravice, ravna nadpovprečno neskrbno, razen če ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih takšno ravnanje napravijo zgolj malomarno ali pa zaradi njih celo odpade očitek krivdnega ravnanja. Takšne okoliščine niso bile ugotovljene.
Tožnik je imel v skladu z ZASP-B v četrtem odstavku (takratnega) 157. člena ZASP (zakonsko) podlago za odpravo tarifne praznine, ki se nanaša na pogodbeno določitev nadomestila, in sicer z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka (takratnega) 156. člena ZASP. To pa je s sprejetjem Tarife 2007 tudi storil. Zato neupoštevanje omenjene tarife s strani sodišča prve stopnje iz razloga, ker bi morala biti višina nadomestila določena s skupnim sporazumom z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ni utemeljeno.
ZASP člen 81, 146, 146/1, 146/1-6, 147, 147-4, 156, 156/1, 156/2, 156/3, 157, 157/7. OZ člen 198. ZASP-B člen 17. - tarifna številka II, II/2, II/2-7.
aktivna legitimacija - avtorsko nadomestilo - višina avtorske odmene - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - glasbena dela - veljaven pravni temelj - davek na dodano vrednost (DDV)
Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo.
Veljavo skupnega sporazuma ima tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljavni skupni sporazum.
Res je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi odstavek II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo presplošna. V ostalem delu II. poglavja (drugi in zadnji odstavek) pa je tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa "minimalen" avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR (prej 42 SIT) po naročniku mesečno. Tarifa (ki ima položaj veljavnega skupnega sporazuma) torej obstaja in nanj(o) so sodišča vezana.
Pravilnik 1998 v 7. točki drugega odstavka II. poglavja ni v nasprotju z ZASP. Gre za primerno veljavno tarifo, ki je uporabna.
Obseg prikrajšanja na strani tožeče stranke in s tem višina obogatitve na strani tožene, je tako odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila odveden DDV. To pomeni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunala in ga državi tudi plačala, pa ni.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00001419
ZASP člen 81, 105, 105/1, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 193, 198, 378. ZDDV-1 člen 3, 40. ZDDV člen 80.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena pridobitev - višina nadomestila - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - skupni sporazum - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - sprememba tarife - začasna tarifa - svet za avtorsko pravo - primerno nadomestilo - davek na dodano vrednost (DDV) - obdavčljiv dohodek - zamudne obresti
Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev o zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožnika. Ttudi odgovor na to vprašanje je pritrdilen.
odškodnina zaradi kršitve avtorske pravice - kršitev avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - namerna kršitev - pravica do reprodukcije - pravica reprodukcije in distribuiranja - solidarna odgovornost povzročiteljev škode
Ker je toženec kršil materialno avtorsko pravico tožnika, mu je toženec dolžan plačati odškodnino, ki se lahko določi tudi v obsegu nadomestila za zakonito uporabo te vrste, povečanega v primeru namerne kršitve, kot je bilo tudi v tej zadevi (168. člen ZASP).
ZASP člen 22, 30, 81, 146, 147, 147/1, 151, 151/2, 156, 157, 159. OZ člen 190, 198, 288.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskih varovanih del - tarifa SAZAS - višina obogatitve - civilna kazen - plačilo DDV - aktivna legitimacija - pravica radiodifuznega oddajanja - avtonomno materialno pravo
Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Naravo takšnega sporazuma ima tako tarifa Pravilnika 1998, ki pa je bila s strani Ustavnega sodišča delno razveljavljena, v delu, ki se nanaša na komercialne radijske postaje pa se ne more uporabiti. V konkretnem primeru je namreč mogoče izračunati prihodke toženca. Za določitev višine avtorskega honorarja je zato potrebno izhajati iz določb ZASP.
ZASP člen 31, 31-2, 81, 81/1, 153, 153/3, 156, 156/2, 156/4, 157, 157/5, 157/6, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZUstS člen 1, 1/3.
glasbena dela - avtorski honorar - običajen avtorski honorar - pravica radiodifuznega oddajanja - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - primerna tarifa - tarifa za uporabo avtorskih del - skupni sporazum - tarifa SAZAS - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - začasna tarifa
Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine. Ustavno sodišče namreč Tarife 1998 ni v celoti razveljavilo. Ustavno sodišče ni poseglo v Tarifo 1998 v delu, ki se nanaša na določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00002125
ZASP člen 81, 146, 146-8, 147, 147/1, 147/1-1, 151, 151/2. OZ člen 198.
procesna in stvarna legitimacija - pravica radiodifuznega oddajanja - uporaba tarife
Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo avtor teh pravic ne more osebno upravljati. Ker je tožeča stranka na podlagi zakonskega določila pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic, se tožena stranka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na nepravilnosti v notranjem mandatnem razmerju med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena.
Tožena stranka je avtorsko varovana dela uporabljala brez dovoljenja tožeče stranke in zaradi tega tožeči stranki dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorskih varovanih del.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno odločilo, ko v konkretnem primeru pri odločanju ni uporabilo Tarife 2007.
ZASP člen 31, 31-2, 81, 81/1, 153, 153/3, 156, 156/2, 156/4, 157, 157/7, 158. ZASP-B člen 26, 26/4.
pravica do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - avtorsko nadomestilo - začasna tarifa - obveznost plačila ddv
Ustavno sodišče ni razveljavilo Tarife 1998 v delu, ki se nanaša na plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo.
Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine.
Ker je Tarifa 1998 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila pravno naravo veljavnega skupnega sporazuma, je na njeni podlagi sodišče prve stopnje pravilno določilo višino avtorskega nadomestila.
Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo DDV ni utemeljeno. Tožnik v tem postopku ni zatrjeval dejstva, da je DDV računovodsko obračunal in ga plačal državi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00000980
OZ člen 708, 708/2. ZIL-1 člen 120a, 120a/1, 120a/1-c. ZPP člen 286a, 286a/4.
licenčnina - licenčnina za izkoriščanje znamke - nadomestilo za uporabo znamke - prekluzija glede navajanja dejstev - neizvedba dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - enostransko odstopno upravičenje
Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe poudarilo, da odločitve ni oprlo na trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2016 in niti ne na ustne trditve podane na prvem naroku za glavno obravnavo. Nosilni razlogi sodbe temeljijo izključno na gradivu strank, ki je bilo zbrano že pred prvim narokom. Slednje drži tudi po mnenju sodišča druge stopnje in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženima strankama ni odobrilo 15-dnevnega roka za izjavo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14.9.2016.
V prvem odstavku 4. člena pogodbe je kot je bilo že povzeto tožeča stranka 6. 2. 2012 izročila predmet pogodbe tako, da je prvo toženi stranki izročila vso dokumentacijo, ki je potrebna za praktično uporabo znamke - pisno in elektronsko dokumentacijo in elektronske obrazce, primerne za uporabo v elektronski ali pisni obliki. Nikjer ni bilo med strankama dogovorjeno, da gre za kakršnakoli orodja za ravnila.
Ne drži pritožbeni očitek, da je pogodba med tožečo in prvo toženo stranko prenehala po samem zakonu. Tožeča in prvo tožena stranka sta se namreč v 6. členu pogodbe dogovorili, da ima dajalec licence (tožeča stranka) v primeru kakršnihkoli kršitev določb te pogodbe s strani pridobitelja licence (prva tožena stranka) pravico odpovedati pogodbo. Neplačilo dveh zaporednih obrokov mesečne licenčnine je razlog za enostransko odpoved te pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnikovo odstopno upravičenje lahko le njegova pravica, ki bi jo lahko izkoristil ali ne.