CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005869
ZASP člen 80, 80/1. OZ člen 58, 86, 86/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo avtorskega honorarja - pogodba o naročilu avtorskega dela - veljavnost pogodbe - pisna oblika - namen pisnosti pogodbe - oblika ad probationem - ustno sklenjena pogodba - realizacija ustne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - prisilni predpis - učinek erga omnes - sklep Vlade RS
Bistvena značilnost prisilnega predpisa je, da učinkuje erga omnes, kar pomeni, da zavezuje obe pogodbeni stranki. Takšni so predvsem javnopravni predpisi, s katerimi so določene splošne dolžnosti in prepovedi. Sklep Vlade Republike Slovenije z 9. 6. 2011, s katerim je bilo organom državne uprave in njihovim posrednim proračunskim uporabnikom prepovedano sklepanje avtorskih pogodb s svojimi zaposlenimi, ne vsebuje določb, ki bi bile po svoji pravni naravi abstraktna in generalna pravna pravila, prav tako pa že iz njegove vsebine izhaja, da ima vpliv samo na organe državne uprave in njihove posredne proračunske uporabnike, pri katerih ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije, zato to ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005779
ZPP člen 11, 11/1, 107, 107/1, 212, 287, 287/1. ZASP člen 11, 11/1.
dokazni sklep - ekonomičnost postopka - substanciranje dokaznega predloga - avtorstvo - grafični elementi - dokazovanje avtorstva - listine v izvirniku - pristnost listine - materialno procesno vodstvo - prepozno podajanje navedb - domneva kdo je avtor
V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZPP so lahko listine, ki se priložijo vlogi, v izvirniku ali v prepisu. Razlika med izvirnikom in prepisom listine se kaže v njeni dokazni moči.
Neustrezno izvajanje materialnega procesnega vodstva izključuje krivdo stranke za prepozno podajanje relevantnih trditev in ponudbo dokaznih sredstev.
Dolžnost substanciranja je sestavni del dokazne ponudbe in obveznost stranke na podlagi 212. člena ZPP. Drugače sodišče dokaznega sklepa ne more sprejeti in postopka ne more voditi ekonomično.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005659
URS člen 121, 125. ZASP člen 44, 44/4, 47, 47/3, 122, 130 ,130/1, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 164, 164/1, 168, 168/3. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 44, 44/4, 44/7, 47, 47/2, 53, 53/2. ZS člen 109, 109/1. OZ člen 74, 190.
javna priobčitev fonograma - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - primerno nadomestilo - neupravičena pridobitev - civilna kazen po ZASP - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - exceptio illegalis - ustaljena sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.
Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP).
Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200 % nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.
Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP in četrtega odstavka 44. člena ZASP.
Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006 (skupni sporazum), ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005622
ZASP člen 7, 7/2, 33, 33/1, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-4. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 121/1-a, 121/1-č. ZPP člen 243.
kršitev znamke - kršitev materialne avtorske pravice - predelava avtorskega dela - prepovedni in odstranitveni zahtevek - podobnost znamk - podobnost s prej zavarovanim znakom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Če sta kršena bodisi avtorska pravica bodisi znamka, lahko imetnik ene ali druge pravice zahteva odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov (4. točka prvega odstavka 167. člena ZASP in črka č) prvega odstavka 121. člena ZIL-1). Nobena od navedenih določb, niti katera druga določba materialnega prava, pa imetniku ne daje pravice, zahtevati odstranitve po kršitelju na njegove (kršiteljeve) stroške, pravice do nadomestne odstranitve po imetniku, in do povrnitve stroškov odstranitve. Ti, dodatni zahtevki se nanašajo na izvrševanje odstranitvenega zahtevka.
Presoja glede podobnosti je materialnopravne narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00005663
ZASP člen 22, 147, 168. ZPP člen 215.
avtorsko nadomestilo - avtorski honorar - pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami - pravica radiodifuznega oddajanja - izključna materialna avtorska pravica - male avtorske pravice - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - materialno dokazno breme - civilna kazen po ZASP - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic
Pri odločanju o tem, ali je tožena stranka imetnik oziroma najemnik poslovalnice in zato pasivno legitimirana za plačilo avtorskega nadomestila, je prvostopenjsko sodišče materialno dokazno breme neutemeljeno preneslo na toženo stranko. Ta naj bi bila dolžna dokazati, da v spornem obdobju ni imela poslovalnic. Eno od temeljnih pravil materialnega dokaznega bremena je v tem, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. To pomeni, da je na tožeči stranki dokazno breme, da je v spornem obdobju tožena stranka poslovala v frizerskem salonu.
Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je bila večkrat pozvana k podpisu pogodbe oziroma pridobitvi dovoljenja za izvajanje avtorsko varovanih del, a se na njene pozive daljše časovno obdobje ni odzivala oziroma je bila povsem pasivna in je s tem zavračala ureditev razmerja. Tudi tekom tega postopka je s svojim obnašanjem očitno zavračala ureditev razmerja in nasprotovala obveznosti plačila nadomestila. Ne drži, kot trdi v pritožbi, da se plačilu ni upirala in da je ugovarjala višini nadomestila, češ, da ga je tožeča stranka obračunala previsoko. Opisano ravnanje pomeni hudo malomarno kršitev avtorske pravice na delih, ki so se uporabila.
ZASP člen 37, 37/2, 37/3, 39, 39/1, 50, 128, 128/2, 147, 154, 154/1, 189, 189/4. URS člen 60.
privatno in drugo lastno reproduciranje - pravica proizvajalca fonograma - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - fonogram - obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov
Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.
avtorski honorar - izvajanje radijske dejavnosti - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - tarifa SAZAS - začasna tarifa - pravica do denarnega nadomestila -tarifa - ugovor zastaranja - davek na dodano vrednost (DDV)
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004974
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-1, 13/3-5, 26. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1.
blagovna znamka - industrijska lastnina - znak znamke - podobnost znaka - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - prepoved dejanja nelojalne konkurence - stroški pravdnega postopka - več tožbenih zahtevkov
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo navedbe tožeče stranke, da tožena stranka na spornih proizvodih (avtomobilčkih) uporablja dva znaka, ki sta podobna znamkam tožeče stranke. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni trdila, da sta znaka, pod katerima tožena stranka trži svoje avtomobilčke enaka znamkam tožeče stranke. Tožeča stranka se celo v pritožbi sklicuje na svoje navedbe, da so znaki na spornih proizvodih podobni njenima registriranima evropskima znamkama 001598689 in 001616481. Iz tega logično izhaja, da ne drži njeno pritožbeno stališče, da iz njenih navedb izhaja, da je znak na spornih izdelkih opremljen s katerokoli od registriranih evropskih znamk tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004192
ZASP člen 4, 4/2, 157, 157/4, 168, 168/3.
nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - civilna kazen zaradi neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov - imetnik pravice proizvajalca fonogramov - plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov - odstop od sodne prakse - avtorske in sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - exceptio illegalis
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Ali zahteva nadomestitev svojega prikrajšanja na temelju določb o civilnem deliktu ali neupravičeni obogatitvi, nima pomena. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če obstaja takšen sporazum. Isto velja tudi za odločanje o civilni kazni, ki je računsko vezana na nadomestilo za uporabo fonogramov (tretji odstavek 168. člena ZASP).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004592
ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/2, 123/2-c, 123/7.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pravice iz znamke - Nicejska klasifikacija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka za to, da bi verjetno izkazala obstoj predpostavke iz a. točke prvega odstavka 123. člena ZIL-1, morala podati še natančen opis znaka, ki je registriran kot znamka (npr. besedni, v grafizmu, slikovni znak itd.) ter citirati razrede po Nicejskem sporazumu o mednarodni klasifikaciji, za katere je registrirala svojo znamko. Kaj takega iz zakona ne izhaja.
pogodba o naročilu avtorskega dela - računalniški program - avtorsko delo - materialne avtorske pravice - vsebinske omejitve avtorskih pravic - pravica do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela - uporaba računalniškega programa
Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004195
ZPP člen 199, 199/1.
stranska intervencija v pravdi - pravni interes intervenienta - ekonomski interes - kolektivno upravljanje avtorske pravice - priobčitev neodrskih glasbenih del - male avtorske pravice - pooblastitev - avtorski honorar - izkazanost pravnega interesa
V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.
Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.
ZASP člen 31, 81, 146, 146/1 147, 147-4, 153, 156, 168, 168/2. OZ člen 198.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - nesklepčnost tožbenega zahtevka
Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno. Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.
ZASP člen 81, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 199, 199/1. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 32, 33.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - svet za avtorsko pravo - nasprotna tožba - davek na dodano vrednost (DDV) - vstop v pravdo - pravni interes
Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena.
V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
ZASP člen 81, 130, 130/1, 146, 147, 156, 156/4. ZASP-B člen 26, 26/4. - člen 3, 3/1. ZDDV-1 člen 33, 33/6, 40, 81.
nadomestilo za uporabo fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - začasna tarifa - tarifa zavoda ipf - primerno denarno nadomestilo - nedoločen pravni pojem - nadomestilo za neupravičeno uporabo fonograma - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - obdavčljivi dogodek
Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo.
Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni.
Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže.
blagovne znamke - pravice iz znamke - tožba za ugotovitev ničnosti znamke - razlikovalni učinek - tožbeni zahtevek zaradi kršitve znamke - varstvo znamke - predmet varstva - namen znamke - ničnost znamke - ugovor ničnosti
Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00002345
ZASP člen 30, 81, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 198. ZPP člen 285. ZDDV-1 člen 1.
neupravičena obogatitev - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena uporaba avtorskih del - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - višina nadomestila - skupni sporazum - tarifa SAZAS - sprememba tarife - materialno procesno vodstvo
Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev v tej zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Tudi glede tega je po mnenju višjega sodišča odgovor pritrdilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00002368
ZASP člen 22, 22/2, 30, 81, 146, 146-8, 147, 147/1, 147/1-1, 151, 151/2, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7, 159, 176, 176/1, 176/2, 185. ZASP-B člen 26, 26/4. OZ člen 198. ZPP člen 8, 254, 254/2, 254/3, 285.
aktivna legitimacija SAZAS - obvezno kolektivno upravljanje - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - pravica radiodifuznega oddajanja - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - višina nadomestila - tarifa SAZAS - skupni sporazum - sprememba tarife - dolžnost uporabnikov do obveščanja - materialno procesno vodstvo - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju
V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife.
Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.
prenos materialnih avtorskih pravic - obličnost - pisna oblika pogodbe - oblika ad probationem - teorija realizacije - moralne avtorske pravice - zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - posebna oblika pooblastila
V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije.
Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.
ZASP člen 2, 3, 32a, 168, 168/1, 168/3. OZ člen 132, 168, 168/2.
avtorski spor - spor o avtorski pravici - materialna avtorska pravica - odškodninski zahtevek - huda malomarnost - odškodnina - odškodnina zaradi kršitve avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - objava na svetovnem spletu - civilna kazen po zasp - objava na internetnem portalu
Odškodnina se v avtorskih sporih lahko odmerja po splošnih pravilih. To pomeni, da se primerja hipotetična velikost premoženja brez škodnega dogodka in resnična velikost premoženja ob upoštevanju posledic škodnega dogodka. Drugi odstavek 168. člena ZASP jasno določa, da se odškodnina lahko odmerja tudi v obsegu, ki je enak honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo. Čeprav pritožba dvomi v to, da je tožeča stranka utrpela kakšno po splošnih pravilih določeno škodo, je odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je namreč o odškodnini odločilo v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP.
Preden se da na voljo javnosti neko delo, se mora dajalec vsekakor pozanimati, ali delo ni varovano z materialnimi avtorskimi pravicami. To vsekakor velja pri delih, pri katerih je očitno, da so varovana z avtorsko pravico. Da so na filmu "U" avtorske pravice obstajale, med strankama niti ni bilo sporno. Kdor se ne pozanima glede imetništva avtorske pravice in ne pridobi materialne avtorske pravice, ravna nadpovprečno neskrbno, razen če ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih takšno ravnanje napravijo zgolj malomarno ali pa zaradi njih celo odpade očitek krivdnega ravnanja. Takšne okoliščine niso bile ugotovljene.