Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.
Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.
Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.