izbrisani - škoda zaradi izbrisa - odškodnina zaradi izbrisa - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - uporaba splošnih pravil civilnega prava - analogna uporaba splošnih pravil odškodninskega prava - podlaga za uveljavljanje pravice do odškodnine - nepremoženjska škoda - trditveno in dokazno breme
Gotovo je na posledice, ki jih je trpel tožnik, vplival tudi zapor - to je bilo že poudarjeno v prejšnjem odstavku, a vendar dejstvo, da je bil tožnik v zaporu, ne more pomeniti, da je zato upravičen do večje odškodnine zaradi izbrisa. Zapor, ki ga je prestajal, namreč ni v povezavi z izbrisom, oz. ni njegova posledica. Pritožba ne pojasni, kaj misli s pojmom "dvakratno protipravno stanje". Tožnik v zaporu gotovo ni bil brez pravnomočne obsodbe, kar pa seveda pomeni, da pri tem ni šlo za protipraven poseg države. Zato lahko govorimo le o enem protipravnem posegu države, za kar pa je tožnik odškodnino že dobil v upravnem postopku.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 21, 21-2. ZOdv-G člen 3. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
stroški pravdnega postopka - stroški pritožbenega postopka - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - ponovna odločitev o isti stvari - negativna procesna predpostavka - zavrženje zahteve za povračilo stroškov - stroški pritožbe - stroški za odgovor na pritožbo - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - pravnomočna odločitev o glavni stvari - plačilo v dobro proračuna RS - stroški nudenja brezplačne pravne pomoči
Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari, to je o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo, o katerih je že odločilo pritožbeno sodišče. Glede teh stroškov je torej podana negativna procesna predpostavka res iudicata in je treba stroškovno zahtevo tožeče stranke v tem delu zavreči.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
nepremoženjska škoda - razžalitev dobrega imena in časti - dopustnost posega v ustavno pravico - pravica do zasebnosti - pravica do svobodnega izražanja - župan - zasebno življenje
V obravnavani zadevi je tožnik v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ vložil tožbo zaradi povračila nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj naj bi bil prizadet zaradi trditev prvotožene stranke (v nadaljevanju prvotoženka), ki jih je ta podala v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 206/2019 in so navedene v tožbi pod točko II.
Namesto kriterijev iz kazenskega prava, je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med zgoraj navedenima človekovima pravicama po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju USRS). Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali za področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. V zvezi s pravico do izražanja pa je USRS v odločbi Up-614/ 15 z dne 21. 5. 2018, v točki 14 obrazložitve poudarilo, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Vse to je bilo treba treba pri odločanju o morebitni protipravnosti ravnanja tožencev v pravdnem postopku.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
Pritožba izraža strinjanje s sicer pravilnim zaključkom sodišča, da namestitev predpražnika zaradi fiksacije vrat sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja zavarovanke. Prezre pa, da je dejstvena podlaga prvostopnega sodišča za zaključek o protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca v namestitvi predpražnika z v tem postopku ugotovljenimi lastnostmi (obrabljenost, neobstoj protizdrsne zaščite), kar predstavlja opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca, ki ni zagotovil, da bi bil vstop na predpražnik varen in ne bi drsel.
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077854
ZUP člen 113. ZDR-1 člen 200, 200/4,. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - čista denarna terjatev - denarni zahtevek - stroški odvetniškega zastopanja - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - poslovna sposobnost - oporočna sposobnost - odvzem poslovne sposobnosti - demenca
Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik.
Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje. Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 181, 181/8, 403, 403/2, 403/3.
invalidnina - telesna okvara - bolezen
Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.
Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".
Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.
Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.
Predlagatelj je naknadno pridobil pravnomočno sodbo, ki je med drugim, zaradi obstoja pravnih napak (obremenitve nepremičnin s hipoteko), znižala znesek kupnine za 29.388,45 EUR.
Zaradi teh okoliščin, ki so nastopile po sklenitvi prodajne pogodbe in po izdaji odločbe UE, je bila dolžnikova (predlagateljeva) obveznost iz naslova plačila kupnine zmanjšana. Razlogi za položitev sodnega depozita so v tem delu naknadno prenehali.
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00075881
ZDZdr člen 39, 53.
pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje življenja in zdravja - izvedensko mnenje
Zgolj zapis v zapisniku o naroku, da se je udeleženkino stanje delno stabiliziralo in je bolj umirjena, še ne pomeni, da svojega zdravja in življenja ne ogroža več oziroma ga ne bi ogrožala, če bi bila odpuščena z oddelka pod posebnim nadzorom. Pripombe zoper takšno mnenje izvedenke odvetnik zadržane osebe na naroku ni podal. Izvedenka pa je sicer tudi pojasnila, da udeleženka potrebuje bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za obdobje 10 dni, kar pomeni, da njeno stanje ni takšno, ki bi narekovalo takojšnji odpust iz tega oddelka.
invalidnina za telesno okvaro - bolezen - nesreča pri delu
Sodišče je v 8. točki obrazložitve, upoštevajoč trditveno podlago tožnika, ugotovilo, da je že priznana 70 % telesna okvara posledica bolezni in ne poškodbe pri delu, glede na pravnomočnost odločbe z dne 19. 5. 2022 in ob dejstvu, da tožnik ne zatrjuje, da je pri njem prišlo do novih telesnih okvar oziroma do poslabšanja že priznanih telesnih okvar. Pravilen je dokazni zaključek, da tožnik ni upravičen do višjega zneska invalidnine za priznano 70 % telesno okvaro.
varovanje pravic in koristi - omejitev stikov - dolgoročna korist - kratkoročna korist - korist otoka - stiki z obema staršema - otrokovo duševno ravnovesje - ukrep trajnejše narave - denarna kazen - zavračanje stikov
V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati.
Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost.
Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka.
Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj dogovarjanje med obema staršema, glede določanja terminov individualne in skupinske strokovne pomoči, ni bilo možno.
OZ člen 133. ZNP-1 člen 4, 5, 6, 67, 216, 216/1. SPZ člen 8. ZUreP-1 člen 99, 160, 160/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11, 369.
predlagalni nepravdni postopek - odmera odškodnine - razlastitev - cenilno poročilo - pripombe na cenitveno poročilo - kršitev pravice stranke do izjave
Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka.
Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.