Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
Tudi osebni avtomobil je lahko izvzet iz izvršbe, saj 1. točka prvega odstavka 79. člena ZIZ zgolj primeroma našteva predmete, ki so izvzeti iz izvršbe ter z dikcijo "in druge za gospodinjstvo potrebne stvari" izvzema osebnega avtomobila iz izvršbe ne izključuje. Vendar je sodišče prve stopnje citirano določilo pravilno uporabilo, saj razlogi, ki jih navaja dolžnik (da osebni avtomobil potrebuje za prevoz mladoletnih otrok v šolo in na izvenšolske dejavnosti), ne predstavljajo okoliščin, ki bi utemeljevale izvzem vozila iz izvršbe in poseg v pravico upnika do poplačila svoje terjatve - torej zaključka, da je predmet nujno potreben dolžniku in članom njegovega gospodinjstva.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085016
KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4. ZKP člen 12.
kaznivo dejanje umora - elementi kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - prištevnost - dokazni predlogi - svobodna izbira odvetnika
Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena.
Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana pomočnika izvršitelja in da je bil nameravan fizični odvzem osebnega vozila vezan na sklep sodnika o izvršbi, tekom katere je bilo vozilo že zarubljeno, torej se je zavedal lastnosti obeh pokojnih, čeprav obtoženec ni bil stranka v izvršilnem postopku. Tako po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnih pomislekov v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obtožencu dokazana kvalifikatorna okoliščina, da je dejanje storil zaradi izvršilnega postopka in sodnikove odločitve v tem postopku, po 2. točki 116. člena KZ-1.
V posledici obtoženčevega nestrinjanja z izvršilnim postopkom in odločitvijo sodnika v tem postopku, pa je obtoženec nasprotoval fizičnemu odvzemu vozila, ki sta ga pomočnika izvršitelja poskušala opraviti v okviru uradnega postopka zaradi sklepa o izvršbi. Njuno vztrajanje, da vozilo odvzameta, pa je obtoženec preprečil tako, da je oba ustrelil, kar naj bi po opisu kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe predstavljalo drugo kvalifikatorno okoliščino, to je nizkotni nagib. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ugotavlja tesno povezanost med konkretizacijo obeh kvalifikatornih okoliščin v opisu kaznivih dejanj in jih je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje, mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine, to je, da je obtoženec dejanje storil zaradi postopka in odločitve sodnika v predmetnem izvršilnem postopku. Šele opis obtoženčevega ravnanja v obtožnici in v izreku izpodbijane sodbe, opredeljenega sicer kot ravnanje iz nizkotnih nagibov, namreč vsebinsko pojasnjuje kaj je pravzaprav obtoženec storil zaradi postopka in odločitve sodnika v izvršilnem postopku, kar je bilo tudi v njegovem naklepu.
začasna nemožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok začasne nezmožnosti za delo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.
Le odlog izvršbe je lahko razlog za zastoj pri opravi izvršilnih dejanj. Če sta bila upnik in dolžnik glede tega, kot navaja pritožba, soglasna, bi moral upnik vložiti pri izvršitelju predlog za odlog izvršbe ter priložiti listino, iz katere bi izhajalo soglasje dolžnika z odlogom. To izhaja iz določbe četrtega odstavka 72. člena ZIZ.
O takem predlogu ne odloča sodišče, ampak izvršitelj v svojem spisu in v vpisniku le evidentira čas odloga. Zgolj pisno obvestilo dolžnika, naslovljeno na izvršitelja, da naj bi se z upnikom dogovorila o odlogu oziroma mirovanju izvršbe, glede na povedano ne zadostuje.
Izgubljeni dobiček je dobiček, ki ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakuje glede na normalen tek stvari. Ker iz navedb tožeče stranke izhaja nazadovanje poslovanja v preteklih obdobjih, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo njeno utemeljeno pričakovanje glede izgubljenega dobička.
Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega obligacijskega razmerja, učinkujejo samo za udeležence tega razmerja. Tožeča stranka zato ne more uspeti s toženim zahtevkom, s katerim zahteva razveljavitev najemne pogodbe med drugima strankama. Takšen tožbeni zahtevek je nesklepčen.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - namen začasne odredbe
Začasna odredba predstavlja ukrep za zaščito ogroženega otroka (159. in 161. člen DZ), ki jo sodišče izda, če je to nujno, ker bi sicer brez začasne odredbe otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Namen začasne odredbe v družinskih sporih je izključno v lajšanju položaja otroka.
Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo.
Pravilo iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1 velja za družbenika gospodarske družbe, kar ni niti upnica niti C. C. Tudi če bi bil C. C. družbenik dolžnika (a ni, to je družba D., d. o. o.), družbenica dolžnika še vedno ne bi bila njegova zunajzakonska partnerica in ji zato ni mogoče pripisati dolžnosti, da mora v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, to storiti tudi ona. Samo če bi to po določilih ZGD-1 morala storiti tudi upnica, ne bi imela pravice zahtevati vrnitve posojila v postopku prisilne poravnave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075800
URS člen 22. ZKP člen 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do kontradiktornosti - opredelitev do izjave - nadomestitev izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist
Navedeno postopanje sodišča prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da bi se opredelil do izjave, v katerem državni tožilec pojasnjuje, zakaj se ne strinja z njegovim predlogom, s tem pa je kršilo pravila postopka, ki so vplivala na zakonitost sodne odločbe. Napadeni sklep je izdalo le sedem dni po tem, ko je odredilo, da se obsojencu in zagovornici vroči izjava državnega tožilca, v tako kratkem času pa niti ni mogoče pričakovati, da bosta naslovnika poslano prejela in nanj odgovorila, ob tem ko bi moralo sodišče izjavi priložiti obvestilo, da se lahko do izjave državnega tožilca opredelita in jima za to določiti ustrezen rok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00076870
OZ člen 74, 587, 616, 616/3. ZPP člen 8, 212.
najemna pogodba - odpoved najemne pogodbe - pooblastilo za sklepanje pogodb - enostranska izjava - neobstoj pooblastila za zastopanje - trditveno in dokazno breme
Po pravilu o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP tožeča stranka zatrjuje dejstvo, da je bila sklenjena najemna pogodba in to dejstvo mora tudi dokazati. Ugotoviti je mogoče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla. Na drugi strani pa so bili ugovori tožene stranke, da najemna pogodba ni bila pisno sklenjena v mesecu avgustu 2021 in predloženi dokazi zato prepričljivi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078648
KZ-1 člen 324, 324/4. ZKP člen 137.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - domneva nedolžnosti - načelo sorazmernosti
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/3.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - nevarna vožnja v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - vožnja pod vplivom alkohola
Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije.
izjava o odpovedi dediščini - nepreklicna izjava - ni pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba - nujni delež - vračilo vrednosti darila v zapuščino
V skladu s 175. členom ZD se za stranke v smislu tega zakona štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker je izjava o odpovedi dediščini, s katero se šteje, da A. A. nikoli ni postal dedič po zapustnici, v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZD nepreklicna, je slednji s tem v postopku izgubil položaj stranke in tudi nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno v skladu s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD zavrglo.
ZPIZ-2 člen 20, 20/1, 20/1-2. ZZVZZ člen 17, 17/1, 17/1-5. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/2.
stroški izvedenca - odmera nagrade in stroškov izvedenca - izvedenina - materialni stroški - prispevki - osnova za obračun prispevkov
Utemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo izvedenino v znesku 265,00 EUR, potem pa znesek (spet) povečalo za materialne stroške v višini 10,00 EUR. Tako namreč izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Pri tem tudi višje sodišče odločitve ni moglo preizkusiti, saj se vsota zneskov v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne ujema (sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša 21,11 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 1,26 EUR), odločitev v tem delu pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz 2. in 3. točke sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077314
ZPP člen 310, 325, 325/1, 326, 327, 328. OZ člen 111, 111/5. ZVPot člen 21b.
dopolnilna sodba - odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku - prepozno vložen predlog - vzajemne pogodbe - pravila vračanja - odstop kupca od pogodbe
Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno.
Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odstavkom 111. člena OZ.
Drži sicer, kot navaja pritožba, da 111. člen OZ v primeru razveze pogodbe govori o povračilu obresti in slednje nujno ne pomeni, da je stranka ki je dolžna vrniti denar, v vsakem primeru dolžna vrniti zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je veljala v času veljavnost ZOR in je bila z uveljavitvijo OZ presežena. Te obresti morajo namreč predstavljati primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala. Kljub temu pa ima zavračanje vrnitve lahko tudi znake dolžniške zamude. V tem primeru je treba vrniti zakonske zamudne obresti.
razpravno načelo - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage - poškodba pri delu - denarna odškodnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - preuranjeno odločanje
Bistvo razpravnega načela, opredeljenega v prvem odstavku 7. člena ZPP in konkretiziranega v 212. členu ZPP je v tem, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani na eni strani, in da sodišče ne sme odločati izven trditvene podlage strank na drugi strani. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga ni navedla nobena stranka. Prekoračitev trditvene podlage strank predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki postane relevantna, če je lahko vplivala na odločitev v zadevi.