Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-... odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018.
ZDDD člen 2, 2/1, 2/3. ZDoh-2 člen 105. ZUP člen 214, 237, 237/2.
davek na dediščine in darila - darilo - dohodek - dohodnina - darilni namen - obrazloženost odločbe - presoja dokazov - uporaba materialnega prava
Davčni organ je v postopku ugotovil, da je tožnica pridobila kot darilo premično premoženje - denarna sredstva, ki se obdavčijo po določilih ZDoh-2, zato se postopek odmere davka od prejetega darila ustavi, napovedani prejemek pa se obdavči kot drugi dohodek po 105. členu ZDoh-2. Po določbi 2. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se med druge dohodke vključujejo tudi darila. Iz predhodno navedenega izhaja, da se prvostopenjski davčni organ strinja z opredelitvijo obravnavanega prejemka tožnice kot darila, ki ga je izplačala iz svojih sredstev citirana fundacija kot tuja pravna oseba zasebnega prava. Če pa gre v obravnavani zadevi za darilo, kot ga opredeljuje Obligacijski zakonik, pa za obdavčenje daril v takem primeru prvenstveno veljajo določbe ZDDD.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje - verjetni zgled za uspeh
Tožnik bi moral dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. To po presoji sodišča pomeni, da bi moral že v upravnem postopku določno pojasniti, zakaj meni, da bi bilo treba obnoviti postopek v zadevi I U 370/2015, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje postopka z verjetnim izgledom za uspeh. Sodišče zgolj ugotavlja, da tožnik relevantnih dejstev ni navajal niti v tožbi.
Obveznost cepljenja je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost, ki nastane že na podlagi samega zakona in ne na podlagi inšpekcijske odločbe.
Za izrek ukrepa o opravi na predpisan način manjkajoča obvezna cepljenja so pravno relevantne le tiste okoliščine, iz katerih je razvidno, da obvezno cepljenje ni bilo izvedeno, in da ni razlogov za opustitev celjenja.
Neizvršena zakonsko predpisana pojasnilna dolžnost ni razlog za izpodbijanje ukrepa zdravstvenega inšpektorja.
ZŠpo-1 člen 26, 26/2. Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (2017) člen 24, 24/2.
Sodišče sledi tožnici, da Pogodba ne definira pojma „primarne ureditve steze“, vendar ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu tega izraza ni uporabila, temveč je navedla, da je treba dela iz prijavljenega programa šteti za naknadne posege v smislu 12. člena Pogodbe, zato soglasje lastnika ni podano. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj dela iz prijavljenega programa spadajo pod naknadna dela, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.
V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo izhaja, da tožeča stranka zoper izpodbijani sklep pritožbe ni vložila, kar pomeni, da tožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 ni dopustna.
ZZDej-K člen 41, 41/1. URS člen 14, 33, 49, 69, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem ovržen tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.
Sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je kršen 14. člen Ustave, ker so zdravniki koncesionarji obravnavani drugače kot lekarnarji koncesionarji. Po četrtem odstavku 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katero se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 so popolnoma druga, kot je po drugem odstavku 42. člena ZZDej merilo za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe. Zato oba koncesionarja nista v enakem oziroma primerljivem položaju in tako v smislu 14. člena Ustave nista neenakopravno obravnavana.
Tožnici sporna določba po izteku koncesije ne preprečuje nadaljnjega opravljanja njene dejavnosti. Ne zgolj zato, ker je tožnica pravna oseba in kot taka ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Če ne bo pogojev za podaljšanje koncesije in se tožnica ne bo odločila, da bo svojo dejavnost opravljala izključno za samoplačnike, bo to pomenilo, da si bodo morali pri njej zaposleni delo oziroma zaposlitev poiskati drugje. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
Tožena stranka v obrazložitvi sprejemljivosti vplivov izvedbe plana ni navedla predpisov, na katere opira svojo odločitev, temveč je le na splošno navedla, da je s presojo ugotovila, da je stopnja pozidanosti prevelika oziroma neustrezna in bi imela bistven škodljiv vpliv na krajinske značilnosti območja z ohranjenimi jasami v gozdnem prostoru in na habitatne tipe ter na življenjski prostor velikih zveri. Pri tem se le na splošno sklicuje na prostorski akt občine ter navaja, da je območje sklenjen življenjski prostor velikih zveri, pri čemer ne navaja podlag za tako ugotovitev.
ZPNačrt člen 76, 76/1, 79, 79/1, 80. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 4, 4/3.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča - izgradnja nove komunalne opreme - pogoji za odmero komunalnega prispevka - priključitev na javno kanalizacijo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Tožnik je že v upravnem postopku navajal, da je bil njegov objekt že pred izgradnjo kanalizacijskega omrežja v letu 2014 priključen na javno kanalizacijsko omrežje, kar je zatrjeval z obstojem takega omrežja na območju njegove nepremičnine in dokazoval z lokacijsko informacijo z dne 1. 6. 1976 in soglasjem za priključek kanalizacije z dne 1. 6. 1976.
Ker se je toženka pomanjkljivo opredelila do tožnikovih navedb in listinskih dokazov ter v posledici tega ni ugotavljala, ali je bil na območju tožnikove nepremičnine dejansko že izveden kakšen kanalizacijski vod in ali je bil tak vod del javne komunalne infrastrukture, je nepopolno ugotovila dejansko stanje.
ZVO-1 člen 157, 157-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18.
inšpekcijski ukrep - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - okoljevarstveno dovoljenje
Četrti odstavek 18. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določa, da morata način oddaje in prevzema odpadne embalaže družba za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalec javne službe urediti s posebno pogodbo. S to pogodbo se torej uredi le način oddaje in prevzema odpadne embalaže ter morebitni obseg (količina) odpadne embalaže, ki so jo družbe za ravnanje z odpadno embalažo dolžne prevzeti v nadaljnjo predelavo, ne pa tudi način postopanja z odpadki, ki jih tožeča stranka prevzame v obdelavo preden te odpadke odda v nadaljnjo predelavo. Načina ravnanja z odpadno embalažo, potem ko jo je tožnica že prevzela v svoj center, ni mogoče urediti s pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo in ga tudi nobena od predloženih pogodb ne ureja, pač pa je navedeno določeno v okoljevarstvenem dovoljenju.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - javna dražba - plačilo nadomestila za uporabo - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom sicer res že opravila plačilo nadomestila za uporabo omejene naravne dobrine, vendar ne glede na to sodišče meni, da izpodbijani sklep ne predstavlja dokončnega upravnega akta po 49. členu ZEKom-1, saj agencija (toženka) z izpodbijanim sklepom (še) ni po vsebini odločila o sami pravici – torej o dodelitvi RF stranki z interesom in s tem o pridobitvi pravice do njihove uporabe.
Da bi bilo o dodelitvi RF, to je o pravici uporabe RF, odločeno že pred ODRF z izpodbijanim sklepom, pa ne izhaja niti iz določbe devetega odstavka 45. člena ZEKom-1, kot to zmotno uveljavlja tožnik. Po tej določbi se šteje, da so bili na javnem razpisu izbrani dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli in v predpisanem roku plačali plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine iz drugega odstavka 47. člena tega zakona. Ne drži, da se po navedeni določbi ex lege šteje, da so RF dražiteljem dodeljene pod odložnim pogojem plačila nadomestila. Ta določba namreč pomeni zgolj materialno podlago za odločitev o pravici z ODRF, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji pravice do uporabe radijskih frekvenc.
ZUOPP-1 člen 36, 37, 52. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
otroci s posebnimi potrebami - usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Individualizirani program po svoji vsebini ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pač pa izvedbeni akt strokovne narave, s katerim se določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči otroku s posebnimi potrebami. Pri njegovem sprejemu vzgojno-izobraževalni zavod ne nastopa v oblastveni vlogi, pač pa v vlogi strokovnega organa, ki je z individualiziranim programom dolžan pripraviti strokovno podlago za uresničitev pravic, ki jih otroku s posebnimi potrebami priznava odločba o usmeritvi.
Ker individualizirani program po svoji vsebini ni posamični oblastni akt ali dejanje organov oblasti, tožeča stranka varstva svojih pravic ne more uveljavljati niti v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1.
ZZavar-1 člen 7, 7/1, 561, 561/3, 561/3-2. ZPIZ-2 člen 330, 330/1. ZZavar-1A člen 106.
zavarovalništvo - dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - pogoji za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - opravljanje zavarovalnih poslov po ZZavar - jezikovna, sistemska in namenska razlaga
Sodišče po pregledu ureditve v ZZavar-1 in ZPIZ-2 pritrjuje toženi stranki, da pokojninska družba ne opravlja in ne sme opravljati dejavnosti opravljanja zavarovalnih poslov, temveč v skladu z drugim odstavkom 330. člena ZPIZ-2 opravlja posle upravljanja pokojninskega sklada in storitev izplačevanja pokojninske rente. Zgolj podobnost glede vsebine ter načina poslovanja pokojninske družbe in zavarovalnice tako še ne pomeni, da je tožeča stranka z zaposlitvijo v pokojninski družbi pridobila izkušnje s področja zavarovalnih poslov, kot jih v 7. členu opredeljuje ZZavar-1.
Predlog za izločitev in izvedbo dokazov je tako tesno povezan s predobravnavnim narokom, za katerega je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč, da ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje na tem naroku moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za opravo posameznega procesnega dejanja, ki je po samem zakonu del tega naroka.
ZIL-1 nima posebnih določb o vodenju ugotovitvenega postopka, zato je organ dolžan uporabljati določbe ZUP.
V izjasnitvi je tožnik predlagal dokaze, s katerimi je izpodbijal ugotovitve urada, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati in s katerimi je utemeljeval nasprotno, zadostno distinktivnost prijavljene znamke, torej nepodanost razlogov po določbah točk b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Urad RS za intelektualno lastnino bi se do predlaganih dokazov moral opredeliti in jih vsebinsko presoditi, pa se ni.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka. Tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka je prepozna.
ZKGZ člen 9, 9/1, 9/1-1, 23. ZDoh-2 člen 69, 72, 73, 73/1, 73/1-14.
zbornični prispevek - zavezanec - kmetijska zemljišča - katastrski dohodek - dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti - uporabnik - odmera prispevka
Prepustitev kmetijskih zemljišč v obdelovanje drugemu brez pravnega naslova, ki bi bil podlaga tudi za vknjižbo v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru (kot npr. zakupno razmerje - prvi odstavek 28. člena ZKZ), glede na pozitivno pravno ureditev po mnenju sodišča sama po sebi ne more voditi do zaključka, da je lastnik prepustil uporabo kmetijskih zemljišč drugemu brez obveznosti, da za ta zemljišča sam plačuje davke in druge javne dajatve. Namreč, dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti se v primeru prenosa uporabe le tedaj ne pripiše lastniku kmetijskih zemljišč, pač pa drugi osebi, ki ima pravico uporabljati kmetijska zemljišča, če ta oseba pri davčnem organu poda vlogo za določitev dejanskega uporabnika kmetijskih zemljišč.
Kot izhaja iz določb ZBPP, toženka pri odločanju o dodelitvi BPP ni strogo vezana na zahtevek prosilca in ima široke možnosti, da omeji obseg dodeljene BPP (tudi tako, da še ne dodeli zaprošene BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za postopek pred sodiščem na drugi stopnji, dokler niso izpolnjeni procesni pogoji za tak postopek oziroma za vlaganje pravnih sredstev na drugi stopnji). Vendar pa mora uporabo teh zakonskih določb v obrazložitvi odločbe o prošnji ustrezno in pravilno utemeljiti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
ZGO-1 člen 18, 48, 54, 66, 66/1, 66/1-1, 66/1-4. ZUP člen 43, 237, 237/2, 237/2-7.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranke v postopku - pravni interes - poseg v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist - ugovori stranskega udeleženca - obnova postopka - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa preizkušala skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, drugostopenjski organ pa obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.