Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.