Pritrditi gre stališču v izpodbijanem sklepu, da okoliščina, da je višja sodnica v drugih pritožbenih postopkih že odločala o izvršilnih zadevah med istima strankama oziroma zoper istega dolžnika, sama zase ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga.
Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višje sodnice je očitno nezadovoljstvo dolžnika z njenim postopanjem v prejšnjih izvršilnih postopkih oziroma negativen vtis, ki si ga je ustvaril zaradi zanj neugodnih predhodnih sodnih odločb, kar pa ne more biti razlog za izločitev.
Toženka bi lahko očitke o napačni ugotovitvi dejanskega stanja (glede pojasnilne dolžnosti) uveljavljala v pritožbenem postopku z odgovorom na pritožbo, vendar te možnosti ni izkoristila. S spremembo sodbe na drugi stopnji zato ni bila prikrajšana za pravico do pritožbe.
Za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdana sodna odločba, ki mora jasno določiti tudi kraj izvrševanja ukrepa.
Sodišče druge stopnje se mora opredeliti do odločilnih pritožbenih navedb, ki niso očitno neutemeljene. Za uresničitev ustavne pravice do poštenega sojenja mora stranka iz obrazložitve spoznati, da se je sodišče s takšnimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.
Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.
Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.
Pravni prednik tožencev je zapustil premoženje, zato toženca kot dediča odgovarjata do vrednosti podedovanega premoženja. V tem primeru dolg obstaja, dokler ni izpolnjen. Ko izpolnjeno doseže vrednost podedovanega premoženja, pa dolg preneha v sorazmernem delu (presežku).
Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove traja vse do trenutka, ko so upniki dejansko poplačani v obsegu, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem ima prednost upnik, ki prvi prejme plačilo, ne pa tisti, ki prvi pridobi pravnomočen pravni naslov.
Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.