mednarodna zaščita - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - FIP
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2, 84/2. ZUS-1 člen 4, 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev - subsidiarni upravni spor - začasna odredba
Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo.
Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja.
Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka.
Subsidiarni upravni spor je možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu.
Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.
rudarska pravica - vloga za pridobitev rudarske pravice - dovoljenje za izvajanje del - podelitev koncesij - obdobje podaljšanja koncesije
Pogoj iz 6. alinee četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 je izpolnjen že, če ima pridobivalni prostor lastnosti, ki se zahtevajo po DRS, medtem ko se o vsem ostalem, kar ni zajeto v tem in ostalih pogojih iz četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, vključno glede časa trajanja koncesije, odloči z rudarskim koncesijskim aktom. Na to nenazadnje kaže tudi nadaljnje besedilo zakona, ki v petem odstavku 35. člena kot obvezen element vloge določa tudi predlagani čas trajanja koncesije, zlasti pa na takšen zaključek kažejo določbe 37. člena ZRud-1, po katerih se (v točki 3) z rudarskim koncesijskim aktom določi „obdobje, za katerega se bo lahko pridobila koncesija za izkoriščanje mineralne surovine, ki glede na podatke o skupnih in letnih količinah pridobljene mineralne surovine iz rudarskega projekta znaša do 50 let“ in s katero je torej določen le najdaljši in ne tudi najkrajši čas, za katerega se lahko pridobi koncesija.
ZPNačrt člen 78, 79, 79/1, 79/3, 4, 5. Odlok o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (2008) člen 18, 18/3.
Skladno z določbo tretjega odstavka 18. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo (le) investitorjeva uveljavljana finančna vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme, ki jih uspe ustrezno izkazati. Glede na to sodišče soglaša z organom, da se v predmetni zadevi pri odmeri komunalnega prispevka ne more upoštevati (morebitnega) tožničinega fizičnega dela kot vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme. Tožnica pa tudi ne trdi, še manj pa izkaže, da je skladno z določbami 78. člena ZPNačrt sklenila pogodbo o opremljanju.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZUS-1 člen 32, 33, 33/1, 33/1-3, 64, 65.
mednarodna zaščita - pristojna država za obravnavanje prošnje - rok za predajo prosilca - Dublinska uredba III - tožba zaradi molka organa - odločanje v sporu polne jurisdikcije - začasna odredba
Sodišče ugotovavlja, da se je zaradi izteka šestmesečnega roka za predajo iz člena 29 (1) in (2) Dublinske uredbe odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito že prenesla na Republiko Slovenijo, ker je v času odločanja sodišča že potekel 6-mesečni obvezujoč oziroma prekluzivni rok, šteto od nastopa pravnomočnosti sklepa tožene stranke št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, ki je postal pravnomočen 23. 8. 2017 s tem, ko je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo naslovnega sodišča št. I U 942/2016-5 z dne 4. 7. 2016. Pri tem je sodišče upoštevalo, da gre za obvezujoč rok, ki ga ni mogoče razlagati široko oziroma širše, kot je izrecno določeno v Dublinski uredbi. Poleg tega je tožnik v Sloveniji že dve leti in dva meseca, pa se njegov postopek za vsebinsko obravnavanje prošnje sploh še ni začel, čeprav je legitimen cilj čim hitrejše obravnavanje prošenj in zmanjšanje negotovosti prosilcev za mednarodno zaščito, če se njihova prošnja dalj časa ne obravnava - še posebej, če gre za prosilca, ki brez dvoma prihaja iz vojnih območij, kot je Sirija.
davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - predznamba zastavne pravice
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarja konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu in odločbi o pritožbi.
ZFU člen 14, 14/1, 14/1-15, 37, 37/1. Pravilnik o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije (2015) člen 8. ZUS-1 člen 2.
prepoved opravljanja dejavnosti - omejitev dostopa do spletne strani - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa
V danem primeru je sporna razlaga prvega odstavka 37. člena ZFU. Po presoji sodišča ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do domene ...si, saj se v danem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spletnega omrežja, in sicer preko domene ....si.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - načelo zaslišanja strank - ugotovitveni postopek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavani zadevi je tožena odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav pogoji za njegovo vodenje, kot jih določa 144. člen ZUP, niso bili izpolnjeni. Tožena stranka bi morala v konkretni zadevi odločiti v posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem je potrebno pred izdajo odločbe upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in tožnici kot prosilki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Zlasti ob zaključku tožene stranke, da na parc. št. 430/5, k.o. ..., stoji stanovanjska hiša, čeprav to iz izpolnjene prošnje za dodelitev BPP ne izhaja. Iz prošnje za dodelitev BPP, v zvezi s podatki o premoženjskem stanju, namreč izhaja, da je tožnica lastnica le hiše v kateri živi, ne pa tudi lastnica drugega stanovanja ali hiše.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - obnova postopka - štipendija - stroški prevoza
Tožnik je sredstva prejel kot raziskovalec, ne pa kot študent. Navedeno izhaja iz tožnikove pisne obrazložitve z dne 8. 12. 2012, ki se nahaja v upravnem spisu, v kateri je navedel, da je prejel raziskovalno fulbrightovo štipendijo in da je na univerzi stanford deloval kot „visiting researcher“, torej univerzitetni profesor, ki je deloval kot gostujoči raziskovalec, ter tudi iz izpovedbe samega tožnika, dane na zapisnik št. DT 4210-3179/2012 dne 19. 3. 2014, ko je izjavil, da je v ZDA opravljal raziskovalno dejavnost. Zato sodišče tudi v tem delu ne more slediti tožnikovemu razlogovanju in ugotavlja, da so sredstva, ki jih je tožnik prejel, pravilno opredeljena kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja skladno s 26. členom ZDoh‑1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - stranka v postopku - prijavitelj - pravni interes - sklep o ustavitvi postopka - obnova inšpekcijskega postopka - obnova upravnega postopka končanega s procesnim sklepom
Če pa se postopek zaključi z ustavitvijo postopka, ker uradna oseba presodi, da ni več javnega interesa za njegovo nadaljevanje, preneha tudi potreba po varstvu pravnega interesa stranskega udeleženca, saj do upravne odločbe, ki bi morebiti posegla v njegov položaj, sploh ne bo prišlo. Stranski udeleženec pa s svojo voljo upravnega postopka ne more ne začeti in ne nadaljevati. Zahteva za vstop v inšpekcijski postopek, ki sta jo tožnika podala po ustavitvi postopka, je bila torej vložena prepozno, da bi jo organ bil dolžan vsebinsko obravnavati.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - zanemarljive posledice - zavrženje tožbe
Tožnik vtožuje znesek v višini 12,2 točke, kar znaša 5,60 EUR, oziroma skupaj z 22 % DDV-jem 6,83 EUR. Upoštevaje navedeno višino vtoževanega zneska je utemeljeno zaključiti, da ima izpodbijani upravni akt za tožnika zanemarljive posledice. Prav tako po presoji sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo. Vprašanje, ki je relevantno za odločitev v zadevi, je namreč že rešeno v upravno sodno praksi tega sodišča.
ZDDPO-2 člen 74, 74/1, 74/1-7. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - dividendam podobni dohodki - navidezen pravni posel
Odločitev temelji na 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDPPO-2, ki določa, da se za dohodke, podobne dividendam, štejejo: prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačilo dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za nakup vseh oblik sredstev in storitev po ceni, ki je višja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona, ali plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene. Za prikrito izplačilo dobička se štejejo tudi obresti na posojila, dana po nižji ali prejeta po višji obrestni meri, kot znaša priznana obrestna mera iz 19. člena tega zakona, in obresti od presežka posojil iz 32. člena tega zakona. Nadalje odločitev davčnega organa temelji na tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - degradacija kmetijskega zemljišča
Tožena stranka je ugotovila dvoje: da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela tožena stranka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa odstranitve kontejnerja zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 9/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v zatrjevano istovetnost - ugotavljanje dejstev
Tožena stranka je ugotovila samo to, da istovetnost ni "nesporno" ugotovljena. To pa še ne pomeni, da obstaja "očiten dvom" v istovetnost prosilca. Tožena stranka ni uporabila pravila oziroma standarda "očitnega dvoma", ki se ujema s stališči Sodišča EU, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda, in da mora biti tak ukrep izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno razumno".
Dvom v to, da je tožnik res izgubil potni list v gozdu, ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje pa je bistvena pravno relevantna okoliščina v tem primeru. Tožnik se je namreč ves čas postopka v Sloveniji pred izdajo sklepa, ko je imel stik z uradnimi organi, predstavljal z istim imenom.
Zakonski pogoj za pridržanje ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih „ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Obe okoliščini glede aktivnosti tožnika v stranki MAK in glede zaporne kazni bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je dejansko upoštevala zgolj to, da bo moral biti opravljen še osebni razgovor in da bo morebiti potrebno pridobiti še kakšno informacijo o stanju v izvorni državi, kar sta splošna in v takih primerih obvezna procesna standarda, je nepravilno uporabila prvi del določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna razlaga in uporaba določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 bi vzpostavljala pogoje za pridržanje praktično vsakega prosilca, kar pa ni skladno s citiranimi določbami Direktive o sprejemu in sodne prakse Sodišča EU.
Razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva je lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa pridržanja individualna, tudi ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na begosumnost tožnika sklicuje ob navedbi, da 80% prosilcev kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom
Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu ima neposredni učinek, kar pa ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava prosilec nemudoma izpuščen. Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, sodišču ne gre obveznost, da v posebni točki izreka odloči še o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ampak ta obveznost tožene stranke avtomatično izhaja že iz prve točke izreka sodbe.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 297, 297/1, 297/2.
ukrep gradbenega inšpektorja - upravna izvršba - stroški upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ tožniku naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih strokov v postopku izvršbe, ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč ga v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Zato pa tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnik ne bo (oziroma ne bi) izvršil s tem sklepom naloženi obveznosti, do nastanka posledic za tožnika ne bo prišlo.
ZVO-1 člen 51, 51/1, 54, 54/1, 54/2, 64, 64/2. ZUP člen 43, 142, 142/2.
okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku - stranski udeleženec - pravni interes - poziv k dopolnitvi vloge - kršitev pravil postopka
Tožnik je dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - razveza zakonske zveze - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči
V konkretnem primeru gre za dodelitev BPP v postopku razveze zakonske zveze, v katerem se ne odloča o vprašanjih v zvezi z otroki. Odloča se zgolj o razvezi zakonske zveze. Pravica do sodnega varstva je zato tožnici ustrezno zagotovljena tudi, če v postopku po vložitvi tožbe nastopa sama, saj ocenjuje, da sodni postopek ne bo zapleten in bo sposobna učinkovito zavarovati svoje pravice in interese, ki jih zasleduje s to tožbo. Za uspešno končanje tega postopka po presoji sodišča zaenkrat zadošča že (nesporno) odobrena BPP za sestavo in vložitev tožbe na razvezo zakonske zveze.
pooblaščeni revizor - nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - odvzem dovoljenja - izrek opomina - dvofazni postopek - dokazna ocena
Postopek izreka ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorjaje urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek tega ukrepa) odloči o začetku postopka. V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oz. po izteku roka za takšno Izjavo) pa odloči o izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se slednja lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka, storjenih do njene izdaje, izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa.
Odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, je oprta na dejstva in dokaze, navedene v obrazložitvi odločbe o izreku ukrepa. Z dokazno oceno Agencije se sodišče strinja. Neutemeljen in pavšalen je tožničin ugovor o pristranskem ravnanju osebe, ki je v konkretnem primeru izvajala nadzor in tožničini tožbeni očitki o zavajanju Strokovnega sveta Agencije. Po presoji sodišča je Strokovni svet Agencije v obravnavanem postopku pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti ravnal v skladu z določili ZRev-2 kot najvišji strokovni organ Agencije (25. člen ZRev-2), kot samostojne in neodvisne institucije (tretji odstavek 18. člena ZRev-2). V predmetni zadevi je na podlagi določb ZRev-2 samostojno ugotavljal tožničine kršitve pravil revidiranja (6. člen v povezavi z drugim odstavkom 31. člena ZRev-2). Na podlagi 1. alineje četrtega odstavka 25. člena ZRev-2 pa je Strokovni svet Agencije tudi pristojen za izdajo odločbe o izreku ukrepa.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Dublinska uredba III - nesodelovanje v postopku - nevarnost pobega
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da nesporno dejstvo, da se je tožnik nahajal v več varnih državah, skozi katere je pripotoval do Slovenije, in v njih ni zaprosil za azil ter da je za azil zaprosil v Grčiji, pa jo zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, kaže na njegovo nesodelovanje v postopku.
Kot razlog za zapustitev Grčije pred koncem postopka je tožnik navedel, da je v Solunu prejel dokument, v katerem je pisalo, da sem mora vrniti na otok Chios, česar pa ni hotel storiti, saj je to mali otok, kjer si tako rekoč zaprt in tam „nimaš kaj za delati“. To pa po presoji sodišča niso opravičljivi razlogi za zapustitev države pred koncem postopka odločanja o mednarodni zaščiti.