davek na promet nepremičnin - davčna osnova - razdelitev solastnih nepremičnin - napačna uporaba materialnega prava
V obravnavanem primeru je pri določitvi davčne osnove za odmero DPN potrebno upoštevati peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2, pri čemer ocenjena vrednost predmetnih nepremičnin, ki jo je opravil sodno zapriseženi izvedenec ustrezne stroke, med strankama ni sporna. Prvostopenjski in pritožbeni organ po mnenju sodišča nista pravilno upoštevala konkretne vsebine Pogodbe o razdelitvi solastnine, ki jo je tožnica 29. 4. 2016 sklenila z A.A. in Sporazuma o parcelaciji in cenitvi nepremičnine ter nista pravilno ugotovila dejanskega stanja in sicer: kaj in po kakšni vrednosti je bilo v okviru razdelitve solastnine preneseno na drugega solastnika.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pravica do izjave v postopku - potrebnost in sorazmernost ukrepa
Iz spisov nesporno sledi, da je tožnik 19. 3. 2018 najprej izrazil namen in nato 28. 3. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S tem je tožnik (kot tujec) pridobil položaj, ki mu ga zagotavlja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 in na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnika utemeljeno obravnavala enako kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zato lahko odredila ukrep omejitve gibanja na podlagi določb ZMZ-1 in ne na podlagi določb ZTuj-2, kot se zahteva v tožbi.
Vsi tožnikovi ugovori se nanašajo na (za tožnika) nezakonito pridržanje na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je 11. 4. 2018 sodišču sporočila, da je iz Nemčije, ki jo je po določbah Uredbe Dublin III zaprosila za tožnikov ponovni sprejem, dobila negativen odgovor, zaradi česar bo Slovenija prevzela pristojnost za reševanje njegove prošnje, tožnika pa iz Centra za tujce premestila v Azilni dom v Ljubljani. Da je tožnika istega dne, to je 11. 4. 2018, dejansko prepeljala v Azilni dom v Ljubljani in ga tam namestila v odprti oddelek izhaja tudi iz njenega naknadnega sporočila z dne 12. 4. 2018. Ker premestitev tožnika iz Centra za tujce v Azilni dom pomeni, da izpodbijani sklep o pridržanju tožnika na prostore in območje Centra za tujce v tožnikov pravni položaj ne posega več, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vložitev tožbe.
ZUP člen 66, 66/2, 67, 67/2, 140, 140/2, 140/3. ZGO-1 člen 197, 197/1, 197/4.
uporabno dovoljenje - uporabno dovoljenje po samem zakonu - zahteva za izdajo potrdila - pogoji za izdajo potrdila - nepopolna vloga - lastništvo nepremičnine
Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik v času izdaje prvostopenjske odločbe v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine, na kateri je zgrajen objekt (ki je s tem sestavina nepremičnine), ampak je bila to Mestna občina Ljubljana. Odločitev, da materialnopravni pogoji, ob katerih bi bil zahtevek utemeljen, niso izkazani, in da je zato vlogo potrebno zavrniti (in ne zavreči), je tako pravilna. Toženka je nadalje presodila, da iz predloženih dokazil izhaja, da velikost in oblika objekta nista enaka objektu, zgrajenemu pred letom 1967, kar je po določilu 197. člena ZGO-1 prav tako razlog za zavrnitev zahteve za izdajo potrdila, da ima stanovanjski objekt uporabno dovoljenje po zakonu.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica tožnika pozvala, naj se kot lastnik zemljišča parc. št. 961/45 ... opredeli do ugotovitev, in sicer da je na zahodnem delu navedenega zemljišča odstranjen oporni zid in na jugozahodnem delu navedenega zemljišča zemljišča zarisan objekt. Kljub temu, da se je tožnik do navedenih ugotovitev opredelil in organu predložil vrsto listin, s katerimi je dokazoval, da gre za gradnjo, začeto leta 2008, za katero je pridobil potrebna soglasja, in da je gradnja garaže leta 2008 predstavljala enostaven objekt (lokacijsko dovoljenje), se toženka do navedenih opredelitev in dokazov v izpodbijani odločbi ni v ničemer opredelila, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.
mednarodna zaščita - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
V obravnavani zadevi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka niso izpolnjeni, saj za odločitev relevantnega dejanskega stanja, ki bi kazalo na to, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi organu znanih podatkov, ki bi jih organ prejel bodisi od stranke bodisi bi šlo za uradne podatke oziroma splošno znana dejstva.
V zadevi prav tako ni mogoče odločati na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin, saj s predpisom, torej ZBPP, tako postopanje, ko gre za odločanje o vrnitvi neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, ni določeno, razen tega pa je odločanje na tej podlagi mogoče le v korist stranke.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-2, 6/2, 6/3, 6/3-1. ZGD-1 člen 39.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - poraba in razpolaganje z javnimi sredstvi - test javnega interesa
Javna podjetja so dolžna pri svojem delovanju upoštevati tudi ZSPDSLS, ki v določbi 7. člena določa načelo preglednosti, v 8. členu pa zakon določa načelo javnosti ravnanje s stvarnim premoženjem. Navedeno pomeni, da zahtevani dokumenti ne morejo biti opredeljeni kot poslovna skrivnost, ker so nastali v zvezi z ravnanjem organa kot osebe javnega prava in ker se nanašajo na upravljanje bazena v lasti občine, torej predstavljajo izjemo iz določbe tretjega odstavka 39. člena ZGD-1, oziroma izjemo iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec
Zakonca sta skupaj lastnika zaščitene kmetije, katerega del je tudi gozd, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja. Glede na določbe ZKZ v povezavi z določbami ZG in ZZZDR sta tako zakonca utemeljeno podala skupno ponudbo za nakup gozdnega zemljišča in tudi skupaj izkazujeta prednostno pravico do nakupa po desetem odstavku 47. člena ZG in torej okoliščina, da je samo eden od zakoncev v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik gozda, ki je najbližje gozdu, ki se prodaja, na izkazovanje njunih skupnih prednostnih upravičenj po 47. členu ZG nima vpliva.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - dvom v prosilčevo identiteto
Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito se nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik argumentirano niti ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje.
Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu.
Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih ima tožena stranka kot pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZUP člen 260, 260/1, 261/1-4, 267, 267/2. ZDen člen 10, 10/2.
upravičenec do denacionalizacije - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - predhodno vprašanje
Upravni organ pri odločanju o pravici do denacionalizacije ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen rešuje predhodno vprašanje do odškodnine od tuje države v posameznem konkretnem primeru. Gre za posebno predhodno vprašanje v okviru odločanja v postopku denacionalizacije, vendar ne za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje, ki ga organ ugotavlja sam po uradni dolžnosti in torej ne gre za vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Sodna praska se je že opredelila do tega, da gre pri ugotavljanju, ali so določene osebe dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, za dejansko in ne pravno vprašanje, ki ga upravni organ rešuje tako, da ugotavlja dejstva o tem, ali obstoji relevantna mednarodna pogodba in kakšna je njena vsebina.
Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da so nova dejstva, ki jih je v tem postopku navajal tožnik, že obstojala v času prvega postopka in glede tožnikovega pojasnila, da si je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je navedel v prvem postopku, na predlog prevajalca izmislil, da ne gre za razloge, ki bi jih brez svoje krivde ne mogel uveljavljati že takrat. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik razen potekle osebne izkaznice iz Irana iz leta 1999, ko naj bi bil star 7 let, ni predložil nobenih novih dokazov in ni navajal nobenih takih novih dejstev, ki bi v skladu s 64. členom ZMZ-1 bila razlog za uvedbo ponovnega postopka. Predložena osebna izkaznica in nove navedbe ob upoštevanju skopih navedb v tožbi namreč ponovnega postopka ne opravičujejo.
koncesija - izvajalec gospodarske javne službe - merila za izbor koncesionarja - ekonomsko najugodnejša ponudba
V primeru, ko nihče od ponudnikov ponudbene cene, ki je bila ključno merilo pri izboru koncesionarja, ne izračuna pravilno oziroma v primeru, ko pravilnosti izračuna (tudi po pozivu za dodatno pojasnilo) ni mogoče preizkusiti, koncedent ne sme izbrati nobenega od ponudnikov, pač pa mora postopek izbire končati (59. člen ZJZP) in bodisi ponoviti javni razpis za podelitev koncesije bodisi se odločiti za katero od drugih možnih oblik zagotavljanja javne službe, ki so na voljo po 6. členu ZGJS.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imeli zadostnega vpliva.
Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka le-te dolžna plačati v višini 17,28 €, pri čemer je v obrazložitvi navedeno le, da se te obračunajo v skladu z ZDavP-2 od 17. 11. 2011 do 17. 8. 2016 in da znašajo 17,28 €. Glede tega je tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in ponovno v tožbi navajala, da obresti od navedene glavnice in v navedenem obdobju po programu FURS znašajo 15,59 € in priložila izračun, iz katerega navedeno izhaja. Drugostopni organ na to pritožbeno navedbo v svoji odločbi ni odgovoril, glede na podatke spisa in obrazložitev obrestnega dela odločitve v prvostopni odločbi pa v tem delu le-te ni mogoče preizkusiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2, 84/2. ZUS-1 člen 4, 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev - subsidiarni upravni spor - začasna odredba
Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo.
Ni razlogov, da bi bilo potrebno za osebni razgovor omejiti gibanje oziroma da bi bilo potrebno za pridobivanje določenih informacij omejiti gibanje. Torej ni vzročno posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja.
Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite ne kaže na njegovo begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka.
Subsidiarni upravni spor je možno sprožiti le takrat, ko ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, torej tudi ne sodno varstvo v rednem upravnem sporu.
Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot tožena stranka, torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država
Sodišče tožniku pritrjuje, da se organ do njegove navedbe, ki jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito, in ki je po njegovem mnenju bistvena, da je zapustil Libijo zaradi vojne med vojsko in Gadafijevimi privrženci, v izpodbijani odločbi ni opredelil.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 27, 27/1, 27/5, 28, 49, 49/1, 52. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - breme dokazovanja - varna izvorna država - pripadnost določeni družbeni skupini
Tožnica v postopku ni navajala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu po ZMZ-1 prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite. Ni zatrjevala pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju niti ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo tako, da bi toženka lahko vedela, kaj mora preveriti po uradni dolžnosti. Očitno je, da iz razlogov, s katerimi je tožnica utemeljevala prošnjo za mednarodno zaščito tj., da ne more živeti sama in je zato odšla s hčerko, katera je odšla iz države, ker trdi, da ji grozijo, mednarodne zaščite ni mogoče priznati oziroma ni mogoče ugotavljati dodatnih okoliščin, ki bi lahko bile pravno relevantne.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno tudi v primeru, če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Toženka je pravilno ugotavljala, ali je Ruska Federacija ob upoštevanju tožničinih posebnih okoliščin zanjo varna izvorna država. Tožnica je v postopku sama izpovedala, da je vojna v Čečeniji končana že leta 2002, in da po koncu vojne njeno življenje v Ruski federaciji ni bilo nikdar ogroženo.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - FIP
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.
Pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.